Popotne pesmi

Kannstadt poleg Nekarja

Danes tukaj, jutri tam,
Drugi kraji, druga mesta!
Če mi všeč ni tu, drugam
Urna me popelje cesta.

Kakor tica, ki leti
Čez goré in čez planine,
Kraje gledam in ljudí,
Kaj mi mar njih bolečine?

Kdo tolaži mi sercé.
Ko tolažbe milo prosi?
Kakor svoje jaz gorjé,
Vsak gorjé naj svoje nosi!

Pariz

Nisem Nemec, dekle lépo!
Nisem Rus, Italijan;
Nisem Turek, nisem Španec,
Tudi pust ne Angličan.

Kaj ti bo, če imenujem
Narod svoj in rojstni kraj;
Vé Francozinje se v šolah
Ne učite bog ve kaj.

Malo veste, kje dežela
Ona ali ta leží;
Vendar to pa bolje znate,
Kaj življenje nam sladí.

Glej! tam doli, daleč, daleč,
Več kot tri sto ur hodá,
Tam deželica je mala,
Notri tam sem jaz domá!

Čuden govor, čudna noša,
Drugo je življenje tam;
Le sercé nam za ljubezen
Vroče bije, kakor vam.

Glej! tako okoli pasa
Mi pokladamo rokó;
In na usta mi dekletom
Usta stiskamo ---- takó!

Nad Fontainebelau

Kaj gledaš, skrivàj me od strani,
Pol vsmiljeno, pol radovédno,
Popotnika, ki se pri vas mudi,
Ti dékle ljubezni vredno!

Le bliže sem, bati se mi ne smeš,
Nasproti mene sem sédi;
Saj, káko mi dobro dejo, ne veš
Priserčni tvoji pogledi.

Ko mati mi tvoja pripravlja jedi,
Ti polni mi čašo prazno,
In časi svoje černe očí
Daj gledati mi prijazno.

O da pri vas ostati ne smém,
Kjer živel bi v srečni samoti;
Odtegnil bi sem se posvetnim ljudem,
In njihovej revi in zmoti!

Pozabil bi svet in njegovo gorje,
Pozabil bi lastne nesreče;
Počílo bi tukaj si trudno sercé,
Hladilo si rane skeleče.

Pa kaj se ti jasne kalé oči?
Od vsmiljenja so ti vnete;
Na zadnje bi me še ljubila ti, ----
Ti zlato, priserčno dete!

Le hitro spet v roko popotni les,
Pa dalje, dokler ni prekásno!
Obriši solzé si, deklè! iz očés,
Ko prej naj ti gledajo jasno!

Montmorency

Milo se meni serce topi,
Ko te gledam, deklica ti!
Komaj si stara štirinajst let,
Pa že zahajaš sama med svet.

Pesmi prodajaš popotnim ljudém,
Pesmi, da vnemajo kri možém;
Drágo res tvoje ni blagó,
Kupec po verhu še smehljaj dobó.

Lépe so tvoje černe očí,
Dolgo v njé gledati varno ní;
Polno nedrije, šibka rast
Vsakej gospé bi bila v čast.

Pesmi ponujaš posebno možém,
Česar bojim se, naravnost povém:
Če še ne zdaj, pa dolgo ne bó ----
Pa boš prodajala lastno teló! ----

Nad Boulogne poleg morja

Pozdrav moj čuješ, zlata domovina?
Poslan iz daljne ti dežele tuje,
Kjer sladki glas se tvoj nikdar ne čuje;----
Atlantskega se morja tam širina,

Tu Píkardije spenja se ravnina;
Sercé, okó pa meni ne miruje,
Obrača v stran se, kjer Triglav kraljuje,
Krog njega nižjih, znanih gór družina.

O zdrava bodi! nate božja roka
Izlije sreče méro naj obilo,
Pa kmalu s tabo združi naj otroka,

Ki serčno ti pošilja pozdravilo,
Ki, koder hodi, za tabo se joka,
Ko dete, ki je mater izgubilo.

Koblenz

Rena voda, lepa voda!
Zapeljivo se smehljaj
Tujcu se, ki ga osoda
V rajski tvoj zanesla kraj.

Tujcu, ki po svetu roma,
Ki ga zvesto spremlja z doma
Čez doline, čez goré.

Čez goré in čez doline,
Pa do tvojih sem bregóv,
Kjer naj hujše bolečine
Teši bistrih šum valóv. ---- ----

Le šumljajte, le skakljajte,
Vi valovi krog čolna!
Mehke sápice pihljajte,
Polne sladkega duhá!

Jasne na stranéh gorice,
Petje krog po njih doní!
Še mladost mi žari lice,
Gorka vre mi v žilah kri.

Žalost in skerbi! v globoko
Potopite se vodó;
Ti pa. dèkle černoóko!
Belo mi podaj rokó!

Stisni me na persa svoja,
Roko krog vratú oví;
Lahko plavaj, ladja moja!
Da mi serce dalje spi.

Katera voda, Rena voda!
Tebi je zmed vsih enaka,
Kar se v morje jih iztaka,
Od izhoda do zahoda.

Od izvíra do iztoka
Srečen rod ob tebi biva;
Malo tu se solz preliva,
Malo tu se čuje joka.

Kaj je skerb in kaj je reva,
Tvoje ne vedo gorice;
Sreče žarno, jasno lice
Vedno s tvojih vód odseva.

Kaj mi sólza v óko sili,
Ko te gledam, lepa voda?
Oh! spominjam se naroda,
Ki se tu še bolj mi smili! --

Kaj sloniš, ti lepa žena!
Bledih lic, solznih očí,
Sama v žalost vsa vtopljena,
Ko ves svet se veseli!

Bistra voda med gorami
V lahki ladji nosi nas;
Smeje se nebó nad nami,
Smeje slednji se obraz.

Smert ti ženina vgrabila
Po poroki sedmi dan; --
Mnogo ima svet zdravila
Za nesrečni vdovski stán.

Ne povešaj v tla oč/sa;
Glej, káj zate jih gorí!
Vrednih lepega telesa,
Ki ti v solzah se topi.

Oh! odpusti tém besedam,
Serce zanje nič ne vé;
Serce pravi mi, da gledam
Vzor ljubezni tu zvesté.

Tu ljubezen, tu zvestobo
Gledam z vernimi očmi, --
Žalujočo to podobo
Pomnil bom do konca dni.

Dolgopeta ti prikazen!
Káj si zopet tu, Anglež?
Tvoj pogled mi ni prijazen,
Kakor stráh za mano greš.

Usta tvoja so okorna,
Kakor žerd stojiš molčeč;
Oh zató pa izgovorna
Tvoja žena je preveč!

Kaj jaz vem, kako kertini
Tej pa óni je imé;
Oni luži, tej škerbini
Káko pravijo ljudjé.

Malo mene vse to briga,
Kar je vam Angležem mar;
Saj rudeča tvoja knjiga
Dobro vé nar manjšo stvar.

Ona kaže ti na dróbno,
Kam se tód, kam tod se gre
Kaj je tu, kaj tam spodobno,
Kje se roastbeef dober jé! --

Lepa res si, zlata Praga!
Rim slovanski res si ti;
Pa -- kaj vse mi to pomaga?
Trudne moje so oči.

Vsa zastonj lepota tvoja!
Dosti videl sem lepot;
Duh si moj želi pokoja,
Truden ves je moj život. --