POGLED V NEDOLŽNO OKO

Nikar, nikar se me ne boj,

nedolžni, nežni angel moj,

le semkaj k meni sedi,

oko voko mi gledi!

Pogled ti čist, oko mirno,

v njem seva celo ti nebo,

in meni v njem leskeče

odsev že davne sreče.

Budi spomine mi krasnih dni,

ko bil sem še kot si zdaj ti,

spominja me na mladosti

brez toge, brez bridkosti.

Spominja me čarobnih let,

ko bil je v cvetju ves mi svet

enako vrtu v maji,

ko živel sem ko v raju.

Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,

ne smem, ne morem vanj nazaj,

zaklenjena so vrata,

proč, proč je doba zlata.

Pa če zaprt je sreče raj,

da gledam vanj, se zdi mi, vsaj,

ko v tvoja zrem očesa,

odprta v njih nebesa.

Srce se v prsih mi topi

zamaknjeno v nekdanje dni,

v presrečno dobo cveta -

o zlata, zlata leta!