POZABLJENIM

Vseh mrtvih dan!

Naj tisto tiho domovanje,

kjer mnogi spe nevzdramno spanje,

kjer kmalu, kmalu dom bo moj

in -- tvoj,

nocoj se usul je roj močan,

sanj jutri bo vseh mrtvih dan,

vseh mrtvih dan!

Bledo trepeče nad grobovi

tisoč svetil,

in križe, kamne vrh gomil

jesenski venčajo cvetovi -

vseh mrtvih dan!

Kjer dragi spe jim po pokopi,

kleče, solze živečih tropi,

oh, dušo tre jim žal in bol;

pod zemljo pol, na nebu pol

nocoj jim je srce:

na grobu lijo grenke solze,

v nebo gorke prošnje!

O, le klečite, le molite,

po nepozabnih vam solzite,

da bode grob od solz rosan,

saj jutri bo vsh mrtvih dan,

vseh mrtvih dan!

Solzite,

molite!...

In jaz?

Ko misli vsakdo na svoje,

koga, koga pa srce moje

spominja se tačas?

Vas zabljeni grobovi,

kjer križ ne kamen ne stoji,

ki niste venčani s cvetovi,

kjer luč nobena ne brli.

O, če nikdo

nocoj se vas ne spomni,

pozabil ni vas pevec skromni

in pa -- nebo!