TI VESELO POJ!

Le zeleni, senčni gaj,

duhti nad menoj;

jaz kot list uvel sedaj

mrjem pod teboj.

Kaj ti, drobni ptiček, dem:

le veselo poj!

Poj, četudi jaz sem nem,

stari znanec tvoj!

Ti lahko imaš srce,

in lahko perut,

nič ne veš, kaj je gorje,

kaj obup je ljut.

Radostno, krepko žgoliš

vrh zelenih vej,

vedno v cvetju le živiš,

srečen si vselej.

Ko si v južni zletel raj,

bil je gaj zelen,

ko priplaval si nazaj,

spet je pomlajen.

Meniš pač, da lanski list

dom ti spleta še,

in da jaz sem vedno tist,

ko zdaj leta še?

Ti ne veš, da zimski čas

cvet je naš umrl,

ne, da je življenja mraz

to srce mi strl.

Toda, ptiček, kaj zato,

če umiram jaz?

Ka, če cvetje prelepo

vzel je zimski mraz?

Glej, zelen je znova gaj,

sončno je nebo,

zemlja cvete kot nekdaj

živo in lepo.

Le skoz jasni zrak, moj ptič,

pa skoz senčni gaj,

kaj bi motil te listič,

suh in mrtev zdaj?

Kaj ti mari, če molči

stari znanec tvoj?

Srečen bodi, ptiček, ti,

in veselo poj!