Del

  1     1|     nikoli ne morem biti, v srcu me vedno nekaj skrbi; prihodnost
  2     1|      zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih.
  3     1|       Dobrotljivi Bog, usmili se me, uboge sirote!" ~Vsem se
  4     1|         moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal
  5     1|         pomočnika v nadlogah; če me še ti zapustiš, kam se bom
  6     1|         besede so bile zaman, ni me hotel ubogati. Šel je z
  7     1|          ponižno: "Gospodje, kam me peljete?" Baron mu odgovori: "
  8     1|         naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in mi večkrat
  9     1|       reče: "Oh, oče, ta gospoda me je tako obdarovala, da še
 10     1|             Baron in baronka sta me nagovorila, da me s seboj
 11     1|    baronka sta me nagovorila, da me s seboj vzameta, če hočem
 12     1|          ter reče: "Moj gospodar me rad pusti; da je res, je
 13     1|     pričevat; prosim zdaj, da bi me s seboj vzeli, in obljubim
 14     1|       prinesti; zdi se mi, da so me jeli paziti in spoznavati,
 15     1|          jokal in rekel: "Oh, če me še ti zapustiš, moram od
 16     1|        jokati, "z grozno nadlogo me je Bog obiskal, vse me je
 17     1|   nadlogo me je Bog obiskal, vse me je zapustilo. Imel sem ljubega
 18     1|       brez hinavščine: "Ravno to me dela žalostnega, ker se
 19     1|         dobro godi. Bojim se, da me bodo spet nadloge zadele.
 20     1|         če bi potrebovali, da bi me v službo vzeli." Hišnik
 21     1|        reče Pavle: "Avguštin ali me še poznaš ali me morebiti
 22     1|    Avguštin ali me še poznaš ali me morebiti več ne boš poznati
 23     1|     prijatelj, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen
 24     1|     veselja ne imel. Do smrti bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel,
 25     1|        pravi stan, v katerega si me namenil; da se obrnem na
 26     1|         volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil,
 27     1|  duhovski stan namenil. Poslušaj me, stopi v deseto šolo, hiti
 28     1|        prosim, da mi pomagate in me učite, kako se moram vredno
 29     1|  raztrgana in lačna. Prosila sta me, da bi jih prenočil, ker
 30     1|      doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo
 31     1|      oznanilu solze udrle. Karel me objame in reče: "Glej, bratec,
 32     1|   rešenje. Vidiš, prav je, da si me ubogal in v Boga zaupal.
 33     1|            O gospod škof, vi ste me oteli od smrti; drugega
 34     1|          nič ne držim, vendar so me nocojšnje sanje razveselile.
 35     1|          Sanjalo se mi je, da so me moja mati obiskat prišli,
 36     1|         rekli na vrt iti, češ da me dve uri nič ne potrebujejo."
 37     1|     dasiravno mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,
 38     1|  prijateljico, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, da
 39     1|       škof, in pridete k meni in me ubogo, žalostno in zapuščeno
 40     1| zapuščeno vdovo obiščete. V srce me to veseli. Pa ne zamerite,
 41     1|       glas gospa Kordula. "Zakaj me nisi ubogal, saj sem ti
 42     1|          blizu smrti. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami
 43     1|         pojemam. Skoči v vodo in me srečno iz vode izvleče in
 44     1|       rekel: "Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi,
 45     1|      tovariš in zvesti prijatelj me ni zapustil, vselej mi je
 46     1|       zavedel. Moj ljubi tovariš me ni zapustil, po bratovsko
 47     1|        hvaležnost do vašega sina me je vezala, da ga ne zapustim.
 48     1|    tovariš. Njegov ilirski jezik me je pri življenju ohranil,
 49     2|       sam sebi odgovori: "Res da me nihče ne vidi, pa vidi me
 50     2|        me nihče ne vidi, pa vidi me Bog, pred Bogom ne morem
 51     2|         zdihne in reče: "Oh, kaj me vprašuješ, ker mi ne moreš
 52     2|     angel varuh. Tvoje besede so me potolažile. Gotovo bi že
 53     2|        ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti." Janez
 54     2|         Janez nato reče: "Veseli me, da sem dobil pravega gospodarja
 55     2|        vzamem pa nič, nič, ko bi me ne vem kako silili." ~Zdaj
 56     2|          dobrih ljudeh sem, radi me imajo." ~Ko gospod vidi,
 57     2|           on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem hotel."
 58     2|        Janez reče: "Rad grem, če me gospodar pusti; brez njegovega
 59     2|            pa prosim samo to, da me v šolo pošiljate, ker imam
 60     2|          dobrotljivi oče, kateri me je do zdaj tako skrbno pred
 61     2|       skrbno pred hudim varoval, me bo tudi za naprej ohranil.
 62     2|      njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil." ~Medtem
 63     2|       kar hudo vreme trpi, da bi me le Bog uslišal." ~Črna noč
 64     2|           Ljubi moj Svetin nikar me ne delaj nesrečnega. S tvojim
 65     2|        vse prišel. Tvoj gospodar me bo na beraško palico spravil,
 66     2|          račune delal, kamor ste me danes poslali. On je tisti,
 67     2|      krivične račune delal. Tega me Bog varuj!" Teodor mu reče: "
 68     2|         kaj pridnega berem. Tudi me ne veseli hoditi k takim
 69     2|          Svetin pri hiši ostane, me utegne ob vso srečo pripraviti,
 70     2|        Kristino mi bo zmotil, da me ne bo hotela vzeti, in preč
 71     2|       reče: "Ljubi moj mož, zelo me danes srce boli zavoljo
 72     2|     Svetina strašno sovraži, kar me je videl pogovarjati se
 73     2|         bom vselej. To pa, česar me dolžite, mi še nikoli v
 74     2|       meni take reči govoriti in me vam tožiti, ker me od tistega
 75     2|   govoriti in me vam tožiti, ker me od tistega časa, kar je
 76     2|       drugega služabnika. Ludvik me sovraži in me skuša od hiše
 77     2| služabnika. Ludvik me sovraži in me skuša od hiše spraviti,
 78     2|      udari in pravi: "Božja roka me je zadela, kako je to mogoče?
 79     2|        besede: "Gospodje, sodite me, kakor hočete, nedolžen
 80     2|         to vselej rekel: "Sodite me, kakor hočete, nedolžen
 81     2|    nedolžen v tej reči, v kateri me sodijo. Daj mi milost, da
 82     2|       oče! Ubogal vas bom, kakor me učite. Vidim, da moram umreti,
 83     2|       sem že blizu smrtnih vrat, me nobena reč ne premore, da
 84     2|    nevredno spoved opravil? Tega me Bog varuj! Moje roke so
 85     2|         in noge odsekajo, preden me umore, z grehom ne bom bolečin
 86     2|          da bi moj sovražnik, ki me je v tako nesrečo pripravil,
 87     2|       umreti. Kaj hočete, da naj me tudi Bog zavrže? Hočete,
 88     2|      sebi je rekel: "Morebiti se me vendar Bog usmili in me
 89     2|          me vendar Bog usmili in me reši iz roke sovražnika.
 90     2|         in Ludvik mu reče: "Vest me grize noč in dan, ni mi
 91     2|     nesreče, prosim vas, vzemite me kmalu pred sodbo, vse bom
 92     2|       mano, kar hočete, kaznujte me, kakor se vam zdi, vreden
 93     2|          reče: "Gospodje, sodite me po postavah, kriv sem vsega
 94     2|      Svetina. Grda nevoščljivost me je zapeljala, velike kazni
 95     2|          skrivaj v srcu tlelo in me spravilo v tako strašno
 96     2|   zapustil in Bog mene. O, da bi me Bog le na onem svetu ne
 97     3|    prosil bom zmeraj Boga, da bi me v nevarnosti pred nesrečo
 98     3|      moji vojščaki, vi veste, da me boste jutri ustrelili. Umreti
 99     3|          roko plavati, držite se me in pomagajte si, kolikor
100     3|        besede: "Svetin, le pusti me, da utonem, vsaj ti si reši
101     3|       Rad umrjem, rad utonem, da me le Španjoli ne bodo streljali.
102     3|          govoril: "Takrat, ko si me spustil in sem se začel
103     3|       dobrotljivi Bog, usmili se me!' Usta sem vkup tiščal,
104     3|         Usta sem vkup tiščal, da me ni voda zalila, z rokami
105     3|          okusil in ti, o Bog, si me rešil iz rok mojih sovražnikov.
106     3|     nikoli ne bom pozabil, da si me ti otel pred smrtjo, da
107     3|         toliko dobrega storil in me v tolikih hudih nevarnostih
108     3|        po morju nevarna; obvaruj me še zdaj, ker sem že toliko
109     3|         sebi, "noč je, pogrešili me ne bodo tako brž. Pa kam
110     3|          ne Ljudi. Kamor pridem, me bodo popadli in morebiti
111     3|        pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem, hudo se mi
112     3|      revnega, in ga vpraša: "Kaj me poznaš?" Svetin odgovori: "
113     3|      poslal mi je angela, kateri me je rešil iz rok amerikanskega
114     3|      domači deželi. O Bog, varuj me pred nesrečami!" ~Celih
115     3|     pretrpel, čast Bogu, in zdaj me doseže tako veselje. Ti