Sirota

Zadosti že sem slišal joka,
Zadosti solz sem videl že;
Pa jokajočega otroka
Spomín iz glave mi ne gre.

Po vdovi, dan prej pokopani,
Kakòr navada je pri nas;
Hodili molit so vaščani,
Otrok šel z materjo sem jaz.

Ko blizo smo mertvaške koče,
Mil jok začuje se iz nje;
Otrok po materi se joče,
Sam, v veži zapuščen sedé.

Pogled le-tá presune mene,
Solzé mi pridejo v očí;
Tešiti hočejo ga žene,
Kaj pa jim on odgovori?

"Ne prigovarjajte mi revi,
Da naj ne jokam se nikar;
Ne čujete? -- kozica v hlevi
Po njih mekeče, -- vboga stvar!"

Zadosti že sem slišal joka,
Zadosti solz sem videl že;
Pa jokajočega otroka
Spomin iz glave mi ne gre!