DOMOVINI

O vdova tožna, zapuščena,

ti mati toliko sirot,

s krvjo, solzami napojena,

ki bol poznaš le, nič dobrot,

oj mati vdanega ti sina,

oj zala mati -- domovina!

Ti krasna si krasnejše ni,

kar jih obseva zarja dneva;

krepostna si, krasnejše ni,

a krona venča te kraljeva.

a trno tvoj venec je,

in tvoj rod -- mučenec je;

sovražni svet te le prezira,

prezira te in te zatira!

Kdaj to gorje pač mine ti?

Kdaj se oko ugasne kalno?

Kdaj slečeš to obleko žalno,

kdaj sonce zlato dine ti?

O, da z močjo in srečo slavo,

ne s krono trnovo, nebo

ovilo bi ti sveto glavo -

kako bi jaz ti pel glasno!

A ker nikdo ne šteje te,

ker ves svet te tepta,

jaz ljubim tem srčneje te,

jaz ljubim tem zvesteje te,

a ljubim te -- s solzami!

Oj mati moja domovina,

ljubezen moja ti edina,

Bog čuvaj dobrotljivi te,

Bog žini te, Bog živi te!