| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jarek 1 jasnim 1 jaz 69 je 1515 jecanje 1 jece 1 jeci 3 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 1515 je 1230 in 675 da 652 se | Janez Cigler Sreca v nesreci IntraText - Concordances je |
Del
1 Uvod| Blizu mesta L., v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč 2 Uvod| daleč po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober, 3 Uvod| pobožen junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši so mu zgodaj 4 Uvod| skrbel. Lastnik suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal, 5 Uvod| šolo pošiljal, toliko da se je Svetin brati in pisati navadil; 6 Uvod| in pisati navadil; potem je v suknariji delal in se 7 Uvod| navadnega suknarskega dela je moral Svetin tudi vrt obdelovati. 8 Uvod| tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden in prebrisane 9 Uvod| prebrisane glave. Poleti je ves dan vrt obdeloval, ponoči 10 Uvod| delom in po vsakem delu je pokleknil in ponižno molil; 11 Uvod| in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo 12 Uvod| srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil 13 Uvod| prislužil in privaroval, da si je selišče kupil, hišo naredil 14 Uvod| prikupil. Gospodar suknarije ga je zato zelo cenil, pa mu nekega 15 Uvod| dne reče: "France, všeč mi je, da si tako priden; vidim, 16 Uvod| pomagaš. Najbolj všeč pa mi je, ko vidim, da nikoli s hudobnimi 17 Uvod| kuharico Nežo za ženo, ki je tudi poštena in pobožna. 18 Uvod| Nima veliko denarjev, pa je pridna in jaz ji bom tudi 19 Uvod| dal in pomagal." ~Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo 20 Uvod| dovolil. Pokličejo Nežo, ki se je po svojih starših pisala 21 Uvod| poročiti se s Francetom. Neža je v to tudi rada dovolila 22 Uvod| ženitnino. K ženitovanju je prišel tudi gospodar suknarije 23 Uvod| suknarije s svojo gospo, dasi je bil žlahtnega rodu. Svetina 24 Uvod| so vsi radi imeli. ~Vesel je živel Svetin s svojo ženo 25 Uvod| svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska 26 Uvod| zapovedih sta živela. On je podnevi vrt obdeloval, ona 27 Uvod| podnevi vrt obdeloval, ona je domača dela opravljala. 28 Uvod| v Boga imela; torej jima je šlo vse po sreči. ~Dve leti 29 Uvod| vse po sreči. ~Dve leti je minilo, kar sta bila poročena, 30 Uvod| bila poročena, in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu. 31 Uvod| Vesela sta bila, da jima je Bog tako dober, spoznala 32 1| spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France 33 1| moja Neža, povej mi, kako je to, da nisi nikoli vesela, 34 1| slišim zdihovati. Kaj ti je vendar? Le povej mi, vse 35 1| odgovori: "Ljubi moj mož, res je, da sem vedno žalostna in 36 1| prišle; in Bog ve, kako je to, da sem zavoljo tega 37 1| zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju do zdaj skrbel;. 38 1| gresta k pokoju. ~Prav res je, da na tem svetu ni prave 39 1| prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, 40 1| vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom. 41 1| Francozom. Avstrijski cesar je potreboval veliko vojakov. 42 1| morali iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. 43 1| ni bilo drugače, moral je biti vojak. Svetin ni bil 44 1| osem dni v vojašnici, da se je malo vojaške službe navadil. ~ 45 1| več ni videla. Tisti dan je šel na Laško in ni ga bilo 46 1| ga bilo več nazaj. Grozno je žena za njim jokala in žalovala, 47 1| ljubega Franceta. Žalostno je bilo videti, kako sta slovo 48 1| jokati in žalovati; videl je tudi enega dvojčkov, ki 49 1| tudi enega dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju s 50 1| tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša 51 1| volje nebeškega očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo 52 1| DVOJČKA V SLUŽBO~Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, 53 1| France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso noč 54 1| molila in jokala. Videla je, da si ne more pomagati, 55 1| more pomagati, tolažila se je in vedno Boga prosila, da 56 1| da bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da 57 1| vzela pošteno gostjo, da je pomagala za dvojčke skrbeti 58 1| sta začela govoriti, ju je skrbna mati lepo moliti 59 1| sta postajala večja, ju je naučila ves potrebni krščanski 60 1| po sedem let stara, že ju je mati naučila brati, kar 61 1| mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih 62 1| dopoldne in popoldne ju je s sabo v cerkev peljala 63 1| pustila, ampak vedno ju je opominjala zvesto Bogu služiti. 64 1| Bogu služiti. Pošiljala ju je potem v šolo, kjer sta se 65 1| molitev in konec molitve je mati vselej rekla: "Molimo 66 1| v daljnih krajih." ~Bilo je neko nedeljo zvečer pozimi, 67 1| nedeljo zvečer pozimi, ko je mati fantoma ravno o očetu 68 1| očetu pripovedovala, kako da je moral na vojsko iti; tedaj 69 1| po dve leti stara, ko nas je moral oče zapustiti. Vendar, 70 1| roki ima: Neža Trpinc; to je moje ime po mojih starših. 71 1| ne da več zbrisati. To pa je boleče." ~"Naj boli, kakor 72 1| životu imela." Mati jima je naredila na obeh rokah, 73 1| naredila na obeh rokah, kakor je imel oče. Vesela sta bila, 74 1| potrebnega oblačila. Mati se je res noč in dan trudila, 75 1| ni mogla izhajati; dolg je naredila, njivico in hišico 76 1| Nekak barantalec I. ji je posojeval, pa ne da bi bil 77 1| ampak le svojega dobička je iskal. Veliko dolga se je 78 1| je iskal. Veliko dolga se je že nabralo. Svetinka ni 79 1| plačati. Posojevalec jo je trdo terjal in jo tožiti 80 1| očeta v nebesih, kateri je veliko boljši kakor vsak 81 1| pridno molimo!" ~Komaj se je trikrat luna premenila, 82 1| prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez 83 1| Svetinko. Brez usmiljenja je morala zapustiti s fantičkoma 84 1| dobrih ljudi iskat. Žalostna je rekla: "O, da bi jaz sama 85 1| uboge sirote!" ~Vsem se je smilila ta pravična družinica. 86 1| pravična družinica. Neža je kmalu dobila službo pri 87 1| gospe, premožni vdovi. Pavle je šel h gospodarju, kateri 88 1| h gospodarju, kateri mu je v rodu bil; krave je pasel; 89 1| mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. 90 1| bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza 91 1| dober pastirček. Janeza je bližnji sosed spotoma v 92 1| Trst s sabo vzel, kamor je moko na prodaj peljal. Mislil 93 1| prodaj peljal. Mislil ga je v Trstu kakim ljudem dati, 94 1| Trstu kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko laško govoriti 95 1| Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico 96 1| z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke 97 1| dobre matere, katera mu je velikokrat rekla: "Pavle, 98 1| ne bo zapustil." Zatorej je Pavle gospodarja vselej 99 1| gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri nji služila, 100 1| Pavletova mati pri nji služila, je kupila graščinico na Štajerskem. 101 1| graščinico na Štajerskem. Ko se je gospa Kordula na svojo graščinico 102 1| svojo graščinico preselila, je vzela s sabo tudi svojo 103 1| Štajersko prav mimo hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. 104 1| Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla mati 105 1| njega loči. ~Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede 106 1| voz in gresta naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, 107 1| govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da se 108 1| nekaj časa pustila, da se je izjokala, potem pa ji prijazno 109 1| prišla; vem vse, kako se je s tabo godilo; vem, da si 110 1| česar še ne veš, kako se je z mano godilo. ~Jaz sem 111 1| vsega v obilnosti. Moj mož je bil plemenit baron, Henrik 112 1| zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da mi bolje ni 113 1| moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je 114 1| je klicala na vojsko. Šel je in kmalu je bil ubit; v 115 1| vojsko. Šel je in kmalu je bil ubit; v prsi mu je priletela 116 1| kmalu je bil ubit; v prsi mu je priletela krogla, ustreljen 117 1| priletela krogla, ustreljen je bil blizu srca; padel je 118 1| je bil blizu srca; padel je in v pol ure je bil mrtev. 119 1| srca; padel je in v pol ure je bil mrtev. Kolika žalost 120 1| sva edinega sina, Karel mu je bilo ime; ta je bil komaj 121 1| Karel mu je bilo ime; ta je bil komaj 17 let star, ko 122 1| bil komaj 17 let star, ko je šel sam radovoljno v vojake 123 1| če še ti umrješ? Tvoj oče je bil na vojski ubit in s 124 1| ni me hotel ubogati. Šel je z veliko francosko armado 125 1| Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne 126 1| slišim o njem. Bojim se da je zmrznil na rusovski zemlji 127 1| drugega vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana, 128 1| na njej naslikana, katero je na vratu privezano nosil. 129 1| privezano nosil. Kolikokrat mi je pisal, je vselej povedal, 130 1| Kolikokrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak 131 1| hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe, 132 1| pomagali. ~Pastir Pavle je bil tudi dolgo časa žalosten, 133 1| žalosten, posebno zato, ker mu je mati rekla: "Morebiti se 134 1| ne bova videla." Pavle si je materine nauke zvesto v 135 1| pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob stran usedel, bukvice 136 1| torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe 137 1| Zgodbe sv. pisma, katere je Pavle zmeraj z veseljem 138 1| veseljem bral. Nekega dne je bral o Davidu, kako je pastirčeval. " 139 1| dne je bral o Davidu, kako je pastirčeval. "Lejte," je 140 1| je pastirčeval. "Lejte," je rekel sam pri sebi, "še 141 1| David, tak imeniten mož, je bil pastir. Živino je pasel 142 1| mož, je bil pastir. Živino je pasel kakor jaz in bil je 143 1| je pasel kakor jaz in bil je potem imeniten kralj. Jaz 144 1| srca ljubil." ~Prigodilo se je, da se pripelje kočija po 145 1| pastirji so svinko pasli; to je navadna pastirska igrača. 146 1| njimi igral, ampak za grm je sedel, na živino pazil in 147 1| bral. V kočiji, katera se je ravno mimo peljala, sta 148 1| Blizu tistih pastirjev se je morala kočija umakniti velikemu 149 1| kolo se razdrobi; kočijaž je bil po nogah zelo ranjen. 150 1| vedela kam dejati. Na samoti je bilo, blizu nobene hiše 151 1| mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer 152 1| jim po nemško reče: ~"Kje je kakšna hiša, da bi se ljudje 153 1| reče: "Fante, povej mi, kje je kaka hiša, da bi jaz ljudi 154 1| torbice nekako zelišče, ki ga je zmeraj pri sebi nosil, ga 155 1| domov ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo 156 1| privlekli. Pavletovo zelišče je kočijažu toliko dobro storilo, 157 1| toliko dobro storilo, da je že na kočijo sesti smel. 158 1| na kočijo sesti smel. Ko je bilo vse narejeno, preden 159 1| Če sem šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost." Baron 160 1| fajmoštra", zato ker jim je večkrat kaj dobrega in lepega 161 1| takih lepih denarjev ti je gospod ponujal, in jih ne 162 1| ugaja pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen 163 1| obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda 164 1| vprašata gospodinjo: "Kje je vaš pastir Pavle?" ~Žena 165 1| čast. "Boljše se mi zdi," je rekel, "se v kočiji peljati 166 1| toliko tolarjev," posebno ko je videl, da so drugi pastirji, 167 1| zijali in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno, ko 168 1| Kar k mizi sedejo, katera je bila polna najboljših jedi 169 1| jedjo in po jedi ne moli, je živini enak." ~Pri teh Pavletovih 170 1| zapustil." Tudi gospe baronki je bil Pavle zelo všeč, zato 171 1| ga prijazno vpraša: "Kako je to, fante, ker si tako bister 172 1| kratkem vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, 173 1| Baron reče: "Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, 174 1| skrbela in ga dala učit, ker je bister. Bog bo nama to povrnil, 175 1| in se ne spodobi." ~"Lepo je to," reče baron, "všeč mi 176 1| to," reče baron, "všeč mi je; hiti tedaj domov, prosi 177 1| Oh, oče, ta gospoda me je tako obdarovala, da še eden 178 1| pa vendar povej, kaj ti je gospoda ponudila?" ~"Baron 179 1| sreča te išče, ne pusti je iz rok! Zdaj spoznam, da 180 1| pripravljenost pomagati bližnjemu ti je Bog hitro povrnil. Pojdi 181 1| gospodar me rad pusti; da je res, je sam prišel pričevat; 182 1| me rad pusti; da je res, je sam prišel pričevat; prosim 183 1| baronka sta rekla: "Prav je to, le priden bodi in nič 184 1| hudega ti ne bo." Pavle je precej pri gospodi ostal, 185 1| NEMŠKEM GRADCU~Drugi dan je bila kočija že popravljena, 186 1| in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu zapustiti 187 1| tuje neznane ljudi. Pa si je mislil: Bog je povsod, vsa 188 1| ljudi. Pa si je mislil: Bog je povsod, vsa zemlja je njegova. 189 1| Bog je povsod, vsa zemlja je njegova. Dobrotljivega Boga 190 1| rojstno deželo. O malem šmarnu je prišel Pavle s svojo gospodo 191 1| gospodo v Nemški Gradec. Baron je precej ukazal mu lepa gosposka 192 1| oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico, mu kupil 193 1| zapisat v šolo. ~O vseh svetih je jel Pavle hoditi v prvo 194 1| prvo latinsko šolo. Tako se je učil, da so se vsi učitelji 195 1| razumnostjo zavzeli. Najprvi je bil med vsemi šolarji, svojimi 196 1| svojimi tovariši. Doma se je pridno učil, gospodi pri 197 1| bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako 198 1| hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojega 199 1| ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatelj, Avguštinom 200 1| Zormanom po imenu, kateri je bil žlahtnega rodu, z Dunaja 201 1| graščina blizu Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere 202 1| ostala, zavoljo katere pa je še pravda tekla. Medtem 203 1| Avguštinovi starši pomrli in zdaj je bil Avguštin tako reven, 204 1| Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu le iz dobrot 205 1| pomagali. Cela tri leta je bil Pavle Svetin vesel, 206 1| rejen in zal mladenič. Vedno je Boga hvalil, da mu je tako 207 1| Vedno je Boga hvalil, da mu je tako dobrega očeta namestil, 208 1| ni poznal. Četrto leto pa je Pavle jel klavrn hoditi. 209 1| pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal, kaj mu 210 1| večkrat vprašal, kaj mu je, pa je le odgovoril: "Žalosten 211 1| večkrat vprašal, kaj mu je, pa je le odgovoril: "Žalosten 212 1| se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu bi rad pomagal, 213 1| posle pri hiši, s katerimi je Pavle jedel, če vedo, zakaj 214 1| hujšati, on grozno malo je; več ko polovico si vselej 215 1| hočeta se prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu 216 1| baronka svojega moža. "To je nehvaležnost!" Bolj pametni 217 1| navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice 218 1| pod streho v sobico, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev 219 1| kaj se pogovarjata. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: " 220 1| ni drugega, kakor na glas je jokal in rekel: "Oh, če 221 1| hudega umreti." Pavle ga je pa tolažil in ga opominjal, 222 1| hlapec ni slišal, hitro je šel stran, da ga Pavle ni 223 1| baronu vse povedal, kar je slišal, in si je hišo dobro 224 1| povedal, kar je slišal, in si je hišo dobro zapomnil. Baron, 225 1| dobro zapomnil. Baron, ki je vedel, da mora Pavle zdaj 226 1| Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: "Avguštin Zorman 227 1| slab: "Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili 228 1| vse prišli; sama graščina je še ostala, za tisto pa se 229 1| moji sorodniki pravdajo, da je menda nikoli ne bom imel, 230 1| pomagal. O, Bogu se usmili," je začel zdaj bolnik jokati, " 231 1| jokati, "z grozno nadlogo me je Bog obiskal, vse me je zapustilo. 232 1| me je Bog obiskal, vse me je zapustilo. Imel sem ljubega 233 1| Svetina po imenu, on mi je vsak dan prinesel jesti, 234 1| dan prinesel jesti, kar je sam pristradal, in mi je 235 1| je sam pristradal, in mi je večkrat prestlal. Ravno 236 1| prestlal. Ravno danes mi je pa povedal, da mi ne bo 237 1| in kaj ste, sam Bog vas je prinesel mi pomagat; prosim 238 1| vas molil." ~Užalilo se je dobremu baronu, ko je videl 239 1| se je dobremu baronu, ko je videl mladeniča tako zapuščenega 240 1| žlahtnega rodu. Skrivaj si je solze iz oči obrisal in 241 1| rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo dobrih jedi pošiljal, 242 1| dobrih jedi pošiljal, in je šel. Ko je baron domov prišel, 243 1| pošiljal, in je šel. Ko je baron domov prišel, je povedal 244 1| Ko je baron domov prišel, je povedal vse, kar je videl, 245 1| prišel, je povedal vse, kar je videl, svoji gospe. Ves 246 1| svoji gospe. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel 247 1| žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole. Baron 248 1| zahvaliti. Tovariš se mi je zelo smilil; mislil sem: 249 1| boj se, Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada 250 1| reci: Tisti gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja 251 1| tudi svojega zdravnika, ki je tako dolgo k njemu hodil, 252 1| dolgo k njemu hodil, da ga je ozdravil. ~S kakšnim veseljem 253 1| ozdravil. ~S kakšnim veseljem je Pavle šel s hlapcema k bolnemu 254 1| ljubi moj prijatelj! On je videl tvoje solze, z usmiljenim 255 1| z usmiljenim očesom te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje 256 1| Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti, 257 1| drugega odgovoriti, kakor oči je proti nebesom obrnil, rekoč: " 258 1| morem povrniti." ~Vsak dan je potem Pavle smel obiskati 259 1| prijatelja in mu nesti, kar je poželel. V pol leta je ozdravel 260 1| kar je poželel. V pol leta je ozdravel in spet k moči 261 1| bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim 262 1| cerkev. Pred velikim oltarjem je pokleknil in tako zvesto 263 1| Boga hvalil za zdravje, da je bil ves v Boga zamišljen. 264 1| ves v Boga zamišljen. Ker je, bilo to popoldne in nobenega 265 1| človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem 266 1| gospoda v cerkev ogledovat je znotraj. Tiho hodita, Avguštin 267 1| gospoda slišala, ki jih je govoril: "Dobrotljivi Bog! 268 1| govoril: "Dobrotljivi Bog! Če je tvoja sveta volja, ohrani 269 1| videla in izvedela, kdo da je. Ko cerkev ogledata gresta 270 1| cerkvi povedati? Koliko je stara? Ali ima kaj dragocenih 271 1| Zelo sem bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal, zato 272 1| hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše." Gospod 273 1| Šolarju, ki ga iščeva, je ime Avguštin, piše se Zorman." ~ 274 1| ali bi povedal ali ne, da je on tisti šolar. Vendar reče: " 275 1| dobrotnika, barona I." "Prav je," pravita gospoda, "gremo 276 1| Baron bere na glas. Zapisano je bilo: "Pravda je končana, 277 1| Zapisano je bilo: "Pravda je končana, krivični sorodniki 278 1| pravdo izgubili. Avguštin je pravi njen gospodar, njemu 279 1| dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh mestih 280 1| ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe. 281 1| zgodbe. Najbolj vesel pa je bil Pavle, Avguštinov tovariš. 282 1| Avguštinov tovariš. Vendar se mu je težko zdelo ločiti se od 283 1| obljubi in se ločita. Večidel je res: prijatelj, kadar je 284 1| je res: prijatelj, kadar je izpred oči, je kmalu iz 285 1| prijatelj, kadar je izpred oči, je kmalu iz srca. Prijatelj 286 1| kmalu iz srca. Prijatelj je dober, dokler kaj pomaga; 287 1| ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo 288 1| nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri Avguštinu. 289 1| tudi pri Avguštinu. Pozabil je na svojega Pavleta kakor 290 1| ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne 291 1| graščini. Pavle si misli: tako je na svetu. Vendar ga izgovarja 292 1| misli, da nima časa ali pa je bolan. ~Pavletu je bilo 293 1| ali pa je bolan. ~Pavletu je bilo zdaj pri njegovem krušnem 294 1| baronu I. zelo dobro. Imel je, karkoli je poželel. Gospod 295 1| dobro. Imel je, karkoli je poželel. Gospod in gospa 296 1| sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi po vseh 297 1| najprvi po vseh šolah. Zdaj je bil v sedmi šoli, pa vedno 298 1| nadloge zadele. Lasna sreča je spremenljiva; nič ji ni 299 1| H koncu drugega leta, ko je Pavle ravno osmo šolo dokončal, 300 1| testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: "Vse 301 1| naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu 302 1| svojega dobrotnika. Še huje pa je žalovala njegova gospa. 303 1| utolažiti. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni 304 1| besedice ni naročila. Preč je bila zdaj Pavletova sreča. 305 1| sreča. Lakomno sorodstvo je vse pobralo in Pavleta so 306 1| premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto. 307 1| svojo vest čisto. Vedel je da po krivici dobljeno blago 308 1| blago nikoli ne tekne. Moral je iti prazen od hiše; toliko 309 1| iti prazen od hiše; toliko je vzel v kar je oblečen bil. " 310 1| hiše; toliko je vzel v kar je oblečen bil. "Kam se naj 311 1| oblečen bil. "Kam se naj dam?" je rekel sam pri sebi. "Bog 312 1| rekel sam pri sebi. "Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga 313 1| živež dado." ~Drugi dan je Pavle zgodaj vstal in se 314 1| in se napravil. Preden se je naravnal na pot, je šel 315 1| Preden se je naravnal na pot, je šel v cerkev, je bil pri 316 1| na pot, je šel v cerkev, je bil pri sv. maši in je zaupljivo 317 1| je bil pri sv. maši in je zaupljivo molil in Boga 318 1| živeti pri njih. Obljubil je, da se bo vselej zvesto 319 1| vsakega greha varoval. Ko je odmolil, je vzel bukvice 320 1| varoval. Ko je odmolil, je vzel bukvice in palico in 321 1| imel s seboj vzeti, vendar je bil vesel, ker je nesel 322 1| vendar je bil vesel, ker je nesel s seboj nedolžno srce. ~ 323 1| PRIJATELJA AVGUŠTINA~Ko se je Pavle na pot spustil in 324 1| obrnil in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. 325 1| proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri sebi: "Dunaj je 326 1| je sam pri sebi: "Dunaj je veliko mesto, veliko je 327 1| je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tristo 328 1| še čez tristo tisoč jih je. Gotovo je tudi med tolikim 329 1| tristo tisoč jih je. Gotovo je tudi med tolikim številom 330 1| bom otroke učil." ~Pavle je hodil počasi, pot mu je 331 1| je hodil počasi, pot mu je bila težavna, ker ni bil 332 1| ker ni bil vajen. Vedno je moral počivati. Kmalu ga 333 1| moral počivati. Kmalu ga je tudi pomanjkanje začelo 334 1| začelo nadlegovati. Ker je bil Pavle ponižen, je zvečer 335 1| Ker je bil Pavle ponižen, je zvečer šel vselej v kako 336 1| v kako kmečko hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel. 337 1| ljudi našel. Kaj lepega jim je bral iz bukvic ali pa tudi 338 1| kaj plačati. Oštarije se je vselej rad ogibal, tudi 339 1| rad ogibal, tudi dokler je še denarje imel. Srečno 340 1| še denarje imel. Srečno je prišel Pavle blizu Dunaja. 341 1| sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Z velike ceste 342 1| že hodil. Z velike ceste je ugledal lepo, veliko graščino 343 1| dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil 344 1| bil šel naprej po cesti, je zavil v stran in šel proti 345 1| šel proti graščini. Mislil je, morebiti potrebuje gospodar 346 1| hišnika, dobro rejenega, ki je že od daleč zakričal: "Kaj 347 1| da tukaj prenočim. Pozno je že, ne vem, kam iti; še 348 1| Hišnik zavpije: "Nič ne, meni je gospod prepovedal takih 349 1| hitro spravi!" Kuharica je vse to videla in slišala. 350 1| videla in slišala. Zelo se ji je Pavle smilil. Mislila je, 351 1| je Pavle smilil. Mislila je, morebiti je pošten človek, 352 1| smilil. Mislila je, morebiti je pošten človek, pa ga naš 353 1| njim storil, zato ne, ker je Pavle že osme šole šolar. 354 1| Pojdite do prve kajže; tam je moja teta, stopite noter 355 1| premišljuje: Glejte, si je mislil, ta, ki ima priliko 356 1| ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; 357 1| usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z dobrim srcem! 358 1| bil tako neusmiljen, kako je bil proti meni. Nič hudega 359 1| Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharica povedala. Tema 360 1| kuharica povedala. Tema je že bila; potrka na vrata, 361 1| ki nikoli ni opravljal, je rekel: "Kuharica mi je k 362 1| je rekel: "Kuharica mi je k vam svetovala." Zvečer 363 1| k vam svetovala." Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih 364 1| radi poslušali. Gospodar je rekel: "Danes ste nam pač 365 1| graščine mimo peljal. On je naš gospod, koča je njegova; 366 1| On je naš gospod, koča je njegova; pusti nas notri 367 1| postrežemo. Ravno danes se je peljal sosedno gospodo obiskat. 368 1| vašemu gospodu pravi, kako mu je ime ali je star ali mlad?" 369 1| pravi, kako mu je ime ali je star ali mlad?" Mož pravi: " 370 1| mlad?" Mož pravi: "Ime mu je Avguštin, priimek ima Zorman. 371 1| priimek ima Zorman. Mlad je, ravno letos se je oženil 372 1| Mlad je, ravno letos se je oženil in torej šel s svojo 373 1| graščino v vas. Čudno se je z našim gospodom godilo, 374 1| kočijaž zavpije: "Urban," tako je bilo tistemu kajžarju ime, " 375 1| vas svetit gospodu, če vam je prav." Kajžar pravi: "Zelo 376 1| graščaka do doma. Dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel 377 1| hotel razodeti. Vso pot je molčal, le toliko je povedal, 378 1| pot je molčal, le toliko je povedal, da je šolar in 379 1| le toliko je povedal, da je šolar in da bo prenočil 380 1| ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina 381 1| vina šolarju, kateri mu je posvetil. Zdaj je Pavle 382 1| kateri mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako 383 1| hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil v 384 1| storil v bolezni. Kuharica je bila brž pri Pavletu; vpraša 385 1| Pavletu; vpraša ga, kako je to, da je on prišel svetit 386 1| vpraša ga, kako je to, da je on prišel svetit gospodu. 387 1| prišel svetit gospodu. Ko ji je vse povedal, jo je prosil, 388 1| Ko ji je vse povedal, jo je prosil, rekoč: "Prosim vas, 389 1| gospodu, kako šolar, kateri je prisvetil, želi z njim govoriti. 390 1| govoriti. Pove tudi, kako je ravno tega šolarja malo 391 1| gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, 392 1| tvoj nekdanji prijatelj te je prišel obiskat." Ko Avguštin 393 1| ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in 394 1| pove, koliko dobrega mu je ta prijatelj storil. Torej 395 1| prijatelj storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova 396 1| spominjala, kako se jima je godilo. ~Slednjič pravi 397 1| ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako daleč, kam 398 1| Glej, Avguštin, tebi se je prej hudo godilo, meni je 399 1| je prej hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi 400 1| meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako 401 1| tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, goljufna 402 1| s časno srečo, goljufna je. O, da bi le večno, neskončno 403 1| pomenili, nocoj gremo spat, ker je že pozno." ~Drugi dan ukaže 404 1| gostili in veselili. Pri jedi je Avguštin vsem povabljenim 405 1| povabljenim rekel: "Glejte, ta je moj pravi, resnični prijatelj, 406 1| prijatelj, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen 407 1| Pripravljen sem mu zdaj, kar je mogoče, dobroto povrniti. 408 1| veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj tega mojega dobrotnika 409 1| bolelo, ko bi bil zvedel, da je bil moj dobrotnik tako neusmiljeno 410 1| reče Avguštin hlapcu, ki je pri mizi stregel, "da mu 411 1| biti. Glej, moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. 412 1| dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, 413 1| smrti! Ne zameri mu, kar je storil, saj veš, da bo za 414 1| graščaka Avguština. ~Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo 415 1| do smrti imel. Vesel dan je bil to vsem, kar jih je 416 1| je bil to vsem, kar jih je bilo pri gradu; posebno 417 1| pri gradu; posebno vesela je bila kuharica. ~Tri tedne 418 1| bila kuharica. ~Tri tedne je ostal Pavle v graščini. 419 1| Pavle v graščini. Medtem mu je Avguštin dal narediti vsa 420 1| poslal na Dunaj. Dal mu je s seboj obilno denarjev 421 1| denarjev in list, katerega je pisal do svojega strica, 422 1| pisal do svojega strica, ki je bil na Dunaju v imenitni 423 1| v imenitni službi. Tako je govoril Avguštin svojemu 424 1| prijatelju Pavletu, preden ga je od sebe spustil: "Ljubi 425 1| Ljubi Pavle, prežlahtno je tvoje srce, škoda bi bilo 426 1| pod streho prišel. Imel je denarjev dosti in na Dunaju 427 1| denarjev dosti in na Dunaju se je vedel kam obrniti. Vesel 428 1| vedel kam obrniti. Vesel je bil iz vsega srca, da bo 429 1| visoke šole veselile. Vso pot je Boga hvalil, ker mu je toliko 430 1| pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv in usmiljen. 431 1| dobrotljiv in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, katerega 432 1| pravdni doktor. Vso pot je premišljeval, kaj bi si 433 1| kipi in o katerega visočini je že toliko slišal povedati. 434 1| obrnem na pravo pot, katera je tebi všeč. V to cerkev pojdem, 435 1| razsvetljenje, da to izvolim, kar je tebi, o dobrotljivi Bog, 436 1| Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne, in tako 437 1| iz cerkve gredo. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in 438 1| stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu občutil nekako 439 1| duhovskem stanu. Gotovo je to božja volja, si je mislil, 440 1| Gotovo je to božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski 441 1| volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, 442 1| oltarjem Matere božje? To mi je bilo zelo všeč." "Bil sem," 443 1| in bere; kar spozna, da je to tisti Avguštinov zvesti 444 1| Pavle, vse vem, kako se je tebi godilo. Dobro vem, 445 1| Vse to očitno kaže, da te je Bog v duhovski stan namenil. 446 1| vredni gospod! Ravno to je moja misel; v cerkvi med 447 1| in imenitni stan, kakor je duhovski." ~Pavle je stopil 448 1| kakor je duhovski." ~Pavle je stopil v deseto šolo, se 449 1| bilo enakega. Pri gospodu je imel stanovanje in živež 450 1| in prijatelj Avguštin ga je z vsem obilno preskrbel. 451 1| obilno preskrbel. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove 452 1| gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovščnico. 453 1| duhovščnico. Četrto leto je bil za mašnika posvečen. 454 1| za mašnika posvečen. Ko je Pavle vse šole skončal, 455 1| Pavle vse šole skončal, je bil postavljen precej za 456 1| učitelja v malih šolah, da je fante krščanski nauk učil; 457 1| krščanski nauk učil; to službo je pet let z velikim pridom 458 1| pridom opravljal. Potem je bil izvoljen za poglavarja 459 1| poglavarja male šole in je opravljal to službo šest 460 1| vsem malim šolarjem. Nato je bil Pavle izvoljen za poglavarskega 461 1| bistrosti in pobožnosti mu je bilo izročeno to imenitno 462 1| Pri taki imenitni službi je bil vendar vedno ponižen 463 1| ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobrega storiti, bolj 464 1| mogel dobrega storiti, bolj je bil vesel. Posebno revežem 465 1| bil vesel. Posebno revežem je rad pomagal, vse jim je 466 1| je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno je bilo 467 1| jim je razdal; dasiravno je bilo veliko njegovo vsakoletno 468 1| njegovo vsakoletno plačilo, je vendar revno živel. ~ 469 1| SVETOVALEC, POTEM ŠKOF~Znana je bila Pavletova učenost, 470 1| višjim oblastnikom; zato je bil od svetlega cesarja 471 1| dvornega svetovalca, ko je najmanj na to mislil. Več 472 1| drugih, tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih 473 1| službo, pa le Pavel Svetin je bil izvoljen in z veliko 474 1| povzdignjen. ~Nekaj let je opravljal to težavno službo. 475 1| svetovalca dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, 476 1| niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal 477 1| znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. 478 1| Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč od 479 1| dobrodelnosti. Velike prihodke je imel. Veliko blaga in premoženja 480 1| Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar je 481 1| je dajala škofija, vendar je Pavle ostal pri svoji navadi, 482 1| svoji navadi, namreč, da je revno živel. Le toliko si 483 1| revno živel. Le toliko si je prihranil, kar je bilo prav 484 1| toliko si je prihranil, kar je bilo prav za potrebo, vse 485 1| prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, bolnikom 486 1| revežem razdal, bolnikom je pomagal in jim zdravila 487 1| jim zdravila kupoval. Imel je navado reči: "Kar revežem 488 1| zanj molili. ~Nekega dne ga je obiskal nekdanji prijatelj 489 1| prijatelj Avguštin, katerega je škof Pavle več dni pridržal, 490 1| časih pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa 491 1| spremi do ceste; škofija je bila dobro uro od velike 492 1| pogledali bolnika, kateremu je zelo hudo. Sinoči sta prišla 493 1| ker denarjev nimata. Eden je bil že včeraj grozno slab 494 1| grozno slab danes pa mu je že besedo zaprlo; bojim 495 1| govoriti; zdi se mi, da je Francoz. Tudi ne vem, kake 496 1| Tudi ne vem, kake vere je bolnik. Na vratu ima navezano 497 1| lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska." ~ 498 1| ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal 499 1| odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, 500 1| proti svojemu domu." Francoz je bil vesel, da je škof Pavel