OLJKI

Drevo, rastoče v vinskem bregu

lepo zeleno v belem snegu,

oj drago oljkovo drevo,

pozdravljam te srečno, srečno!

Ko travnat otok v puščavi

prijazno tukaj zeleniš;

vojak ponosen se mi zdiš,

stoječ po bitvi na planjavi:

le njega bojni grom ni strl,

tovariše je vse podrl.

Čemu je tebi smrtna sila

življenja moč in kras pustila?

Da živ nagrobni spomenik

iz mrtvih tal štrliš navpik?

Nikakor! Marveč to zelenje

oznanja novo nam življenje,

ko spet se bo pomladil svet,

ko nov razvil se bo nam svet.

Na te iz golih tam grmičev

zaletava roj nam zvestih ptičev

in glasno v vejah žvrgoli,

meneč, da meneč da svet se že mladi.

In oj, kako mudi rado

na tebi moje se oko! -

Prijazno oljkovo drevo,

pomnik nekdanjih dni cvetočih,

prerok kasnejših dni bodočih,

pozdravljam te,

proslajvljam te!

Ti v rane vlivaš nam zdravila,

svetostna nam rodiš mazila,

oživljaš nam telesno moč,

preganjaš z lučjo temno noč.

Proslavljam te! -

Miru podoba ljuba ti

ljudem si že iz davnih dni.

Naš rod se je ves bil pokvaril,

in modri Bog se je kesal,

da je človeško bitje ustvaril.

Zato pa vse ljkudi končal

v pregroznem, splošnem je potopu,

zanesel malemu le tropu.

Ves rešen človeški rod

tedaje en sam je nosil brod;

kdo ve, če ta ubeži pokopu?

Nad njim mračno, temno nebo,

in krog in krog brezdanja voda,

a rešnega nikjer proda -

strašno, strašno!

Kdaj ta brezbrežna voda splahne?

Kdaj srd neba se upokoji?

Mar Bog na veke se jezi?

O ne! Dih božjo toploto dahne

in voda gine, pada, sahne,

kakor pred soncem sneg kopni.

In glej, iz vode se sušeče

drevo priraste zeleneče,

golobček bel se nanj spusti,

na drevu kljuva, kljuva, pika,

in ko z drevesa odleti,

v redčem kljunu zeleni

mu oljkova mladika.

Kako je pač vladar vesel,

goloba z vejico sprejel!

To vejo z oljčnega drevesa

so od človeškega rodu

poslala v blažena nebesa

v poroštvo sprave in miru. -

Miru simbol si tudi nam!

Glej, prišla je oljčna je nedelja,

in polne srčnega veselja

vrvijo trume v božji hram.

Odrasle zreš in otročiče,

noseče oljkove snopiče,

če ne, mladike oljčne vsaj,

svetišče zdi se oljkov gaj.

Skozi okno sonce božje lije

v ta gaj svoj zlati žar z nebes,

a bolj še sreče sonce sije

otrokom z lic in iz očes

skozi senco oljkovih peres.

Pristopi starček sivolas

in blagoslov nebeški kliče

njegov srčno moleči glas

na oljčne veje in snopiče.

O, naj te oljke, kjer bi bile,

bi blagoslov in mir delile!

Da, oljkove mladike te

mir bodo in blagost rodile,

ko hiše, vrte in polje

blagoslavljale pokrope.

Glej pokropljeno njivo trato,

kako razvija mi se kras!

Kako se ziblje žito zlato,

kako je poln pšenični klas,

pod srp že sili, sili v pas -

in drevje to -- kako bogato!

O srečni kmetje, srečna vas!

Pa oh, -- kaj se temni nebo?

Pod njm se megle temnosive

vale čez vrte, trate, njive,

grmeč grozno, preteč strašno.

Pred seselsko kočico kleče

otroci, starčki in žene,

z boječim, solznatim očesom

k oblačnim, mračnim zro nebesom

glasno ihteč,

k Bogu moleč.

A hiše skrbni gospodar

mladike oljkove sežiga,

da umiril grozni bi vihar:

in sveti dim se k nebu dviga,

in glej, preteči prej oblak

na polja ulije dež krotak. -

O, da bi ti, mladika mila,

nevihto tudi utolažila,

ki burno hruje med ljudmi,

ki v srcu strastno na besni,

da meni bi vsaj bi jo umirila!

Srce mi pravi, da jo boš,

če prej ne, ko me boš kropila!

Pred duhom vidim nizko sobo,

a v sobi bledo sveč svetlobo;

med svečami pa spava mož,

bled mož, ogrnjen s plaščem črnim,

ki s trakom je našit srebrni;

on trdno spi, nevzdramno spi,

strudila ga je težka hoja.

Moža pa množica ljudi

z mladiko oljkovo kropi,

želeč mu večnega pokoja.

Oj, bratje, ko se to zgodi,

tedaj končava pot bo moja

in konec bo težav in boja,

tedaj potihne za vsekdar

srca mi in sveta vihar!