NA POTUJČENI ZEMLJI

Pozdravljam sončna te ravan,

ki pred menoj si razprostrta!

Ti lepa si kot sen krasan,

podoba rajskega si vrta.

Kedo bi pač se ne zavzel

o čaroviti tej lepoti?

Kako naj duše čut vesel

o čudu tem se ne poloti?

In vendar, rajska ti ravan,

ko nate se ne oziram,

moj duh teman je in mračan

in solze iz oči otiram.

Naš bil nekdaj je ves ta raj,

očetom našim domovina;

tuj narod tod se širi zdaj,

naš raj je tujcev zdaj lastnina.

Dobi se včasi pergamen:

nanj pesmi krasne, modre reke

napisal bil je mož učen -

o vredne, da žive na veke!

A list je tujcu v last prišel,

on stara slova je izbrisal,

ker njih modrosti ni umel,

ter črte svoje je narisal.

Tak list prostran si ti, ravan!

Naš ded tu pisal svoja dela,

naš govor čul si prek poljan,

tu pesem naša je živela.

A zdaj zatrt je tod naš glas

in tuji krog zvene glasovi,

tuj trg in grad, tuj ves je kras,

oh, naši so samo -- grobovi!

Zatorej, sončnata ravan,

ko nate moj pogled se upira,

teman mi duh je in mračan,

in srce tuge mi umira!