II

Nar hujša vsih je bolečin
V nesreči srečnih dni spomin
Dante

Pri oknu sva molčé slonela,
Sladkó je kos v goščavi pel;
Sladkó je v cvetji seč duhtela,
Ki mrak jo tihi je objél.

Na polje hladna rosa pada,
Po nebu vnéma zvezd se žar;
Ljubezen diha zemlja mlada,
Ljubezen diha vsaka stvar.

Molčé ozrè se ona name,
Molče ozrem se jaz na njó;
Oko z očesom tu se vjame,
In z usti usta se vjemó.

"Čuj, v vetrini seči prepéva kos,
Na nebu zarija dan naznanja;
Po ulicah zgodnji ropoče voz,
Izbuja se mesto iz kratkega spanja."

""Oj tiho, saj še ne žvergolí
Škerjanec verté se v sinjo višavo;
Še malo zatisni, moj ljubi! oči,
Na persi nasloni mi trudno glavo.

Zagernem okna, da beli dan,
Ne drami sladkega nama pokoja;
Sladkó mi je truden život in zaspan,
Ljubezni je trudna duša moja.

Na persih zadremlji mi, ljubček moj!
V naročji ti bodem jaz zadremala;
Ti kos pa v seči cveteči poj,
Da bodeva dalje in slaje spala!""

O zakaj si se mi vdala,
Ti nar blažji izmed žén!
Ti, ki v mladih persih vžgala
Nevgasljiv si mi plamen.

Kar v ljubezni je sladkosti,
V tvojem sem naročji pil;
Srečo vso in slast mladosti
Tebi sem na persih vžil.

Vender, da si se mi vdala,
Grenke točil bi solzé;
Zvesta nisi ti ostala,
Zveste nima svet žené!