ZIMSKI DAN

Sneženi prt zemljo odeva,

krasna pod njim sta gozd in plan;

z neba jasneje sonce seva

kot je sijalo letni dan.

Iskre po polju diamanti,

po drevju biseri blešče,

potok se v srebro zdi vkovan ti,

v zlato vkovane pa gore.

Kar ti oko najdalje plava,

vse jasno, krasno, vse svetlo!

Krog bela steza se planjava,

nad njo se modro pne nebo.

A vsa lepota, ki tu seva,

mrtva se duši moji zdi;

kjer cvetja ni in kjer ni speva,

življenja ondi srcu ni.

Ta beli prt je za cvetice

prostrt širok mrtvaški prt,

ta mrzli svit odgnal je ptice,

kjer še je v cvetju gaj in vrt.

To sonce ko pokopana sveča

nad mrtvo stvarnico visi,

pač slika sonca je bleščeča,

a živo sonce to več ni!

Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi

pobeljena gomila je,

in meni na tem splošnem grobi

bridkost srce zalila je:

Podoba žive naše dobe

si ti, oj jasni zimski dan,

prepoln kot ona si svetlobe,

kot ona -- mrtev in hladan!

Po glavah svetlo je in jasno,

a v srcu zimsk je mraz in mrak;

tam ne poganja cvetje krasno,

tam ne odmeva spev sladak.

Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje,

da mraz ne stre ga in vihar,

poshrani v toplo ga zavetje

kot umen in skrban vrtnar.

In vi, oj pesmi tožni glasi,

v tej zimi ne molčite nič;

saj tudi v golem grmu včasi

zapoje kak samoten ptič!

Ti, cvet in spev pozimski, budi

ljudem spomin krasnejših let,

a budi hrepenenje tudi,

da vrnil bi se spev in cvet!