UJETEGA PTIČA TOŽBA

Oj, zemlja širna, zemlja lepa,

ti vsa si bila moja last;

zdaj ozka kletka me zaklepa,

ko vjel sem se v nesrečno past.

Ostrigli, oh, so mi peroti,

da ni mi moči v sinji zrak,

čez hrib in dol-gorje siroti -

ne nosi več me vzlet krepak.

Ne nosi me log košati,

kjer mnog prebiva zvest mi drug,

ni moči v jeseni z brati

s teh velikih trat na cvetni jug.

Z ognjenim jeklom umorili

so mi nebeško luč oči,

da božjih čud v prirode krili

uživati mi moči ni.

Oko siroti oslepljeni

oko edino je -- spomin,

a on ni vir tolažba meni,

spomin mi vir je bolečin.

Za mano ure sončne sreče,

pred mano groza temnih dni,

krog mene stene večne ječe -

pa naj spomin me veseli?!

Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,

oj senčni gaj, moj rijstni raj,

glasno tam bratov zbor popeva,

tu moj izgublja se vzdihljaj.

Z družico drug tam prosto leta,

izbral si gosto je drevo,

in drobno gnezdo skrbno spleta,

da spal bi nežni rod mahko.

A meni svet je ves odcvetel,

zaprt in slep sem samotar,

nikar ne bodem gnezda pletel,

gojil mladičev nikedar.

Mrje mi v ječi srce vbogo,

brezcvetna gine mi mladost,...

pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,

ko zlato vzeli ste prostost.

A enega mi vzeli niste,

pa mi ne vzamete nikdar:

to pesmi so srebrnočiste,

to je glasov nebeški dar.

Samotno v kletki bom prepeval,

dokler ne poči to srce;

vam dušo mrzlo bom ogreval,

in sebi bom gladil gorje!