O NEVIHTI

Zanesi nam, zanesi, Bog,

Otmi nas rev, otmi nadlog!

Grozi sovražnica srdita,

V oblako sivih plašč zavita;

Beseda njena -- grom rohneč,

In njen pogled je -blisk goreč.

Besede grom in blisk očesa

Nebesa in zemljo pretresa.

Pod plaščem nosi bič prikit,

Oj bič iz zrn ledenih zvit!

Gorje, če jezna ga zavzdigne,

Če ž njim po polji plodnem švigne,

Gorje!

Glej, tam na polji setev mlada,

Živilo naše, naša nada,

Pod težo skloneno drevo,

Glej, nežni cvet na mladem vrti,

Ognjeni sok na vinski trti

Plaho ozira se v nebo,

In vse se vije, vse trpeče,

Boji vse šibe se grozeče.

Zanesi nam, zanesi Bog,

Otmi nas rev, otmi nadlog!

Oh, saj te kličemo očeta,

Čuj prošnjo siromaka-kmeta,

Sprejmi naš jok in vzdih in stok,

Ne vniči žuljev pridnih rok!

Ti migni -blisku žar se vpihne,

Le prst zavzdigni -- grom potihne,

Le veli -- bič se razdrobi,

Le želi -- led se razstopi,

In roka, ki je prej grozila,

Bo blagoslov na nas rodila.

Zanesi nam, zanesi, Bog,

Otmi nas rev, otmi nadlog!

Zastonj!

Nebo mu prošnje te ne čuje;

Vihar strašan

Čez drn in strn grme prihruje,

Ledeno zrnje v setve vsuje

Oblak teman -

Končan je cvet in sad obran,-

Gorje!

Ozre se kmet na strte nade,

Ozre na sinke, hčerke mlade,

In divja bol, skrbi strašne

Očetu v srci zabesne -

Gorje ti vbogi kmet, gorje!