Del

  1  Uvod|              cenil, pa mu nekega dne reče: "France, všeč mi je, da
  2     1|              Neža popoldne iz cerkve,reče France: ~"Pojdi po bokal
  3     1|        France svojo ženo in prijazno reče: ~"Ljuba, dobra moja Neža,
  4     1|              jo potolaži in ji srčno reče: "Ljuba moja žena! Ne žaluj
  5     1|           moral na vojsko iti; tedaj reče Pavle: "Ljuba mati, povejte
  6     1|          naredila." ~"O ljuba mati," reče nato Pavle, "naredite tudi
  7     1|            tako," pravi Janez. ~Mati reče: "Ljuba moja sinka, to se
  8     1|           noče uslišati, ampak ostro reče Neži: "Plačaj, kar si dolžna,
  9     1|           kaj potegnili!" ~Mati jima reče: "Ljuba moja sinka, nikar
 10     1|     tovarišije. Vpričo gospodarja mu reče mati: "Ljubi moj sin Pavle!
 11     1|       izjokala, potem pa ji prijazno reče: "Ljuba moja Neža, vem da
 12     1|              k njim in jim po nemško reče: ~"Kje je kakšna hiša, da
 13     1|          gospod, kaj bi radi?" Baron reče: "Fante, povej mi, kje je
 14     1|              ne morem naprej." Pavle reče: "Gospod, le tukaj počakajte,
 15     1|            na rano, z ruto zaveže in reče: "Prijatelj, zdaj pa le
 16     1|            baronka v kočijo usedeta, reče baron Pavletu: "Pavel, reci
 17     1|            pa dober in dobro ti bo," reče baron in mu ponudi tri bele
 18     1|        dolžnost." Baron na to nič ne reče, tiho se usede v kočijo
 19     1|              pa na vse to drugega ne reče ko te besede: "Če sem kaj
 20     1|         Pavletov najboljši prijatelj reče tovarišem: "Ne zaničujte
 21     1|       poprejšnjega dne. "Med vsemi," reče baron, "mi najbolj ugaja
 22     1|             so mu odkazali. Baron mu reče: "Pavle, usedi se in jej
 23     1|              ti bo poljubilo." Pavle reče ponižno: "Ne zamerite, milostljivi
 24     1|            Bogu plačilo imel." ~Nato reče baron: "Pavle, pridni fant,
 25     1|            iti po svetu. ~Gospa tiho reče baronu: "Prav dober in prijazen
 26     1|             sčasoma kaj biti." Baron reče: "Ravno ta misel je tudi
 27     1|             spodobi." ~"Lepo je to," reče baron, "všeč mi je; hiti
 28     1|           domov. Ko pride v hišo, mu reče gospodar: "No, si kaj prinesel
 29     1|           kaj prinesel domov?" Pavel reče: "Oh, oče, ta gospoda me
 30     1|             prosim." "Srečni Pavle," reče gospodar, "sreča te išče,
 31     1|              obema roko poljubit ter reče: "Moj gospodar me rad pusti;
 32     1|                Bolj pametni baron pa reče: "Ljuba moja, tiho bodi,
 33     1|             človeku podobnega. Baron reče bolnemu šolarju: "Zvedel
 34     1|              Baron se drži srdito in reče: "Pavle, zakaj si nehvaležen?
 35     1|              gospodu odgovarjati, in reče: "Milostljivi gospod baron,
 36     1|          dovolite odgovoriti." Baron reče: "Govori!" ~"Ne tajim,"
 37     1|       najprvo semkaj zahvalit." Nato reče eden tujih gospodov: "Tudi
 38     1|            je on tisti šolar. Vendar reče: "Moja gospoda, če tega
 39     1|             službo vzeli." Hišnik mu reče ostro: "Gospoda ni doma,
 40     1|         Pavle hitro vzame laterno in reče kajžarju: "Pustite mene,
 41     1|            čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: "Avguštin ali me
 42     1|              objame in poljubi pa mu reče: "Ljubi prijatelj! Ne zameri,
 43     1|              bi mu pomagal. Nazadnje reče: "Glej, Avguštin, tebi se
 44     1|            odgnan. Pokliči hišnika," reče Avguštin hlapcu, ki je pri
 45     1|            pride, Avguštin mu srdito reče: "Poznaš tega gospoda? Zakaj
 46     1|            veseljem ga sprejme in mu reče, naj se zraven njega usede,
 47     1|         pripeljati. Ko prideva, nama reče: "Zahvalita Boga, rešena
 48     1|            udrle. Karel me objame in reče: "Glej, bratec, Bog naju
 49     1|           užalilo pri teh besedah in reče: "Glejte hvaležnega prijatelja!
 50     1|              Francozu in mu prijazno reče: "Bazile, tvoja skrb za
 51     1|            udrle. Škof Pavel pa jima reče prijazno: "Zaupajta vselej
 52     1|         ljuba moja prijatelja," jima reče škof Pavel, "in nikoli ne
 53     1|            tovarišema v sobici, jima reče: "Zahvalimo dobrotljivega
 54     1|          vkup molili. "Gletja," jima reče škof, "današnji dan je sveti
 55     1|           zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavel: "Vidva zdaj,
 56     1|              domov prideta, in hitro reče Karlu: "Pojdi in oštirja
 57     1| dobrotljivega pomočnika." Škof Pavel reče: "Prava in dobra je tvoja
 58     1|              na vratu. Gospa Kordula reče: "Teci hitro dol in reci
 59     1|      priklonijo in pozdravijo, potem reče škof Pavel: "Ne zamerite,
 60     1|           Ilirskega sem doma." Potem reče: "Plemenita gospa, vašega
 61     1|          nikomur ni povedala. Vendar reče: "Več let sem že vdova,
 62     1|               se ponižno prikloni in reče: "Žlahtna gospa Kordula,
 63     1|        mislil, vse vžgano, potolaži, reče Karel ves vesel in poln
 64     1|              naju." Dobri tovariš mi reče: "V Boga zaupajva, on naju
 65     1|          dobro jed na mizo. Gospa ji reče: "Glej, Neža, kako sem srečna,
 66     1|          žaluj, ljuba moja Neža!" ji reče gospa; "dva sina imaš, torej
 67     1|          obrne h gospe Korduli in ji reče: "Žlahtna gospa, povejte
 68     1|             in ne vem zakaj." ~Gospa reče: "Z Ilirskega je, blizu
 69     1|            Neža pri mizi in gospa ji reče: "Pojdi, tukaj ti gospod
 70     1|             rekli: "Prav je!" ~Potem reče škof Neži: "Ljuba moja,
 71     1|             resnica ali so sanje, in reče: "Oh, to ne more biti, kako
 72     1|            Kordula od sebe pusti, mu reče za odhodnjo: "Bog vam daj
 73     2|          mokarju te besede, zato brž reče: "Mož beseda! Rad vam ga
 74     2|       pozabil." Gospodar mu prijazno reče: "Fantič, prav všeč mi je
 75     2|         stopi k njemu in mu prijazno reče: "Gospod, ne zamerite, da
 76     2|             gospod globoko zdihne in reče: "Oh, kaj me vprašuješ,
 77     2|              k žalostnemu gospodu in reče: "Gospod. lepo vas prosim,
 78     2|         debelo gleda. Čez nekaj časa reče: "Fant, danes si ti moj
 79     2|            je noče prej pokazati, da reče gospodu: "Morebiti vam morem
 80     2|             najdene mošnje, spodobno reče: "Gospod, ali vam nisem
 81     2|          nesrečne smrti." Janez nato reče: "Veseli me, da sem dobil
 82     2|              porine in gre. Janez pa reče: "Bog vas obvaruj!" ~
 83     2|              govorili." ~Mojster pek reče: "Imamo ga, ni ga ravno
 84     2|       najdeno blago nazaj dal, in mu reče: "Kaj vam nisem vsega nazaj
 85     2|            boš pri trgovanju." Janez reče: "Rad grem, če me gospodar
 86     2|           ponudi. ~Svetinov gospodar reče Francozu: "Imam ga že jaz
 87     2|             kaj skusit." Gospodar pa reče Francozu: "Vse vam storim,
 88     2|             moj oče pokopani." Potem reče gospodar Svetinu: "Prepustim
 89     2|       pohlevnega služabnika. Zato mu reče: "Lepo se vedi, zvest bodi
 90     2|          pojdeš od hiše." Tovariš mu reče: "Neumen si; zakaj se braniš
 91     2|        nekega dne h gospodarju in mu reče: "Gospod, ne zamerite, nekaj
 92     2|          delam krivico." Gospodar mu reče prijazno: "Prav je, ljubi
 93     2|          Tuji gospod nato drugega ne reče kakor te besede: "Se bova
 94     2|              morem imeti." Teodor mu reče: "Na moje besede spravi
 95     2|              kupčijo storil; zato mu reče: "Glej, Svetin, saj sem
 96     2|              obrnil, kaj začel. Zato reče: "Gospod, po krivici ne
 97     2|          štiri dni opraviti?" Svetin reče: "Gospod, zakaj sem tako
 98     2|         pravi: "Zdaj govori!" Svetin reče: "Rad sem pri vas, zato
 99     2|             me Bog varuj!" Teodor mu reče: "Zvesti, pridni moj služabnik,
100     2|          vmes biti; zato mu prijazno reče: "Ljubi moj Ludvik, od mladosti
101     2|             reči o Svetinu. Slednjič reče: "Gospa, vaša dobra, pobožna
102     2|           svojega moža Teodora in mu reče: "Ljubi moj mož, zelo me
103     2|         Teodor pokliče Ludvika in mu reče vpričo Svetina: "Ludvik,
104     2|            pred hišo. Ko vse opravi, reče: "Zdaj grem, še škatlico
105     2|         žandarmi. Ko vojaki pridejo, reče Teodor častniku: "Dobro
106     2|             je imel pri hiši, in jim reče: "Med vami so ukradeni cekini.
107     2|            besede ni slišati. Teodor reče dalje: "Nerad vidim, da
108     2|        podobo milo pogleda in v srcu reče: "O Jezus! Ti si zame veliko
109     2|              Ljuba moja gospodična," reče z žalostno besedo, "tega,
110     2|              Ko prideta spet k mizi, reče tisti gospod, ki je rekel,
111     2|         Poglavar straže vendar potem reče: "Gospodična, če nimate
112     2|             videti. Ko ga ugleda, mu reče od daleč: "Svetin, tvoja
113     2|             kmalu pride in Ludvik mu reče: "Vest me grize noč in dan,
114     2|               Obrne se k sodnikom in reče: "Gospodje, sodite me po
115     2|          vstane in s pisanjem v roki reče: "Ludvik Bodin, vstani sedaj,"
116     2|              Veliki sodnik vstane in reče: "Glejte nedolžnega Janeza
117     2|              gre k njemu in Bodin mu reče: "Prosim te, odpusti mi,
118     3|         njega. Nekega dne mu general reče: "Ljubi moj France Svetin,
119     3|            in oddirjal. Tudi Svetinu reče tako storiti, pa eden Španjolov
120     3|            zvesto opravil, zraven pa reče: "Zelo se mi smilite, gospod
121     3|        govoriti. General mu prijazno reče: "Ljubi moji vojščaki, vi
122     3|             že general odprl. Svetin reče generalu tiho na ušesa,
123     3|        Svetina za sabo. Svetin mu pa reče: "Ne tako, nevarno je! Če
124     3|           uri sta tja hodila. Tamkaj reče Svetin generalu: "Tukaj
125     3|            zavpil: "Kdo je?" General reče: "Tiho bodi, da ne slišijo
126     3|              privadil." ~Gospodar mu reče: "Prav! Če boš priden in
127     3|    Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: "Gospod, prosim vas, dovolite
128     3|       sužnjem) pogovarjali!" General reče: "Imam mu nekaj posebnega
129     3|            General ga potolaži in mu reče: "Ne boj se, nisem pozabil,
130     3|           vrtnarja Svetina. Gospodar reče: "Tega sam močno potrebujem,
131     3|       pokliče gospodar Svetina in mu reče: "Glej, sto tolarjev sem
132     3|             smrti ostati. Svetinu pa reče general: "Ti ostaneš pri