SVETA ODKLETEV

Sen sanja srce moje zlat:

odprto je nebo,

in ven se vpisuje zbor krilat,

kaj bo, kaj bo pač to?

Čuj, gori kliče višnji Bog:

"Nocoj bo svet odklet,

in konec bode rev, nadlog,

in raj mu vstvarim spet"!

Kot jasni vtrinki trop duhov

spusti se v solzni dol,

nesoč zemljanom blagoslov

in lek za žal in bol.

In razkropi se sončni trop

isreč na vse strani,

pod slamnati in zlati strop

zdraveč, blažeč hiti.

Kjer joka se nesreče sin,

otre mu z lic solze,

kjer najde hišo bolečin,

odnese ji gorje.

In krog po svetu trop bleščeč,

skoz temo šviga noč,

in bliska meč krepko vihteč

razganja teme noč.

In zmot, laži in zlobe duh,

zavisti kleti gad

in srd, krivica in napuh

grme v pekla prepad!

In bes, ki v srcu tičal je,

celo  v najboljšem -- skrit,

duh božji ga izbičal je,

poslan nas poblažit.

Resnice sonca sije zdaj,

ljubezni greje žar,

in cvet je zopetcvetni raj,

in srečna vsaka stvar.

Oj, to je zemlje vzvišan god,

človeštva zlati dan!

Prenovljen svet, prerojen rod,

kot bložji spev krasan!...

Z višav nadsončnih kraljev kralj

se zemlji nasmehlja

iz prst njegovih iz daljnjih dalj

jo dvigne do neba.