MOJ ČRNI PLAŠČ

Ta črni plašč vam je v zasmeh,

a -- ga umejete?

Umete roso v teh očeh,

ki se ji smejete?

Gomile z roso to kropim,

ki vre mi čez obraz,

in plašč, ki se ogrinjam ž njim,

po ranjkih nosim jaz.

Umrla ni še mati mi,

umrl ni oče še,

za sestrami, za brati mi

srce ne joče še.

Še drage moje Bog živi,

in zahvaljujem ga,

a v grobu mnog mrlič leži,

ki objokujem ga:

Pravico v grob so devali,

pri grobu jaz sem bil,

pogrebci so prepevali,

a jaz solze sem lil.

Zrl bratoljublja sem pokop...

Ko grob se je zaprl,

smejal se je spremnikov trop,

v bridkosti jaz sem mrl.

Vzore pokopali so...

- oh, to dočakal sem! -

na grobu tam plesali so,

grenko jaz plakal sem.

Radost tedaj je ubegla mi,

moj duh je mrak objel,

bridkost je v dušo legla mi,

več nisem bil vesel.

Tedaj oblekel sem še mlad

obleko žalno to,

na grobe vzorov, sanj in nad

solze mi zdaj teko.