ZAOSTALI PTIČ

In ti si edini še tukaj ostal,

oj ptiček, od trume vesele?

In nič po krilatih ti sestrah ni žal,

ki splule so v južne dežele?

Oh, vidim, ni mogla te bolna perut

čez morje široko prenesti,

strl sredi je poti jo lovec ti krut,

pri bregu si moral obsesti.

Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš,

perutco pobešaš krvavo,

za družbo predrago sirota strmiš

v daljavo čez morsko planjavo.

Pač sanjaš o krajih, kjer sonce toplo

sestricam, družicam se smeje,

kjer cvetje dišeče in sadje zlato

visi od citronove veje.

Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,

ki vbogo srce ti razriva;

pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvest

in skupaj bolesti nosiva.

Saj meni so tudi ti doli le prod,

duh lepše, srečnejše mi sluti -

kako jaz po njih omedlevam od tod,

a strte so moje peruti!