TRI LIPE

Na vrhu zelene gore

tri lipe ponosno stoje,

zvečer so še stale na gori,

kdo ve, če pa bodo ob zori?

Tesarji trije še pred dnem

napravljajo se k lipam trem,

in vsak teh tesarjev na rame

sekiro nabrušeno vzame.

Čuj! Glasi že mah se na mah

in lipe se zvrnejo v prah,

med delom tesar pa tesarja

zaupno tako nagovarja:

De prvi, mladenič vesel:

"Te dni bom nevesto si vzel,

za se in nevesto mi zorno

zdaj posteljo stešem prostorno."

De drugi: "Prinesle nocoj

so tri rojenice s seboj

mi hčerko v naročju cvetočem -

zibelko stesati ji hočem"

A tretji: "Jaz nimam žene,

otrok ne, ne ljube zveste,

ni treba mi postelje pirne,

ni treba zibelke nemirne,

Umrlo je meni srce,

umrle so nade sladke,

umrla ljubezen goreča,

umrla življenja je sreča.

Zdaj rakev bom stesal temno

in ložil bom nadeje v njo,

k njim mene še kmalu denite,

pa v črno zemljo zakopljite."

Dekletce po gori grede,

pogovore čuje le te,

pri delavcih mladih se ustavi,

tesarju pa trtjemu pravi:

"Kaj pravim ti, mladi drvar,

ne teši si rakve nikar;

čemu li bi hotel umreti,

ko lice ti v prvem je cveti?

O škoda teh lepih oči,

če smrt jih prerano ugasi,

in krasnega škoda života,

če grobna obda ga temota!

Oj mladi, oj lepi tesar,

na rakev ne misli nikar!

Ko tebi zares bi zvonilo,

še meni oko bi rosilo!"

Izgine dekle za goro,

tesar se ozira za njo,

po glavi pa misli roje mu,

iz misli dekletce ne gre mu.

Sekire tesarske zvene

in trske od debel lete -

dva prva sta delo končala,

kar mislila, to sta stesala.

Ko teše pa tretji tesar,

primeri se čudna mu stvar:

glej, rakev se širi in širi,

in noge ji vzrastejo štiri.

To rakev mrtvaška pač ni,

to postelja pirna se zdi...

Ko dvajseti dan je napočil,

tesar se je -- tretji poročil.

Ob letu spet pojde v goro,

a tesal -- zibelko tam bo,

o rakvah mu sodba je taka:

za rakev naj lipa še čaka!