KAKO SRČNO SVA SE LJUBILA

Kako srčno sva se ljubila

v življenju pomladanskih dneh,

brezmejno,oh, sva srečna bila;

ljudem pa glupim le v zasmeh!

Čemu li toliko zasmeha?

Čemu peklenski ta porog?

Saj sva se ljubila se brez greha!

Tako li ljubi vaših mnog?

A dan je črni moral priti,

bridkosti dan,oj dan solzan;

težko je bilo se ločiti,

a vse solze, ves jok zaman.

In morala sva, oh, narazen,

sam Večni ve zakaj, zakaj?

Nek duh je dihnil neprijazen

in ločena sva vekomaj...

Stopila -- ali k sreči, k slavi?-

oba pred božji sva oltar:

s poročnim vencem ti na glavi,

ogrnjen jaz pa v črn talar.

Kedo pa naju bolj je srečen,

jaz ali poročenka ti?

Šepeče nek mi duh nevšečen,

da srečen naju nihče ni!