ČLOVEKA NIKAR!

V delavnico sem zvojo zrl,

ki bitij si rodil brez broja!

Skrivnostno snuje roka tvoja:

nikjer je stalne ni stvari,

a prah noben se ne zgubi.

V delavnico sem tvojo zrl,

in videl vedno sem vrtenje,

prelivajoče se življenje,

prerojevanje,prenavljanje,

iz bitja v bitje presnavljanje,

a smrti nisem vzrl nikjer!

Brezumni svet plakaje toži,

ko pade cvet duhteči roži,

ko iz med dragih mu kater

duha okove v grob položi,

češ: rodni brat mu je umrl!

In -- smrti ni!

V delavnico sem božjo zrl,

tam prestvarjanje,

a smrti nisem vzrl!...

Začetnik moj, ki si me vstvaril,

duha si iskro mi razžaril,

v oklep prsteni jo zaprl -

zakaj, veš ti! -

Ko ilnato boš ječo strl,

ne bom umrl!

No duhu poženo peroti,

ki jih iz dola solz in zmot

razvije na skrivnostno pot -

kam? Tebi hitel bo naproti,

da enkrat tvoj obraz bi zrl,

da zrl bi sončnojasno lice,

obraz ljubezni in resnice!...

To prst pa prsti izroče

in svet ob noč pozabi kraj,

krijoč ostanke te.

In ni mi žal! Svet zabi naj!

Ti ga ne zabiš!

Za novo stvar moj prah porabiš -

za kako? Jaz ne vem.

ti sam si gospodar!

A eno te prositi smem:

iz praha vzgoji ti cvetico,

podari logu pevko -- ptico,

katerokoli vstvari stvar;

kedor bi pa ko jaz na sveti

imel čutiti in trpeti,

med dvomi, zmotami viseti -

človeka -- vstvariti nikar!