OJ ZBOGOM, TI PLANINSKI SVET!

Na nebo zvezde svtijo,

na vasi fantje pojejo,

pojo glasno, pojo lepo,

pri srcu pa mi je hudo.

Kaj bi ne bilo jim hudo,

kaj bi ne bilo jim je bridko,

od doma se poslavljamo,

na vojsko se odpravljajo.

Planine sončne, ve moj raj,

jaz tudi ločim se sedaj;

a Bog le ve, kaj ti pustim,

a Bog le ve, kaj zdaj trpim.

Tu narod biva še krepak,

tu biva narod -- poštenjak,

ki svet ga še okužil ni,

ki čas ga omehkužil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,

tu živel rad bi vekomaj,

ni kraja mi krasnejšega,

ni ljudstva mi milejšega.

Kar sreče sem na svetu vžil,

sem jo v mladosti cvetu pil,

sem pil vrh sončnih jo višin

planine proste prosti sin.

In zdaj, planine, ve moj raj,

od vas tja v tuji moram kraj;

kako mi je pa to težko,

le on tam gori ve samo.

Oj zbogom, domovinski svet,

oj zbogom, ti planinski cvet,

nebeški čuvaj te vladar,

ne zabim te nikdar, nikdar!