V

Pol smehá
Pol joká --
Narodna.

Mojemu narodu

Narodi boje bijejo krvave,
Zemljó oblastno z mečem si delijo
Narodom z jeklom pišejo postave,
Ki v sužnih sponah žalostno medlijo
Kervavi lovor si vijó krog glave,
Pridobljen z jokom vdóv in podertijo;
Brat z bratovo kervjo si piše dela,
Da slava jim na veke bi živela!

In tí, moj rod? -- Kjer sodijo osode
Narodov se, tam glas se tvoj ne čuje;
Trobojna tvoja kdaj zastava bode
Vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje?
Kdaj tí ponosno vodil boš narode.
Ki spone nosiš zdaj oblasti tuje? --
O ne žaluj, če ti je kriva sreča,
Namenjena je tebi slava veča!

Glej! koderkoli se oko ozira,
Razsaja maščevanje, serd, krivica;
Mogočni brata slabjega zatira,
Terpi človeštva veča polovica
Sovraštva svét je poln in poln prepira,
V temó zavita sveta je resnica:
Kdo v brán se stavil bode sili jezni,
Kdo luč prinesel bratovske ljubezni?

Ti rod moj, mili rod! ti hudobije,
Sovraštva razdejal boš carstvo kleto.
Komú pač v persih blažje serce bije,
Komu za bratov srečo bolj uneto?
Ti boš pomiril smertne razpertije,
Prinesel ljudstvom bratoljubje sveto;
Tvoj bode venec zmage nekrvave:
Naprej moj narod -- "Naprej zastava Slave!"