ČAS

Kraljestvo je moje prostrano,

kje konec njegovih je mej?

Počiti nikjer mi ni dano,

od vekov drvim vse naprej!

Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,

in rojstvo nebeških svetov;

zrl prvo njih divno migljanje

in gledal razpad bom njihov.

Zemljana jaz slednjega štel sem,

kar vek jih na vek je rodil,

pri prvi zibelki bedel sem

in zadnjo bom krsto kropil.

Sezidal sem mesta, gradove,

gradove in mesta podrl,

neštete rodil sem rodove,

rodove neštete sem strl.

Jaz gledal sem narodov roje,

njih boj in njih bol in radost;

zdaj boje in trude zrem tvoje,

in tvojo sladkost in bridkost.

Kot duh na peruti mogočni

nevidno nad tabo hitim

zdaj venec ti vjem poročni,

a venec mrtvaški za njim.

S skrbmi razoravam ti čelo

in sejem bridkosti v srce;

spet zjasnim oko ne veselo,

obrišem pekoče solze.

Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče

iz mojih ti vzraste poljan,

popolne, neskaljene sreče

pod soncem ne včaka zemljan.

O, tudi moj novi oddelek

pač raznih prinese darov

in mnogo izteše zibelek

in mnogo izkoplje grobov.