Del

1001     2|            nad njim veselje; tako se je znal v vseh okoliščinah
1002     2|            Zraven Svetina, kateri se je srečnega mislil, se je kmalu
1003     2|            se je srečnega mislil, se je kmalu skrivaj zredila strašna
1004     2|              strašna kača, katera mu je vso srečo zelo ogrenila
1005     2|              žalega napravila; in to je bila nevoščljivost nekega
1006     2|         njegovih tovarišev, kateremu je bilo ime Ludvik Bodin. Ta
1007     2|        mladenič pri najlepših letih, je bil že od mladosti pri hiši
1008     2|          svojemu gospodarju. Zato ga je bil Teodor ravno pred dvema
1009     2|              premoženje, posebno ker je vedel, da se Ludvik in Kristina
1010     2|           Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik videl, kako Svetina
1011     2|        Svetina vsi spoštujejo, videl je, da ga imajo radi gospod
1012     2|           gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv
1013     2|          bilo meč v srce, nevoščljiv je bil, torej je Svetina ravno
1014     2|             nevoščljiv je bil, torej je Svetina ravno tako grdo
1015     2|       svojega brata Abela. V srcu ga je čez vse sovražil, rad bi
1016     2|            bilo mogoče; vendar se mu je k videzu po hinavsko prijaznega
1017     2|           toda ni bilo mogoče. Ko pa je Teodor Svetina za velikega
1018     2|       velikega služabnika storil, se je Ludviku nevoščljivost še
1019     2|             še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca. Od zdaj
1020     2|           kipela iz srca. Od zdaj ga je očitno sovražil, mu vedno
1021     2|             bil preč spravil. Mislil je: Če Svetin pri hiši ostane,
1022     2|             bo hotela vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo,
1023     2|            pa že tudi nekaj časa, da je Kristini ta tujec všeč. ~
1024     2|            ta tujec všeč. ~Ludvik si je večkrat prizadeval, da bi
1025     2|      gospodarju v zamero spravil, in je rekel: "Gospod, ne verujte
1026     2|            vsega temu pritepencu; to je hudoben človek, ni tako
1027     2|            kakor se kaže, le hinavec je, da vas s tem slepi. V veliko
1028     2|         Teodor pa, star, skušen mož, je kmalu videl, da mora tukaj
1029     2|           branil; pametna in poučena je zadosti, da bo vedela prav
1030     2|             ne hotela vzeti v zakon, je ne bom nič silil, čeravno
1031     2|           morem od hiše dati, ker mi je, kakor veš, zavoljo računov
1032     2|           prostora v svojem srcu. To je kača, ki te bo umorila.
1033     2|            in bodi pameten!" ~Ludvik je vse te besede ponižno poslušal,
1034     2|             niso mogle, zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo
1035     2|           lepega očesa dati. Ludviku je bilo le za Kristino. Bal
1036     2|          bilo le za Kristino. Bal se je, da bi mu je ne bil Svetin
1037     2|        Kristino. Bal se je, da bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po
1038     2|        Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo pa za premoženje več
1039     2|           več ko za Kristino. Vse si je prizadeval, da bi Svetina
1040     2|              dobra, pobožna Kristina je v nevarnosti. Če v kratkem
1041     2|              stara, pobožna žena, ki je svojo hčer skrbno in v božjem
1042     2|            spačenim svetom varovala, je bila na te Ludvikove besede
1043     2|        nerodno vede; čudne besede mi je danes Ludvik povedal. Ker
1044     2|           prej da se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro
1045     2|              svojemu bližnjemu vzeti je lahko, povrniti ga je pa
1046     2|          vzeti je lahko, povrniti ga je pa grozno težko. Veš, da
1047     2|             pa grozno težko. Veš, da je dobro ime boljše ko denar.
1048     2|             Ti si slišala le to, kar je Ludvik povedal; zdaj moraš
1049     2|      odgovoril." ~Helena pravi: "Res je tako, prav imaš. Še nocoj
1050     2|           dobrega zmeniti." Kristina je bila najprej poklicana in
1051     2|            bila najprej poklicana in je precej pritekla po navadi,
1052     2|            pritekla po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj
1053     2|             vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospe govoril, ni
1054     2|       starost vidiš, da prihaja. Las je prišel, da si izbereš moža,
1055     2|       odgovori s ponižnostjo kakršno je otrok staršem dolžan, in
1056     2|           more videti; nevoščljiv mu je, ker ga imate vi radi. Posebno
1057     2|              strašno sovraži, kar me je videl pogovarjati se z njim.
1058     2|             zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ker
1059     2|            rad moli, se lepo vede in je ponižen ter nima tako sovražnega
1060     2|          vzrokov: Prvič zato ne, ker je tujec. Ko bi bil Svetin
1061     2|            napačnega. Zdaj vidim, da je moral Ludvik o meni take
1062     2|              me od tistega časa, kar je gospodična z mano govorila,
1063     2|             ne spodlezel. Nepotreben je pa ta njegov strah zato,
1064     2|         svojem očetu kaj zvedel, ker je bil na Francosko odpeljan,
1065     2|           potreben. Tudi Ludvik nama je potreben, torej ostaneta
1066     2|            bo nič napotja delal, ker je rajši pripravljen od hiše
1067     2|             v sovraštvu živeti. Kjer je sovraštvo, tam tudi ni sreče." ~
1068     2|            Ludvikovo poljubovanje pa je bilo vendar le Judeževo
1069     2|          poljubovanje; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu,
1070     2|      Svetinom le k videzu, v srcu pa je tlelo zmeraj skrivno sovraštvo
1071     2|          SVETIN V JEČI~Nekega dne se je stari Teodor napravi po
1072     2|            dni hoda od Tulona, in si je pripravil v škatlico petnajsto
1073     2|         krajcarjev, ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu plačati
1074     2|             plačati za blago. Zvečer je bilo vse prpravljeno, drugi
1075     2|        prpravljeno, drugi dan zgodaj je mislil Teodor odriniti.
1076     2|          odriniti. Škatlico s cekini je spravil v miznico in šel
1077     2|            njega ne bo doma; posebno je več reči naročil Svetinu
1078     2|            ni bilo. Išče in išče, ni je najti. Vpraša Ludvika, vpraša
1079     2|           tat najde; nocoj ponoči mi je bila ukradena škatlica,
1080     2|             ženske in moške, kar jih je imel pri hiši, in jim reče: "
1081     2|            cekini. Vdaj se, kdor jih je vzel nič hudega se mu ne
1082     2|         zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj, kdor jih
1083     2|             biti očitno kaznovan. Še je čas, vsakega še posebej
1084     2|              začno preiskovati, vsak je moral odpreti svojo skrinjo,
1085     2|             na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini.
1086     2|             in pravi: "Božja roka me je zadela, kako je to mogoče?
1087     2|              roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz jih nisem
1088     2|             v ječo. ~Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni
1089     2|             prisodili. Na Francoskem je bila in je še zdaj navada
1090     2|             Na Francoskem je bila in je še zdaj navada vsakega hudodelnika
1091     2|             nedolžnega delal. Svetin je na to vselej rekel: "Sodite
1092     2|            sovražnikom, ampak pridno je molil in vedno zdihoval,
1093     2|           vidiš moje srce, samo tebi je znana moja nedolžnost. Tvoja
1094     2|             molitev in nedolžno srce je Svetina trdnega storilo,
1095     2|          Svetina trdnega storilo, da je hudo ječo voljno trpel in
1096     2|            bi o njem sklepali. Sodba je iztekla, obsodba je bila
1097     2|            Sodba je iztekla, obsodba je bila Svetinu prebrana vpričo
1098     2|           veliko ljudi, med katerimi je bila tudi Teodorova hči.
1099     2|            Teodorova hči. Obsodba pa je bila taka: "Janez Svetin
1100     2|             bila taka: "Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in
1101     2|        njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojemu gospodarju
1102     2|               potem šele glava." ~Ko je Svetin to obsodbo slišal,
1103     2|         Svetin to obsodbo slišal, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj
1104     2|              smrtna bridkost. Skoraj je omedlel; ves prepaden od
1105     2|             oči obrnil. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa,
1106     2|            katero so prisegli, kadar je bilo prisegati treba. V
1107     2|          bili, so zdihovali, vsem se je smilil. Žandarmi odpeljejo
1108     2|        Svetina nazaj v ječo. Tri dni je imel odloga, da se k smrti
1109     2|     spovednika; pobožnega meniha, ki je podnevi in ponoči pri njem
1110     2|           pripravljal. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal
1111     2|               da moraš umreti; blizu je tvoja zadnja ura, tvojega
1112     2|           bodi trdovraten! Zraven mi je od deželske pravice tudi
1113     2|        jasnim obrazom, na katerem se je očitno videla nedolžnost,
1114     2|              Vidim, da moram umreti, je že božja volja tako. Vem,
1115     2|              bi moj sovražnik, ki me je v tako nesrečo pripravil,
1116     2|          Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega Svetina
1117     2|     obsojenega Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila,
1118     2|               naj prizna pregreho in je ne taji. "Ljuba moja gospodična,"
1119     2|            naj povprašujejo, kako se je to zgodilo, sčasoma bo vse
1120     2|             Zelo so ga užalostile in je rekel: "Oh, da se je to
1121     2|              in je rekel: "Oh, da se je to ravno v moji hiši moralo
1122     2|         greni življenje. Božja volja je tako; spoznati moramo, da
1123     2|        resničnega veselja." ~Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše,
1124     2|              in ga milovali. Vsem se je smilil. Tudi Ludvik, skrivni
1125     2|        Ludvik, skrivni sovražnik, se je silil, da bi bil žalosten,
1126     2|              bi bil žalosten, vendar je enkrat rekel: "Zdelo se
1127     2|           enkrat rekel: "Zdelo se mi je, da ta pritepenec ne bo
1128     2|            njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena, vsi se
1129     2|           tiho v njegovo sobico, ker je menila, da spi, da bi ga
1130     2|             ga ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves prepaden
1131     2|               ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici
1132     2|              in pove gospodarju, kar je videla. Teodor in oba njegova
1133     2|        prstih v Ludvikovo sobico. Še je bil v omedlevici, zdihoval
1134     2|           bil v omedlevici, zdihoval je in večkrat te besede izgovoril: "
1135     2|           peklenski cekini!" Trikrat je te besede tako izgovoril,
1136     2|          mizi, reče tisti gospod, ki je rekel, naj ga pustijo: "
1137     2|             pridem." ~Gospod, kateri je bil eden izmed sodnikov,
1138     2|         gredo v Ludvikovo sobico. Še je ležal in še so mu nekaterikrat
1139     2|              ve, ali se mu sanja ali je resnica. Drugega ni vedel
1140     2|              vedel reči, kakor hitel je: "Saj grem, saj grem. Res
1141     2|      Svetinovo skrinjo nesel. Svetin je nedolžen." Žandarmi ga zvežejo
1142     2|             Kristina, Teodorova hči, je precej, ko so Bodina odpeljali,
1143     2|             mu bila povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso
1144     2|      povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso k njemu pustili,
1145     2|            niso k njemu pustili, ker je bilo ponoči. Prosila in
1146     2|           ponoči. Prosila in prosila je, da bi smela le eno samo
1147     2|           kaj boste rekli." Kristina je bila s tem zadovoljna in
1148     2|             bila s tem zadovoljna in je prosila, naj odpro vrata,
1149     2|           prej, ko umrješ." In potem je stekla hitro domov. ~Ob
1150     2|            oblečeni gospodje; Svetin je ravno sladko spal. Nedolžno
1151     2|           sladko spal. Nedolžno srce je v najhujši nadlogi in v
1152     2|           zbudijo in mu oznanijo, da je njegova smrt odložena, da
1153     2|       zavoljo storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti
1154     2|          prišla na dan. Sam pri sebi je rekel: "Morebiti se me vendar
1155     2|              njem sklepali, kakor se je prej godilo s Svetinom.
1156     2|          godilo s Svetinom. Od konca je vse tajil in le rekel, da
1157     2|            vse tajil in le rekel, da je v sanjah govoril, ko ni
1158     2|             ni vedel kaj; pozneje pa je vse obstal in pripoznal,
1159     2|              obstal in pripoznal, da je on to pregreho storil, zavoljo
1160     2|      pregreho storil, zavoljo katere je Svetin obsojen. Nekega večera
1161     2|        Svetin obsojen. Nekega večera je Ludvik Bodin prosil k sebi
1162     2|            svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je
1163     2|             je mogoče živeti, ker mi je podnevi in ponoči nedolžni
1164     2|             In jaz sem tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno
1165     2|         peljali k očitni sodbi, kjer je svojo pregreho priznal in
1166     2|            po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom
1167     2|       Svetina. Grda nevoščljivost me je zapeljala, velike kazni
1168     2|        sodniki Bodina vprašali, kako je cekine ukradel in jih v
1169     2|           Svetinovo skrinjo spravil, je sam tako povedal: "Sovraštvo
1170     2|              Sovraštvo do Svetina se je v mojem srcu že davno kuhalo,
1171     2|          davno kuhalo, nevoščljivost je vnela to sovraštvo. Dolgo
1172     2|             sobe. Tisti večer, ko se je naš gospodar Teodor na pot
1173     2|             dejal. Videl sem, da jih je v miznico vtaknil; tudi
1174     2|         vtaknil; tudi sem videl, kam je od miznice ključek shranil.
1175     2|            shranil. Mislil sem, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu
1176     2|    sovražniku nagodim. O polnoči, ko je vse trdo spalo, sem tiho
1177     2|            zgodaj vstajati, vsak dan je šel prej v cerkev, preden
1178     2|            šel prej v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto
1179     2|             Svetin iz cerkve, že nas je gospod poklical, da bi nam
1180     2|            sem vanjo prišel. Prav mi je, ker nisem nič maral za
1181     2|             sem storil le to, kar mi je svetovala prevzetnost in
1182     2|      nevoščljivost. Ta grda pregreha je storila v mojem srcu hude
1183     2|             hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki je
1184     2|             je pognalo sovraštvo, ki je vedno skrivaj v srcu tlelo
1185     2|            obsojenje oznanjeno. Zato je grozovitno veliko ljudi
1186     2|        vpraša, rekoč: "Ludvik Bodin, je vse to res, kar si povedal,
1187     2|            mi jo, kakor spoznate, da je prav; rad jo bom prestal
1188     2|           Sodnik še zadnjič vpraša: "Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen?"
1189     2|           pravi: "Popolnoma nedolžen je, veliko krivico sem mu storil,
1190     2|             sovražnik, moj prijatelj je. Prosim vas, moji sodniki,
1191     2|             Nato bere: "Ludvik Bodin je velike pregrehe tatvine,
1192     2|              krivice prepričan, zato je po postavah k smrti obsojen.
1193     2|        postavah k smrti obsojen. Ker je pa to tatvino storil svojemu
1194     2|            in dobrotniku, potem, ker je storil to pregreho zato,
1195     2|        sekiro odsekana." ~Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se
1196     2|  pripravljati. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu
1197     2|       Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno,
1198     2|           vse Svetinu prisojeno, ker je po nedolžnem tak strah prestal.
1199     2|          strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: "Prav je, prav!
1200     2|           ljudstvo je zavpilo: "Prav je, prav! Naj pogine hudobni
1201     2|             nedolžni Svetin!" ~Ko se je sodba nad Bodinom končala,
1202     2|        Janeza Svetina! Nedolžnost se je nad njim pokazala; pravi
1203     2|        pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici
1204     2|        hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smrti obsojen.
1205     2|              k smrti obsojen. Očitno je zdaj za nedolžnega spoznan,
1206     2|              mu proč železje, katero je tako dolgo po nedolžnem
1207     2|           lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnem revščino užival.
1208     2|         stanovitno prestojiš, kar ti je prisojenega." Ločila sta
1209     2|          gospodarja. Veliko ljudi ga je spremilo. Bodina pa so čez
1210     2|     bridkosti in od strašnih bolečin je rjul kakor divja zver, ko
1211     2|           drugo odsekali, tako da se je vsem smilil. Vendar je na
1212     2|            se je vsem smilil. Vendar je na Boga zmeraj zaupal in
1213     2|             klical tako dolgo, da mu je bila glava odsekana. ~Stari
1214     2|           odsekana. ~Stari Teodor pa je izbral Svetina, da bi mu
1215     2|             tolike bridkosti, ki jih je moral po nedolžnem trpeti,
1216     3|           ODPELJAN~France Svetin, ki je takrat, ko je moral iti
1217     3|             Svetin, ki je takrat, ko je moral iti z brambovci na
1218     3|        zapustil ženo in oba fantiča, je dolgo časa žaloval in le
1219     3|              in le na dom mislil. Ko je pa videl, da si ne bo mogel
1220     3|             ne bo mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil:
1221     3|            volji vdal in mislil: Bog je dober oče, bo že preživil
1222     3|         sprijeli s Francozom; veliko je bilo pobitih, Francozov
1223     3|              tista truma, med katero je bil Svetin, je bila od Francozov
1224     3|            med katero je bil Svetin, je bila od Francozov zajeta
1225     3|            dobro plačevali, zato ker je takrat moških po Francoskem
1226     3|         silno veliko požrle. ~Svetin je dopovedal, da zna sukno
1227     3|               da zna sukno tkati, da je bil že nekdaj več časa pri
1228     3|             pri takem delu. Kmalu ga je najel neki gospod, ki je
1229     3|             je najel neki gospod, ki je imel suknarijo ali tovarno,
1230     3|              kjer se sukno dela. Ker je gospod videl, da gre Svetinu
1231     3|             delo dobro izpod rok, mu je dal dobro jesti in piti
1232     3|              frank v denarju. Svetin je zmeraj želel, da bi še kdaj
1233     3|            otroke. Vojska s Francozi je pojenjala, ujeti in po Francoskem
1234     3|             spuščeni na dom; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal,
1235     3|                Ne hodi še domov," mu je zmeraj govoril; "vem, da
1236     3|              popotnico dal." ~Ker mu je bilo pri suknarju dobro
1237     3|             pri suknarju dobro in si je lepe denarje prislužil se
1238     3|            lepe denarje prislužil se je dal Svetin pregovoriti,
1239     3|           dal Svetin pregovoriti, da je ostal pri suknarju celih
1240     3|             toliko premoženja, da si je upal doma na Ilirskem pošteno
1241     3|          pošteno živeti. Gospodar mu je obljubil, da ga bo še tisto
1242     3|            Španjoli hudo vojsko. Kar je bilo trdnih moških, vse
1243     3|         domač ali tujec. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski
1244     3|              Svetina vzeli v vojake, je moral iti z drugimi vred
1245     3|        drugimi vred na Špansko in se je moral tam vojskovati z ljudmi,
1246     3|              nič mar niso bili. Zato je vedno natihoma zdihoval
1247     3|          Francozi udarili s Špajoli, je bil ubit generalov osebni
1248     3|             služabnik. General M. si je izmed vseh drugih vojakov
1249     3|       strežeta Svetina; zelo všeč mu je bil. Bog je tako naklonil
1250     3|             zelo všeč mu je bil. Bog je tako naklonil in generalu
1251     3|       generalu tako misel dal, da si je izvolil Svetina, ker je
1252     3|              je izvolil Svetina, ker je Svetin vedno Boga prosil,
1253     3|          vseh rečeh umen in zbrisan, je svojemu generalu lepo stregel
1254     3|            zvesto služil; zatorej ga je gospod tako rad imel, da
1255     3|          nikamor ni ganil. Kamorkoli je šel general, ga je moral
1256     3|         Kamorkoli je šel general, ga je moral Svetin spremiti in
1257     3|           življenju ohrani." Svetina je to zelo veselilo, da je
1258     3|              je to zelo veselilo, da je dobil tako dobrega gospodarja
1259     3|        gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še
1260     3|           vojakih. Še bolj pridno mu je stregel, zraven pa tudi
1261     3|               Na tej strani vode, ki je mimo tekla, so stali Francozi,
1262     3|              drug za drugim. General je jezdil predaleč od svoje
1263     3|            od svojih ljudi. Ravno se je že mislil vrniti, kar planejo
1264     3|           storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja
1265     3|              več mogoče. ~Svetin, ki je mislil, da je tudi general
1266     3|             Svetin, ki je mislil, da je tudi general ranjen, skoči
1267     3|              in umorili." General se je nehal braniti in Španjoli
1268     3|             skrbno varovana. General je bil ves z vrvmi zvezan,
1269     3|             vrvmi zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven
1270     3|            bil zvezan, le samo zaprt je bil in zastražen. General
1271     3|            bil in zastražen. General je mislil, da bo le španjolski
1272     3|         domačo deželo spuščen, kakor je pri vojskah navada. Kako
1273     3|           generalom storiti; obsojen je bil k smrti. Španjolski
1274     3|               Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo in
1275     3|             mu oznanil obsojenje, ki je bilo takole: "Francoski
1276     3|             Francoski general M., ki je največji sovražnik Španjolov
1277     3|             ki so ga ujeli, ampak se je branil in tudi enega ranil,
1278     3|          branil in tudi enega ranil, je k smrti obsojen, da bo jutri
1279     3|         njegov služabnik, tudi ujet, je svojega gospodarja pregovarjal,
1280     3|          poslan, da jim pove, kaj se je z generalom zgodilo." ~Ko
1281     3|              generalom zgodilo." ~Ko je bila ta obsodba oznanjena
1282     3|            bila ta obsodba oznanjena je bil general M. še huje zvezan
1283     3|            precej razvezali; bilo mu je tudi dovoljeno da je smel
1284     3|              mu je tudi dovoljeno da je smel svojega gospodarja
1285     3|           smrti, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli.
1286     3|           poslali spovednika, kateri je bil ves popoldan pri njem
1287     3|         pripravljal k smrti. ~Svetin je med tem, ker je smel tega
1288     3|               Svetin je med tem, ker je smel tega pol dne okoli
1289     3|          pride Svetin h generalu, ki je ves žalosten in plašen v
1290     3|           mizo tako trdno zvezan, da je bil že ves višnjev; šest
1291     3|            ves višnjev; šest vojakov je stalo zraven njega na straži.
1292     3|            moji ženi, povej, kako se je z menoj godilo in potolaži
1293     3|         pokoro vaših prestopkov. Bog je dober in usmiljen, vse vam
1294     3|          treba trpeti tamkaj. Če vam je pa dobrotljivi Bog še življenje
1295     3|          odpreti, potem . . . " Zdaj je moral Svetin generala zapustiti
1296     3|           nazaj v svojo ječo. ~Ko se je storila tema, pridejo drugi
1297     3|          generala varovat. Med njimi je bil k sreči eden, ki je
1298     3|              je bil k sreči eden, ki je znal francosko govoriti.
1299     3|              ker so se pogreli; mraz je že bilo, bilo je v adventu. ~
1300     3|       pogreli; mraz je že bilo, bilo je v adventu. ~Ni bilo še polnoči,
1301     3|            steno poškrablja, okno pa je bil že general odprl. Svetin
1302     3|             ušesa, naj pihne luč, ki je še malo brlela. General
1303     3|             zvezani; hitite, nožiček je nabrušen, da se medtem kateri
1304     3|            vojakov ne zbudi." ~Komaj je imel general proste roke,
1305     3|            imel general proste roke, je vzel Svetinov nožiček, in
1306     3|            nožiček, in ko bi mignil, je porezal vse vrvi in vrvce.
1307     3|        porezal vse vrvi in vrvce. Ko je bil prost, zleze hitro v
1308     3|           srečno zmaši skoz okno, ki je bilo precej tesno, general
1309     3|               vsi so spali. ~General je hotel zdaj le teči in je
1310     3|             je hotel zdaj le teči in je vlekel Svetina za sabo.
1311     3|              reče: "Ne tako, nevarno je! Če počasi hodiva, Bog naju
1312     3|               da sva domača." In res je bilo tako. Več ko tri trume
1313     3|           sta domača vojaka. ~Svetin je poprejšnji popoldan dobro
1314     3|          popoldan dobro ogledal, kje je voda najbolj plitva in kje
1315     3|            bila zelo globoka, vendar je bilo treba plavati precej
1316     3|             precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega
1317     3|              preplaval. Tudi general je nekdaj znal, pa zdaj, prileten
1318     3|             prileten in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel
1319     3|            prijela in bredla. Dokler je bila voda plitva, sta lahko
1320     3|              morala plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj
1321     3|           vendar dolgo ni mogel, jel je pešati in omagovati. Svetin
1322     3|            vkupaj nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je
1323     3|             je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel
1324     3|           več ni mogel naprej, že se je začel topiti in voda mu
1325     3|              začel topiti in voda mu je že šla v grlo. Svetin, ves
1326     3|        Svetin, ves spehan in truden, je vendar generala zmeraj še
1327     3|           pustil utoniti. General pa je popolnoma opešal, vendar
1328     3|          popolnoma opešal, vendar si je vso moč vzel, da je še rekel
1329     3|        vendar si je vso moč vzel, da je še rekel Svetinu tele besede: "
1330     3|              povej, povej ..." Tukaj je generalu besedi zmanjkalo,
1331     3|          besedi zmanjkalo, utopil se je, roke je še iz vode molil,
1332     3|        zmanjkalo, utopil se je, roke je še iz vode molil, z njimi
1333     3|          ozre na tisti kraj, kjer se je general utopil. Svetin ni
1334     3|             k meni, da počijeva. Bog je uslišal mojo molitev pod
1335     3|             na skali stojim, voda mi je do vrata." Svetin se obrne,
1336     3|      počivala več ko pol ure. Medtem je general Svetinu tako govoril: "
1337     3|         General plava nekaj časa, pa je zelo opešal. Svetin mu spet
1338     3|              in plava le z eno. Tako je Svetin precej daleč s težkim
1339     3|      generala za sabo po vodi. Ko se je general spet začel topiti,
1340     3|              Ko pribredeta do kraja, je že pri kraju vode bil francoski
1341     3|            na straži in zavpil: "Kdo je?" General reče: "Tiho bodi,
1342     3|             pomagat iz vode." ~Vojak je generala brž po besedi spoznal,
1343     3|         izvlekli. Velik in strm breg je bil tam. ~Nikdar ni general
1344     3|   gorečnostjo molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel in
1345     3|           smrti. Vpričo vseh vojakov je pokleknil in Svetin je moral
1346     3|       vojakov je pokleknil in Svetin je moral zraven njega poklekniti.
1347     3|            njega poklekniti. General je takole molil: "O dobrotljivi,
1348     3|        peljali v bližnje mesto, kjer je precej pisal do cesarja
1349     3|        Napoleona in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih
1350     3|             srčnost obdaruje. ~Kmalu je prišlo od cesarja pisanje
1351     3|        počije in ozdravi. Za Svetina je poslal cesar zlat križec,
1352     3|            mesec 50 frankov. General je medtem od strahu in trpeža
1353     3|             Svojega zvestega Svetina je pustil pri svojih konjih
1354     3|             ODPELJEJO~Nezapopadljivo je bilo veselje, katerega je
1355     3|            je bilo veselje, katerega je zdaj Svetin občutil. Najbolj
1356     3|           Svetin občutil. Najbolj ga je veselilo in mu v srcu posebno
1357     3|           posebno tolažbo dajalo, da je človeka in pa še svojega
1358     3|        smrtjo obvaroval. Veselilo ga je, da ga je cesar tako povišal
1359     3|     obvaroval. Veselilo ga je, da ga je cesar tako povišal in ga
1360     3|         častnega reda. Še bolj pa ga je veselilo, da je imel upanje
1361     3|           bolj pa ga je veselilo, da je imel upanje kmalu priti
1362     3|            svojo domačo deželo in da je bil zdaj z vsem preskrbljen,
1363     3|                Oh, kako sem srečen," je rekel sam pri sebi, "da
1364     3|           rekel sam pri sebi, "da mi je Bog toliko dobrega storil
1365     3|                Časna, posvetna sreča je pač goljufna; velikokrat
1366     3|             bridkost in žalost. Tako je bilo zdaj s Svetinom; mislil
1367     3|              zdaj s Svetinom; mislil je, da bo kmalu domov prišel
1368     3|         prišel in v miru užival, kar je zaslužil, pa ni revež vedel,
1369     3|              kolikor so mogli. Torej je moral Svetin nekaj časa
1370     3|             nekaj časa čakati, da se je več reči nabralo, katere
1371     3|             več reči nabralo, katere je bilo treba na Francosko
1372     3|         poslali na Francosko. Svetin je šel na barko z blagom svojega
1373     3|          blagom svojega generala, pa je bil ves žalosten in pobit,
1374     3|         morju ne bo srečna. Na barki je bilo tudi več vojakov, nekaj
1375     3|              drugi popotni. Prvi dan je bila vožnja po morju srečna;
1376     3|            grozno sovražili. ~Svetin je bil vendarle žalosten, ni
1377     3|       Tovariši so ga vprašali, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril
1378     3|              in pobit. Odgovoril jim je: "Morje je goljufno, Bog
1379     3|             Odgovoril jim je: "Morje je goljufno, Bog ve, kaj se
1380     3|              in dejali: "Glej, morje je pokojno, daleč že nimamo
1381     3|             že pri kraju." Svetin pa je bil vendarle ves zamišljen
1382     3|         stvar brigal, kakor natihoma je molil: "O Bog, moje srce
1383     3|             molil: "O Bog, moje srce je nepokojno. Vselej sem slišal,
1384     3|     nepokojno. Vselej sem slišal, da je vožnja po morju nevarna;
1385     3|            zjutraj ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki,
1386     3|              plašen postaja; spoznal je, da so res morski tolovaji.
1387     3|              v sužnost. ~Ravno to se je zgodilo z barko, ki je bil
1388     3|            se je zgodilo z barko, ki je bil Svetin na njej. Tolovaji
1389     3|            na dno barke zaprli. Bilo je ljudi s Svetinom vred 120.
1390     3|             kakršne starosti in moči je bil človek; bolnike pa so
1391     3|              morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen
1392     3|             oddihnili. Tako žalosten je stan sužnjev, da se mu morajo
1393     3|           Zavoljo najmanjše reči, če je prav ne opravijo, so grozno
1394     3|             se iz take hude sužnosti je težko, ker hočejo za vsakega
1395     3|           kdo hoče odkupiti. ~Vse to je moral Svetin malo manj ko
1396     3|               Več njegovih tovarišev je že od žalosti in trpljenja
1397     3|             trpljenja pomrlo. Svetin je vedno Boga prosil, da bi
1398     3|              voljno pretrpel. Svetin je bil tudi v sužnosti priden
1399     3|       sužnosti priden in zvest, zato je tudi toliko bolje imel,
1400     3|             toliko bolje imel, da ga je gospodar bolj upošteval,
1401     3|             daleč od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko
1402     3|        tolikih nadlog. Nekega dne se je primerilo, da je bil prav
1403     3|              dne se je primerilo, da je bil prav sam na njivi ostal,
1404     3|            oddaljeni od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema.
1405     3|             se je nagnil, storila se je tema. Svetin ugleda proti
1406     3|             pravi sam pri sebi, "noč je, pogrešili me ne bodo tako
1407     3|            mi ne more biti, kakor mi je." To izgovori in zbeži v
1408     3|            hiti proti morju. ~Pet ur je hodil po gozdu in po grezih,
1409     3|            po gozdu in po grezih, da je do jutra prišel k morju,
1410     3|             uhajalec sem, hudo se mi je godilo; povem po pravici." ~
1411     3|         Potegnejo ga v barko. Svetin je bil vesel in je mislil:
1412     3|               Svetin je bil vesel in je mislil: Srečen sem, da sem
1413     3|        dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko
1414     3|             se ustraši, ker vidi, da je prišel ravno takemu možu
1415     3|         ravno takemu možu v roke, ki je prišel ljudi skupljevat
1416     3|             sužnje na dno barke. Ker je bil pa sam prišel in ni
1417     3|              že odrinili z barko, ki je peljala čez dvesto sužnjev
1418     3|            smrtni nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje
1419     3|          tovariše tolažil. Rekel jim je: "Božja volja je to; trpimo
1420     3|           Rekel jim je: "Božja volja je to; trpimo voljno! Bog nam
1421     3|              PRODAJO~Barka, v kateri je bil Svetin sužni jetnik,
1422     3|             bil Svetin sužni jetnik, je srečno priplavala v Ameriko
1423     3|          Novi Jork. Precej drugi dan je gospodar barke ukazal peljati
1424     3|              so prodali, tudi Svetin je zdaj dobil novega gospodarja.
1425     3|       gospodar, imeniten Amerikanec, je bil dober in usmiljen. Blizu
1426     3|             Blizu mesta Novega Jorka je bil lep, velik vrt. Vprašal
1427     3|              lep, velik vrt. Vprašal je Svetina, potem ko ga je
1428     3|              je Svetina, potem ko ga je kupil, ali zna kaj vrt obdelovati. "
1429     3|          težo moje srditosti." S tem je šel s svojim novim gospodarjem. ~
1430     3|              gospodarjem. ~Svetin si je vse prizadeval, da bi ohranil
1431     3|             svojega gospodarja. Zato je pridno obdeloval vrt in
1432     3|           vrt in ga tako oskrbel, da je storil svojemu gospodarju
1433     3|             veliko veselja. Gospodar je videl, da je Svetin zvest
1434     3|       veselja. Gospodar je videl, da je Svetin zvest in priden;
1435     3|             zvest in priden; zato ga je pustil samega po vrtu in
1436     3|            in mu tudi še dovolil, da je šel vsako nedeljo in vsak
1437     3|         pravem času prišel nazaj. To je bilo Svetinu čez vse veselje,
1438     3|             bil pri maši. Kolikokrat je Svetin rekel: "Bog je vendar
1439     3|     Kolikokrat je Svetin rekel: "Bog je vendar dober, ker mi je
1440     3|              je vendar dober, ker mi je dal tako dobrega in usmiljenega
1441     3|             Dve leti sta minili, kar je bil Svetin pri tem gospodarju,
1442     3|             tem gospodarju, in vesel je bil, da je v daljnih krajih
1443     3|      gospodarju, in vesel je bil, da je v daljnih krajih dobil tako
1444     3|       imeniten, prileten gospod; bil je francoski general M., pa
1445     3|        pogovarjata po francosko, kar je Svetin dobro razumel. Prideta
1446     3|              časa pripovedavati, kar je njegov gospodar gospoda
1447     3|          hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: "O, gospod, če
1448     3|             še rekel: "O, gospod, če je mogoče, pomagajte mi!" ~
1449     3|         generalu, sam gre stran. ~Ko je bil zdaj Svetin sam z generalom,
1450     3|       generalom, ravno tistim, ki mu je pred nekaj časom življenje
1451     3|            te besede: "O, gospod, če je mogoče, pomagajte mi!" General
1452     3|              ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da tebe
1453     3|               kolikor hoče." ~Svetin je zdaj lahko trpel svojo nesrečo,
1454     3|             trpel svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo
1455     3|              Svetina, da mu pove, da je zdaj odkupljen in da pojde
1456     3|             Svetinovo veselje, ki ga je zdaj občutil v svojem srcu.
1457     3|           rešuje iz nesreče. ~Medtem je general Svetinovemu gospodarju
1458     3|    gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smrtni nevarnosti
1459     3|             v mestu Novi Jork, da se je general pri svojih prijateljih
1460     3|        travna sta šla v barko. Veter je bil pravi, brodniki napno
1461     3|              prestal sužnost. Bog mi je dal srečo, poslal mi je
1462     3|              je dal srečo, poslal mi je angela, kateri me je rešil
1463     3|              mi je angela, kateri me je rešil iz rok amerikanskega
1464     3|      nesrečami!" ~Celih petdeset dni je bil Svetin na morju v barki
1465     3|           prideta v mesto Tulon. Tam je general sklenil do smrti
1466     3|            boš lahko živel." ~Medtem je bilo v mestu Tulon imenitno
1467     3|        Veliki trgovec, stari Teodor, je možil svojo hčer in k tej
1468     3|            vred sedel. Zakaj čeravno je bil služabnik, je bil moj
1469     3|            čeravno je bil služabnik, je bil moj največji dobrotnik."
1470     3|             dobrotnik." Stari Teodor je v to rad privolil, ker sta
1471     3|           Veliko imenitne gospode se je vkup zbralo. Vsi so Teodoru
1472     3|             dobre volje, samo Svetin je zraven svojega generala
1473     3|        gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislimi več
1474     3|              pa pri svatih. ~General je pripovedoval svatom vse
1475     3|        svojega življenja, kako se mu je na Španskem hudo godilo
1476     3|      Španskem hudo godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje
1477     3|              živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma!" Na te besede
1478     3|              in misli: Glejte, ženin je tudi Ilirijan kakor jaz;
1479     3|            rad ženina vprašal, odkod je doma, pa se ni upal zavoljo
1480     3|              sem ter tja sprehajati, je dobil Svetin priložnost,
1481     3|          dobil Svetin priložnost, da je z ženinom samim govoril.
1482     3|             samim govoril. Takole ga je vprašal: "Morebiti sva midva
1483     3|              mesta L. sem doma, kjer je bila sloveča suknarija."
1484     3|             so še živi ali ne. Očetu je bilo ime France, materi
1485     3|           nič slišal. Toliko vem, da je za pastirja služil." ~Po
1486     3|             služil." ~Po teh besedah je France Svetin spoznal, da
1487     3|            France Svetin spoznal, da je ravno ženin njegov sin,
1488     3|             sobici pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z
1489     3|           rdečo barvo. Na desni roki je imel zarezano "France Svetin",
1490     3|         znamenja zarezana, katera mu je mati še majhnemu naredila.
1491     3|            majhnemu naredila. Takrat je spoznal, da je to res njegov
1492     3|      naredila. Takrat je spoznal, da je to res njegov oče. Zaviha
1493     3|           rokava in pokaže očetu, da je res njegov sin. ~Oče in
1494     3|            pomeni. Ko so zvedeli, da je nekdanji generalov zvesti
1495     3|         gosposko gostili. ~Med svati je bil tudi ženinov prijatelj,
1496     3|        prijatelj, Basil po imenu, ki je bil pri velikih vojskah
1497     3|       prigodbe razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo,
1498     3|          nista nadejala. Svojo mater je našel mladi baron Karel
1499     3|               gospa tiste graščinice je bila njegova mati. Neki
1500     3|            Neki škof Pavel Svetin mu je bilo ime, je ravno pri tisti