I

Lehké nogé, lehkó sercé,
Iz persi mladih pesem glasna
Takó k dekletu v vás se gre,
Takó mladost se vživa jasna!

Glas sladki slavcu dala si, natora!
Da nam v srcetopeče melodíje
Ljubezen, hrepenenje svoje lije,
Ko tiho v spanji diha plán in gora.

Ko beli dan pripelje mlada zora,
Veselo žvrgolé se kvišku vije
Škerjanec v sinje nébo, da se skrije
V daljavi neizmernega prostora.

Sercé mi žalost zdaj zaliti hoče,
In zdaj ga sladko dviga mi veselje ----
Rad bi govoril, pa mi ni mogoče.

Natora sveta! vsliši moje želje:
Sercé ti drugo v persi meni vstvari,
Al pa mi petja sladki dar podari!

Le pihaj, le pihaj, veter hladán!
Le pihaj, ter hladi mi čelo vroče,
Saj serca mi, da si še bolj močan.
Ne bode ti ohladiti mogoče!

List za listom z drevja pada,
Veter ž njim si igra;
In takó za nado nada
Gine meni iz serca!

Pómlad pride in zeleno
Perje spet dobó drevó;
Serce moje posušeno
Zelenelo več ne bó.

Čuj! ostra bórja po polji brije.
Snežéne oblake pod nebom podi;
Cveteča pomlad mi v serci sije,
Vse klije mi v njem in zelení.

Ni čudo! saj me je obiskala
Ljubezen čez dolgo časa spét;
Ljubezen pa je seboj pripeljala
Zelenje in cvetje, pomlájen svét.

In tisoč, in tisoč rožic poganja,
Iz serca mi nove pesmi vró;
Izbujajo se iz dolzega spanja,
In ž njimi veselje, življenje novó.

Po nogradu sem se sprehajal,
Ter sladko grozdjiče sem bral;
Pa nate, ljubica! sem mislil,
Tako pri sebi sem dejal:

Sladké res jagode so vinske,
To je pač znano vsim ljudem;
Pa slaja še so njena usta,
Kar pa jaz sam na svetu vém.

Kar žala misel me obide:
Al misliš tudi ti na mé;
Al tvoja usta morebiti
Kdo drug sedaj ljubiti sme?

Če si ostala meni zvesta,
Naj srečne ure bog ti dá,
In ljubega v naročje tvoje
Naj kmalo spet me pripeljá.

Če pa si mene pozabila,
Če drúg sedaj objema te;
Naj v strúp se méd mu spreobrne,
Ki ga iz tvojih ust pijè!

"Boš, ljubica! me prenočila?
Popotnik terkam na tvoj hrám
Temà je že zemljó pokrila,
Jaz daleč še domú imám.

Dokàj sem storil danes poti,
Da trudne žé so mi nogé;
Počitka dala boš siroti,
Ki, kam bi terkat šel, ne vé?"

""Oj sem, oj sem, na serce moje!
Tu prostor tebi jaz imám;
Počitka ti od daljne hoje
Na zvestih svojih persih dam.""

Pred tábo na kolenih v prahu
Ponižan jokal sem glasnó;
Ti pa od mene sladko svoje
Obračala si v stran okó.

"Zastonj ti jok in žalovanje,
Zastonj lijó grenke solzé;
Zastonj! pregrehe černe tvoje
Ne spere bridkih solz morjé!

Sercé nedolžno sem ti dala,
Ti goljufal si me gerdó;
Izpred oči mi, nehvaležni!
Če serce poči mi zató.

To komaj si izgovorila,
Solzé vlijó ti iz očí;
Jaz kvišku planem, te objamem
In ---- nisi mi branila ti.

Zedinjene so solze lile,
Ki sva jokala jih obá;
Zedinjene so lahko sprale
Pregreho mojega sercá!

V naročji sem molčé ti slonel,
Pa v mile zerl sem ti oči;
Objemala, poljubovala,
Ljubó si božala me ti.

Glej, ko takó slonim zamaknen,
Solzà mi priigra v okó;
Ti pa zagledala si sólzo,
Ter si vprašala me plahó:

"Kaj solza, dragi! ta pomeni,
Ki bistro ti oko kalí?
Kaj nisi srečen, imaš drugo,
Ki zánjo serce ti gori?"

""Imám, imám jo, drugo ljubo,
Ki zanjo serce mi gorí;
Al, oh! nesrečna je in bolna,
V temi pozabljena medlí!

Le jokaj, ali se ne jokaj,
Kaj to, deklè! je meni mar?
Bolj ljubim jo, ko vse, ko tebe,
In bolj jo ljubil bom vsikdar!

O da ji more pomagati
Iz serca gorka tvoja kri;
Brez straha tebi v bele persi
Nož roka moja zasadí.

Iz mehkih rok me pusti, dekle!
Kakó jaz srečen biti smém,
Ko sladko svojo domovino
V nesreči zapuščeno vém"

Kaj mi mar je domovina,
Kaj mi slava mar in čast?
Ti si moja domovina,
Ti si moja sladka last!

Stisni me na bele persi,
Sladki strup vmori me naj;
Ti si mi življenje dala,
Smert mi tudi sládko daj! ----

Sercá sem tebe, draga! prosil,
Na verh mi daješ še rokó;
Za róko, dekle! lepo hvalo,
Sercé mi bo dovolj samó! ----

Za góre solnce mi zahaja,
Na zémljo pada rosni hlad;
Sladák spomin mi v persih vstaja,
Ljubó me hodi pozdravlját.

Oblaček ti, ovčica bela!
Po nebu plavaj mi naprej;
Poglej, kaj draga moja dela,
Da jo pozdravljam, ji povej.

Če misli name, bodi zdrava,
Poljub ji nesi moj gredóč;
Naj mirno mi in sladko spava,
Prijazne sanje, láhko noč! ----

Glas tiho meni v serci pravi,
Tako mi vedno govoreč:
Če te ljubezen ne ozdravi,
Ne upaj zdravja nikdar več.

Ljubezen te je pogubila,
Mladost zamorila cvét;
Ljubezen bode se verníla,
Prinesla srecu zdravje spet.

Ljubezen v serce se vernila,
Pomlad se ti na lica bó;
In lica bodo se zjasnila,
Zvedrilo bo se ti okó.

Pa pesmi bodo ti vesele,
Ko pretečene dní krepké,
Iz pomlajenih persi vrele,
Smijalo bo se ti sercé.

Samó to upanje tolaži,
To teši serce mi bolnó;
Oh skoraj, skoraj se prikaži,
Ljubezen! čakam te težkó!

Okó naj mi zasije tvoje,
Zasije zorni tvoj obraz,
In zopet mi mladosti moje
Povernil bo se zlati čas! ----

Vse to, kar si mi zdaj naštela,
Vse to sem, in še več grešil;
Kakó bi v lica zarudela,
Ko bi odkritosrčen bil!

O kaj so si prizadejale,
Jezične starke redkih zob,
Da so ti toliko nabrale
Pregreškov mojih in gerdob.

Kako za vsacga dekliča,
Za staro in mladó gorím;
Da malo maram za hudiča,
Da njih celó se ne bojim!

Kako bi jaz bil jezen nanje,
Tako lepo za mé skerbé!
Bog plati dobro jim dejanje,
Če jim ga sama nisi že!

Kaj bi neki ž njim začela,
Ko bi res ti dal serce?
Saj še meni sitnost déla,
Ki sem bolj mu vajen že.

Serce moje ni medéno,
Kakor se v sejmù dobó;
Nagizdano z zlato peno,
In zaokroženo lepó.

Serce moje ni gredica,
Kjer "cvetičice cvetó;"
Kjer "šumljá hladnà vodica,
Drobne tičice pojó."

Tamno brezno ---- huda kača
Zvita mu na dnu lečí;
Táko je ---- to ni igrača
Za dekleta, kakor ti.

Tóraj, dèkle ljubezniva!
Pusti v nemar te rečí;
Kakor prej, se še ljubiva,
Serca k tému treba ní.

Oj tiho, tiho, serce moje!
Le malo časa še voljnó
Prenašaj bolečine svoje,
Saj dolgo treba več ne bo.

Ní daleč nama več do groba,
Navzdól že pot do njega gre;
Tam bolečín potihne zloba,
Tam si počilo boš sercé.

Tam bova spala drugo spanje,
Dramilo naju nič ne bo;
Zaspé tam tudi pevske sanje,
Ki zdaj miru ti nr dadó.

Ne kamna drazega, ne križa
Na grobu mojem pač ne bo;
Nihče se vsmiljen mu ne bliža,
Da bi govoril mi s solzó:

Pod hladno mirno tu gomilo
Počivaj trudno ti sercé;
Saj dókler moglo si, nosílo
Človeštva vsega si gorjé! ----

Kakó si se takó mi prikupila,
Priserčna moja, sladka domovina!
Da mi iz serca tvojega spomina
Čas ne izbriše, in ne druga sila.

Po svetu ti iz varnega si krila
Poslala zgodaj zvestega me sina;
Up v mladem sercu ---- to je last edina,
Ki si na daljno pot mi jo zročila.

In vendar, glej! jaz vedno mislim nate,
Po tebi serce zvesto izdihuje,
Prelilo rado gorko kri bi zate.

Moj duh te v tihi noči obiskuje,
In tvoje zveste sine, moje brate,
Pozdravljat hodi iz dežele tuje.

Sèrce moje, kaj če to?
Kar si koli poželelo,
Dal sem ti, da bi veselo,
Enkret bilo mi samó!

Kaj gorjé ti tuje mar?
Da kar solnce ga obseva,
Vse človeštvo tare reva,
Da terpi tu slednja stvar!

Kaj boli te, da morí
Brata brat in sin očeta;
Da zvestóst žené, dekleta,
Kakor v solncu sneg skopni!

Kaj si mi tako težkó,
Kadar slišiš kje otroka,
Ki za materjo se joka,
Ki mu v zémljo jo nesó. ----

Nemogoča je pomoč,
Pusti drznih bolečine;
Glej, mladost ti zlata gine,
Bliža se ti dolga noč!