NA SVETI VEČER

Pod goro gre dekletce mlado,

ko svet obhaja sveto noč,

spoznalo bi v potoku rado,

kaj višnja ji namenja moč

Na valih lunih svit trepeče,

trepeče v deklici srce,

želeče pa in koprneče

očesci upre na dno vode.

In glej, iz dna valov pozdravi

jo znan, krasan in ljub obraz,

ki ji z nasmehom sladkim pravi,

da tu je njiju združbe čas!

K potoku vleče tudi mene,

ko sveto noč proslavlja svet,

tam morda tema se razseže,

ki v njo neba je sklep odet.

Prinagnil bodem se nad vodo,

prisluškal, kaj bo val šumljal;

ne svoje, naroda usodo

v preročni valih bom iskal.

Kdaj srečno moje bo domovje?

Rešitve njemu le še ni?

Kaj mi razkrilo boš, valovje?

Nadja srce se in -- boji!