SAMOSTANSKI VRATAR

Življenja valovje tam zunaj hrumi,

Tu vlada mir in tihota,

Tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi

Tu notri je sveta samota.

Na pragu stoje jaz oziram se v svet,

Vozidje se ozko oziram;

U celici bivam nad petdeset let,

Ter duri odpiram, zapiram.

In bil samostanu prav veren ključar,

O pozimi, o rani sem uri,

Utrujeni potnik in revež nikdar

Zastonj ni potrkal ob duri.

Premnogi, ki dušo obup jim je trl,

Tu našli so mir in tolažbo,

Za mir sem tisočikrat duri odprl,

Nikoli jih nisem za zdražbo.

Tako jaz obračal sem ključe vsekdar,

Tako sem u službi osivel;

Ti tudi, predragi mi, bodi vratar,

In modro in moško boš živel.

Telo ti je hiša:v njej um gospodar,

A čut gospodinja ti bodi;

Počutki so vrata, ti glej ko vratar,

Kaj ven in kaj noter ti hodi.

Kar imaš zlata in pa srebra doma,

Raztopi ga v peči ognjeni,

Zlatar naj iz tega ti ključe skova,

Pa v duri počutkov jih deni.

Odprto navadno uho in oko,

A usta zaprta mi nosi,

Če treba, odpri pa še usta srčno,

Nikjer dovolitve ne prosi.

Odprto srce in odprte roke

Imej za trpečega brata;

A trdno zapahnil uho in srce,

Ko trka sovraštvo na vrata.

Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj,

Ne krivdi ne zlobi nobeni;

Kreposti razmakni srce na stežaj,

A skrbno ga strasti zakleni!

To bode edino ti prava prostost,

Če imaš počutke v oblasti,

To bode najvišja modrost in krepost:

Brzdati in vladati strasti!