PRIMULA

Poletni dan na zlatih žarkih

Iskriv na svet je solnčni prah,

Po tratah se vsejal in jarkih,

Zaril se v prst, zavil se v mah.

Tam solnčne matere rojenci

Blede zaprti v grob teman,

Svetov nebeških izseljenci

Mrjo v nesreči dan na dan.

Vže zimski dan visi nad bregom,

Čez dol besni leden vihar

In gozd in plan ječi pod snegom, -

Gorje ti, vboga solnčna stvar!

Kako sirota zdaj trepeče,

Oh, da bi mogla gor nazaj,

Če ne, pa vsaj iz nočne ječe,

Da gleda vsaj domači raj!

In zlato solnce, glej, prigreje,

Odpre snežni se zapah,

In solnčec stotisoč prismeje

Se tam, kjer mrl je solnčni prah.

Oj, to se v travi jasno bliska,

Po jarkih vse svitlo, zlato,

Stotisoč tam trobentic piska

Glasan pozdrav domu v nebo!