OJ ZBOGOM, TI PLANINSKI SVET!

Na nebu zvezde sevajo,

na vasi fantje pevajo,

pojo glasno, pojo glasno,

pri srcu pa jim je hudo.

Kaj bi ne bilo jim hudo,

Kaj bi ne bilo jim bridko,

od doma se proslavljajo,

na vojsko se odpravljajo.

Planine sončne, ve moj raj,

jaz tudi ločim se sedaj;

a Bog le ve, kaj tu pustim,

a Bog le ve, kaj zda trpim.

Tu narod biva še krepak,

tu biva narod -- poštenjak,

ki svet ga okužil ni,

in ga šas omehkužil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,

tu živel rad bi vekomaj,

ni kraja mi krasnejšega ,

ni ljudstva mi milejšega.

Kar sreče sem na svetu užil,

sem jo v mladosti cvetu pil

sem pil vrh sončnih jo višin,

planine prost prosti sin.

In zdaj, planine,ve moj raj,

od vas tja v tuji moram kraj,

kako mi pa je to težko,

li oni tam gori ve samo.

Oj zbogom, domovinski svet,

oj zbogam ti planinski svet,

nebeški čuvaj te vladar,

ne pozabim te nikdar, nikdar!