SVETIŠČE

Z višave zelene je cerkvica bela

prijazno v dolinski odsevala cvet;

gor romarjev četa je mnoga hitela

po mir, po tolažbo, ki nima ju svet.

A cerkvice ni več! Zidovi posuti,

brezbožniki, oh, so razdrli jih kruti;

zvonika ni zreti, ni čutil zvonov,

ne petja ne verne molitve glasovi.

Darilca, darov in darilnikov ni,

svetilnikov več in kropilnikov ni:

žare ji le luči na nebu goreče,

krope jo megle izpod neba roseče,

že trn in osat je prerasek razpad,

po skalah tam plazi se pisani grad,

in potnika groza obhaja,

ko vidi strupenega zmaja.

A meni kaj tožnost objema srce,

ko cerkve spominja se vrhu gore,

kaj solza v oko mi prihaja?...

Svetišče najlepše je tvoje srce,

prostora ni ondi za zlate malike,

se zidale so ga najvišje roke,

naslikale notri nadzemeljske slike.

Brezmejno ko Bog je svetišče srca,

skrivnostno kot on je, kdo pač proume ga?

Vesoljno neskončnost zemlje in neba

z ljubeznijo sveto in živo obsega!

Stotisoč svetil na zvezdišču gori,

stotisič čutil v tem svetišču plamti,

ob luči so večni prižgana,

ni nična svetloba jim dana.

Ne svetega nič še ni prišlo v ta hram,

duhovi le blagi kraljujejo tam,

in božji krilatec svetišču od praga

odganja sovraga! -

Jaz tukaj na pragu kot romar stojim,

rad v tvoje svetišče upiram očesa,

in groza skrivnostne srce mi potresa,

v lepoto čarobno zamaknjen strmim.

Ko zrem v svetišče nadzemeljsko to,

srce mi neskončno je polno tako

ko zrl bi v odprta nebesa.

In vendar -- kaj sili mi vedno v spomin

posuto svetišče na vrhu višin?

Kaj tožnost srce mi pokriva,

kaj solza oko mi zaliva?...