KESANJE

Da zabil bi reve in teže.

Na posteljo starček se vleže;

A ura za uro beži,

In sen mu ne stisne oči.

In, glej, o polnočni se uri

Odpahnejo v sobico duri,

In studne pošasti skoz nje

K postelji se mu pripode.

"Kedo ste, obrazi prekrasni,

Plašeči ob uri me pozni?

Kaj hoče ta nočni sprevod,

Neznancev nadležni prihod?"

"Mi nismo neznani duhovi,

Mi tvoji nekdanji smo dnovi,

In tvoja dejanja s seboj

Pripeljemo v vas ti nocoj.

Tu želje smo tvoje in misli;-

Saj vedno smo bile ti v čisli,

Kaj zdaj nam odmičeš oko,

Zakaj ti trepeče telo?

In tukaj smo tvoje norosti,

Norosti zgubljene mladosti,

Zvijače, krivice, laži,

Katerim roditelj si ti!

Kot zvesti sinovi in hčere

Ti krajšati hčemo večere;

Skrbno si gojil nas nekdaj,

Zato te ne zabimo zdaj.""

In besno okrog zavrte se,

In zlobno mu v lice reže se,

Pretvarjajo studni obraz,

Da mozeg preleta mu mraz.

In vedno ob uri v že pozni

Duhovi se vračajo grozni,

Pošasti ponavljajo ples,

In starček ne stisne očes.

Zgubljeno na veke je spanje,

Dobljeno pekoče spoznanje:

Narhujša je vseh bolečin

Kesanje, krivice, spomin!