CVETE, CVETE POMLAD

Cvete, cvete pomlad

iz cvetja kdaj bo sad?

Le Bog nebeški zna,

kdaj cvetje sad nam da...

Dekle, dekle ti zalo,

življenja mojega pomlad!

Ko češnjev cvet ti lice belo

tedaj divotno je cvetelo;

a ustne kakor češnjev sad

so se živo rdele,

čarobno so žarele!

Oj cvetla je tedaj pomlad...

Iz cvetja vzraste kdaj li sad?

Oči te jasne, golobinje,

prav ko nebo po dežju sinje,

ti smrtni angel je zaprl!

Rad zate bil bi jaz umrl,

ko pol v jeseni, pol sem v zimi -

pomladni angel, Bog te sprimi:

zamembe neče smrt nikdar,

zdaj mrtva ti, jaz mrtva stvar!