| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] imenuje 1 imenujejo 1 imeti 7 in 1230 iskal 5 iskali 1 iskat 12 | Frequency [« »] ----- ----- 1515 je 1230 in 675 da 652 se 528 v | Janez Cigler Sreca v nesreci IntraText - Concordances in |
Del
1 Uvod| kjer so žlahtno sukno tkali in ga daleč po svetu razprodajali, 2 Uvod| toliko da se je Svetin brati in pisati navadil; potem je 3 Uvod| potem je v suknariji delal in se vseh suknarskih del naučil. 4 Uvod| obdelovati. Svetin je bil priden in prebrisane glave. Poleti 5 Uvod| ampak pred vsakim delom in po vsakem delu je pokleknil 6 Uvod| vsakem delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je 7 Uvod| Svetin toliko prislužil in privaroval, da si je selišče 8 Uvod| selišče kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil. Gospodar 9 Uvod| svojega dela držiš, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri 10 Uvod| ženo, ki je tudi poštena in pobožna. Nima veliko denarjev, 11 Uvod| veliko denarjev, pa je pridna in jaz ji bom tudi nekaj dal 12 Uvod| jaz ji bom tudi nekaj dal in pomagal." ~Svetin je v to 13 Uvod| starših pisala Neža Trpinc, in jo vprašajo, ali bi bila 14 Uvod| v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili 15 Uvod| Ne po posvetnih navadah in mestnih željah, ampak po 16 Uvod| željah, ampak po krščanskih in božjih zapovedih sta živela. 17 Uvod| Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco 18 Uvod| kar sta bila poročena, in Svetinka je bila zdaj v 19 Uvod| Janez, drugemu Pavel. Gospod in gospa suknarije sta bila 20 Uvod| spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila 21 Uvod| življenju ohrani, v pobožnosti in svetosti zrediti in varovati 22 Uvod| pobožnosti in svetosti zrediti in varovati pred zapeljivimi 23 1| Lepo sta skrbela France in Neža za fantiča in si z 24 1| France in Neža za fantiča in si z združeno močjo prizadevala 25 1| bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta 26 1| Zato sta še pridneje delala in zvesteje molila. Ob nekem 27 1| bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, 28 1| bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič 29 1| Prijazno skupaj pijeta in se pogovarjata o tem, kar 30 1| vpraša France svojo ženo in prijazno reče: ~"Ljuba, 31 1| ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te 32 1| si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati. 33 1| je, da sem vedno žalostna in nikoli vesela, toda ne zavoljo 34 1| ali zavoljo dela, skrbi in truda. Ne misli, da te nimam 35 1| katera ima tako dobrega in pridnega moža, kakor si 36 1| prihodnost premišljujem in zdi se mi, da naju bodo 37 1| bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju prišle; 38 1| nadloge čez naju prišle; in Bog ve, kako je to, da sem 39 1| zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju ne 40 1| zapustil." Potem poklekneta in večerno molitev opravita 41 1| večerno molitev opravita in gresta k pokoju. ~Prav res 42 1| zadnjikrat svojega moža obiskat in od njega slovo vzet, ker 43 1| Tisti dan je šel na Laško in ni ga bilo več nazaj. Grozno 44 1| Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti, 45 1| joka neprenehoma pred možem in pravi: ~"Kam se bom zdaj 46 1| svojo ženo tako zelo jokati in žalovati; videl je tudi 47 1| zjoka; vendar jo potolaži in ji srčno reče: "Ljuba moja 48 1| ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše 49 1| zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči Boga se 50 1| fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. Da moram 51 1| cesarsko povelje; gosposkam in oblastnikom pa moramo zavoljo 52 1| nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi ju učiti Boga 53 1| Boga poznati, njega moliti in mu služiti, da boš vsaj 54 1| France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki vred 55 1| vso noč prečula, molila in jokala. Videla je, da si 56 1| pomagati, tolažila se je in vedno Boga prosila, da bi 57 1| pomagala za dvojčke skrbeti in potrebna dela opravljati. 58 1| kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko 59 1| svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in 60 1| in vsak praznik dopoldne in popoldne ju je s sabo v 61 1| s sabo v cerkev peljala in ju vedno učila, naj se v 62 1| učila, naj se v cerkvi lepo in spodobno vedeta. Nikoli 63 1| nobeden fantov ne tako. Janez in Pavel sta tri leta hodila 64 1| po nemško brati, pisati in računati. Vsak večer so 65 1| opravili večerno molitev in konec molitve je mati vselej 66 1| ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo oslabeli, 67 1| bom večkrat nanje spomnil in zanje molil." -- "Tudi meni 68 1| kožo lepa rdeča imena očeta in matere. ~Po devet let sta 69 1| oblačila. Mati se je res noč in dan trudila, vendar ni mogla 70 1| dolg je naredila, njivico in hišico zastavila. Nekak 71 1| ne da bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini 72 1| Posojevalec jo je trdo terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. 73 1| trije pred njim jokajo; in prosili so, da bi potrpel 74 1| prosili so, da bi potrpel in jim vsaj hišico pustil. 75 1| gre mati s fantoma domov in joka; tudi fanta sta jokala 76 1| joka; tudi fanta sta jokala in rekla materi: "Ljuba mati, 77 1| Njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!" ~Komaj se 78 1| se mora iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse 79 1| fantičkoma vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi 80 1| spašnjah živinico gonil in večkrat pri svojih tovariših 81 1| tovariših kaj napačnega videl in slišal; toda nikoli ni z 82 1| Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega ne stori! 83 1| opravil; zato sta ga gospodar in gospodinja rada imela in 84 1| in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. ~ 85 1| Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali na Štajersko 86 1| svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu daje lepe 87 1| naj lepo uboga, rad moli in da naj se skrbno varuje 88 1| Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje; 89 1| matere, katere ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli 90 1| na Boga ne pozabi! Zvesto in z veseljem vse stori, kar 91 1| stori, kar ti bosta gospodar in gospodinja ukazala, naj 92 1| zelo bogat. Bodi priden in rad moli! Moli tudi za očeta, 93 1| Medtem mati objame Pavleta in se od njega loči. ~Gospa 94 1| Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere 95 1| obriše, obe se usedeta na voz in gresta naprej. Neža je bila 96 1| klicala na vojsko. Šel je in kmalu je bil ubit; v prsi 97 1| bil blizu srca; padel je in v pol ure je bil mrtev. 98 1| mi veliko blaga pobrali in mi graščino požgali; komaj 99 1| sam radovoljno v vojake in pa k Francozom, kateri so 100 1| kako sem takrat jokala in ga lepo prosila, rekoč: ' 101 1| oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne ravno tako 102 1| Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne izvem in 103 1| in nobene besede ne izvem in ne slišim o njem. Bojim 104 1| vsak dan pogleda tablico in se name spomni. Zdaj pa 105 1| imaš dva fanta vendar živa in ti utegne ta ali oni še 106 1| starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa pravim: 107 1| meni boš, dokler boš živa, in če prej umrjem, bom že naročila, 108 1| preskrbljena. Vkup bova živeli in druga drugo tolažili." ~ 109 1| pripeljali gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico 110 1| z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno in sveto 111 1| graščinico in sta tam pobožno in sveto živeli ter revežem 112 1| okoli veliko dobrega storili in jim pomagali. ~Pastir Pavle 113 1| nauke zvesto v srce vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z 114 1| bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske 115 1| Živino je pasel kakor jaz in bil je potem imeniten kralj. 116 1| če mu bom zvesto služil in ga iz srca ljubil." ~Prigodilo 117 1| po gmajni živinico pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji 118 1| je sedel, na živino pazil in bukvice bral. V kočiji, 119 1| peljala, sta sedela baron in baronka I., ki sta se domov 120 1| v jarek, kočija se zvrne in desno zadnje kolo se razdrobi; 121 1| nogah zelo ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla 122 1| bilo, blizu nobene hiše in kočijaža ni bilo mogoče 123 1| smejali. Baron I. stopi k njim in jim po nemško reče: ~"Kje 124 1| da bi se ljudje sklicali in prišli pomagat?" Nevedni 125 1| se lepo ponižno odkrije in pravi: "Žlahtni gospod, 126 1| Naprosil bom svojega gospodarja in še koga drugega. Vendar 127 1| kočijažu na rano, z ruto zaveže in reče: "Prijatelj, zdaj pa 128 1| možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da 129 1| druga soseda, da so s koli in vrvmi kočijo tako zvezali, 130 1| narejeno, preden se baron in baronka v kočijo usedeta, 131 1| zahvalim, ker so mi pomagali." In baron da vsakemu en tolar. " 132 1| vedno tako priden pa dober in dobro ti bo," reče baron 133 1| dobro ti bo," reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. 134 1| Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti, rekoč: " 135 1| tiho se usede v kočijo in se pelje počasi do pošte. ~ 136 1| kateri so zraven stali in zijali, Pavleta za norca 137 1| Pavleta za norca imeli in ga neumnega imenovali, ker 138 1| jim je večkrat kaj dobrega in lepega bral, jih večkrat 139 1| bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni, 140 1| denarjev ti je gospod ponujal, in jih ne vzameš." Pavle pa 141 1| plačal.'" ~Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se 142 1| baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči 143 1| ker je toliko prijazen in postrežen fant. Samo tega 144 1| ko sem mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar 145 1| bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem 146 1| moje konje vpregel; pojdem in oštir z mano, da mi hišo 147 1| pokaže, kjer fant služi, in s seboj ga bom h kosilu 148 1| kočiji z gospodo peljati in pri gospodi jesti." Okoli 149 1| kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer 150 1| gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: "Kje 151 1| se bliža poldne." Baron in gospodar pošte ga čakata, 152 1| Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta. 153 1| zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil." 154 1| danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil." 155 1| Pavle se sladko posmeje in se ponižno zahvali za toliko 156 1| rekel, "se v kočiji peljati in pri gospodi jesti kakor 157 1| tovariši, za njim zijali in se čudili. Vse je že bilo 158 1| ko se pripeljeta baron in poštni gospodar v kočiji 159 1| bila polna najboljših jedi in dobrega sladkega vina. Gospoda 160 1| jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor 161 1| mu reče: "Pavle, usedi se in jej z nami, kolikor se ti 162 1| zatrjevali vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti 163 1| jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, 164 1| slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini 165 1| besedah se vsi spogledajo in hite moliti molitev pred 166 1| držati po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati 167 1| duhovnov. Mati so me lepo učili in mi večkrat rekli, posebno 168 1| pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo 169 1| fante, ker si tako bister in dobro glavo imaš, zakaj 170 1| se Pavletu solze ulijejo in globoko vzdihne, rekoč: " 171 1| reče baronu: "Prav dober in prijazen se mi zdi ta fant; 172 1| vzela? Dobro delo bo to in iz fanta utegne sčasoma 173 1| Vzela ga bova, zanj skrbela in ga dala učit, ker je bister. 174 1| ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč -- v Nemški 175 1| brez privoljenja ne smem in se ne spodobi." ~"Lepo je 176 1| domov, prosi privoljenja, in če te bodo pustili, pridi 177 1| bodo pustili, pridi povedat in vzamemo te s seboj." ~Pavel 178 1| hvaležno poljubi roko baronu in baronki in gre. Ves vesel 179 1| poljubi roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga 180 1| gospoda ponudila?" ~"Baron in baronka sta me nagovorila, 181 1| obljubim, da vas za svet in za privoljenje prosim." " 182 1| vzeti. Tvoje dobro srce in tvojo pripravljenost pomagati 183 1| da te izročim." ~Pavle in gospodar gresta gospodi 184 1| Pavle se od daleč odkrije in prosi gospodarja tudi tako 185 1| se Pavle ponižno prikloni in gre obema roko poljubit 186 1| da bi me s seboj vzeli, in obljubim vam veliko veselja 187 1| ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. 188 1| vam bom hvaležen." Baron in baronka sta rekla: "Prav 189 1| Prav je to, le priden bodi in nič hudega ti ne bo." Pavle 190 1| popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je 191 1| zapustiti domačo deželo in iti v tuje kraje med tuje 192 1| Boga sem si za očeta izbral in moj dobrotnik, gospod baron, 193 1| mu kupil potrebne bukve in ga potem peljal zapisat 194 1| gospodi pri mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih 195 1| bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno, da 196 1| Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič. Po nesreči 197 1| Avguštinovi starši pomrli in zdaj je bil Avguštin tako 198 1| Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič. Vedno je Boga 199 1| Pavle jel klavrn hoditi. in žalosten biti pa še bolj 200 1| ko so odkosili, pokliče in ga pošlje pol ure daleč 201 1| opravilu. Medtem gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu 202 1| zavit kosec mesa, malo kruha in pa malo sira. "Kaj bova 203 1| iti, kadar pojde v šolo, in od daleč zvesto za njim 204 1| bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu 205 1| naloženega, vzame bukvice in skrivaj zmaši v žepe spravljeno 206 1| zmaši v žepe spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik 207 1| neke hiše ne daleč od šole in gre po stopnicah pod streho 208 1| Hlapec leze tiho za njim in posluša pri vratih, kaj 209 1| mi, da so me jeli paziti in spoznavati, da ti kaj prinesem." 210 1| kakor na glas je jokal in rekel: "Oh, če me še ti 211 1| Pavle ga je pa tolažil in ga opominjal, naj v Boga 212 1| Pavle ni videl, šel domov in baronu vse povedal, kar 213 1| povedal, kar je slišal, in si je hišo dobro zapomnil. 214 1| šoli biti, se napravi, gre in hlapec mu mora iti tisto 215 1| Zvedel sem, da si revež in veliko pomanjkanje trpiš, 216 1| torej sem prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar mi povej 217 1| najprvo, kako se ti pravi in kdo so bili tvoji starši." 218 1| kar je sam pristradal, in mi je večkrat prestlal. 219 1| zamerite, ne vem, kdo ste in kaj ste, sam Bog vas je 220 1| mladeniča tako zapuščenega in pa žlahtnega rodu. Skrivaj 221 1| je solze iz oči obrisal in mu ni drugega rekel, kakor 222 1| bo dobrih jedi pošiljal, in je šel. Ko je baron domov 223 1| iz rok dene. Hitro uboga in gre k baronu, katerega najde 224 1| najde na zložnem sedežu, in gospo zraven njega. "Kaj 225 1| ponižno. Baron se drži srdito in reče: "Pavle, zakaj si nehvaležen? 226 1| zdaj skrivaj od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem 227 1| polne malhe jedi nabašeš in odneseš. Več ne moreš zdaj 228 1| Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti; povej, zakaj to 229 1| delaš?" Pavle, ves bled in prepaden, ponižno odgovori, 230 1| spodobi gospodu odgovarjati, in reče: "Milostljivi gospod 231 1| jedi pritrgal. Vam škodo in krivico delati, tega mi 232 1| meni toliko dobrega storili in mi toliko pomagali, sem 233 1| morem, kaj drugim pomagati in jim kaj dobrega storiti." ~ 234 1| dobrega storiti." ~Baron in baronka sta se k videzu 235 1| obema so se solze udrle in sta dejala: "Ne boj se, 236 1| vedno tako dober, zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo 237 1| družini, ampak pri nama jedel; in karkoli boš poželel, le 238 1| karkoli boš poželel, le reci, in vse boš imel. Prav storiš, 239 1| svojemu bolnemu tovarišu in ga razveseli! Glej, vse 240 1| poln jerbas dobrih jedi in sladkega vina, drugi pa 241 1| Oddaj hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti gospod, ki 242 1| obiskal, ti vse to pošilja in tudi za naprej boš dobil 243 1| usmiljenim očesom te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje tvojo 244 1| gospod ti pošilja jedi, dobre in zdrave bolniku, in vina. 245 1| dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo, 246 1| svojega bolnega prijatelja in mu nesti, kar je poželel. 247 1| V pol leta je ozdravel in spet k moči prišel. Prva 248 1| velikim oltarjem je pokleknil in tako zvesto molil in Boga 249 1| pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, 250 1| Ker je, bilo to popoldne in nobenega človeka ni bilo 251 1| pobožnost utopljen, srčno moli in Boga hvali, prideta dva 252 1| volja, ohrani mi zdravje in daj mi priložnost toliko 253 1| gospoda gledata Avguština in se izgledujeta nad njegovo 254 1| pa rada bi ga bila videla in izvedela, kdo da je. Ko 255 1| cerkev ogledata gresta ven in pri vratih čakata molilca 256 1| povedati, kako mu je ime in kako se piše." Gospod odgovori: " 257 1| spreleti pri tej besedi rdečina in pomolči, misli, ali bi povedal 258 1| dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala." "Ne grem 259 1| ponižno zahvali za vse dobrote in mu roko poljubi, rekoč: " 260 1| eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu 261 1| mestih iti iskat, da se najde in v svojo domovino pripelje." 262 1| sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino 263 1| srečno ohranila graščino in vse veliko premoženje. Torej 264 1| sta ga sama prišla iskat in mu to veselje oznanit. Vsi 265 1| so skup pri baronu ostali in se gostili. Baron je tudi 266 1| Ko sta se ločila Pavle in Avguštin, so bile Pavletove 267 1| pozabi!" Avguštin obljubi in se ločita. Večidel je res: 268 1| svetu. Vendar ga izgovarja in misli, da nima časa ali 269 1| karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne 270 1| brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj 271 1| žlahtno dušo, dobro srce in čisto nedolžnost. Veliko 272 1| šoli, pa vedno ves ponižen in postrežen. V taki sreči 273 1| vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. 274 1| Velikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: "Zakaj nisi, 275 1| Pavle, nikoli prav vesel in dobre volje? Glej, z nama 276 1| spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti." ~H koncu 277 1| menoj deduje moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti." 278 1| prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla 279 1| sorodstvo je vse pobralo in Pavleta so iz hiše spodili, 280 1| pomagal v večje šole stopiti in se še kaj dobrega naučiti. 281 1| dobre ljudi, da mi službo in potrebni živež dado." ~Drugi 282 1| dan je Pavle zgodaj vstal in se napravil. Preden se je 283 1| cerkev, je bil pri sv. maši in je zaupljivo molil in Boga 284 1| maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da bi mogel 285 1| ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri njih. 286 1| odmolil, je vzel bukvice in palico in se odpravil na 287 1| je vzel bukvice in palico in se odpravil na pot. Drugega 288 1| je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se 289 1| premišljeval, kam bi se obrnil in šel službe iskat, je naravnost 290 1| tolikim številom veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne 291 1| poslušali, z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo 292 1| prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo dali, ne 293 1| cesti, je zavil v stran in šel proti graščini. Mislil 294 1| usede na klop pred gradom in čaka, da bi ga kdo ogovoril. 295 1| ni bilo, gre v graščino in najde hišnika, dobro rejenega, 296 1| spričevanja, kako sem se učil in vedel. Prosim vas, če bi 297 1| Kuharica je vse to videla in slišala. Zelo se ji je Pavle 298 1| kruha, nekaj pečenega mesa in mu zraven dve petici v dar 299 1| boste od postelje plačali in za maseljc vina. Pojdite 300 1| moja teta, stopite noter in tam prenočite; gotovo vas 301 1| bodo sprejeli." ~Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte, 302 1| potrka na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. 303 1| da ga bo do grada spremil in mu svetil, ker pot še ni 304 1| ravno letos se je oženil in torej šel s svojo gospo 305 1| Pavle hitro vzame laterno in reče kajžarju: "Pustite 306 1| je povedal, da je šolar in da bo prenočil v kajži. 307 1| pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe. Drugega 308 1| da bi z gospodom govoril in ga skušal ali ga bo hotel 309 1| pojdite gori h gospodu in recite jim, da jih jaz prav 310 1| jih jaz prav dobro poznam in da bi rad le eno samo besedico 311 1| govoril." ~Kuharica gre in pove gospodu, kako šolar, 312 1| je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem 313 1| stopi k njemu, ga objame in poljubi pa mu reče: "Ljubi 314 1| da mi še ponoči svetiš, in nisem vedel, kdo da si. 315 1| sem bil od velikih opravil in skrbi zadržan. Vsak dan 316 1| Vsak dan sem nate mislil, in ko bi bil slišal, da kaj 317 1| da boš z mano večerjal in pri nas spal." Z velikim 318 1| dragim, krasnim pohišjem, in svoji ženi vse pove, koliko 319 1| žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla. 320 1| večerji sta se Avguštin in Pavle po bratovsko pogovarjala 321 1| pogovarjala o poprejšnjih časih in se spominjala, kako se jima 322 1| kosilo, veliko pojedino in povabi vse svoje prijatelje, 323 1| prijatelje, da bi se gostili in veselili. Pri jedi je Avguštin 324 1| dobrotnika zgrda od hiše odgnal; in ko bi Bog ne bil tako naklonil 325 1| Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili 326 1| izgovarja z nevednostjo in prosi, da bi ga še imeli, 327 1| vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri 328 1| obenem vesel glas zagnali in pili na zdravje Pavleta 329 1| pili na zdravje Pavleta in graščaka Avguština. ~Avguštin 330 1| Pavletovo prošnjo obdržal in mu obljubil tudi, da ga 331 1| napravil vse potrebne reči in ga potem poslal na Dunaj. 332 1| s seboj obilno denarjev in list, katerega je pisal 333 1| Bodi dober tudi za naprej in pojdi se še učit! Pojdi 334 1| mojemu stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem 335 1| sprejel te bo z veseljem in ti bo dal na moj račun, 336 1| Prijatelja se objameta in poljubita. Pavle gre na 337 1| bilo več treba skrbeti, kam in kje bo pod streho prišel. 338 1| Imel je denarjev dosti in na Dunaju se je vedel kam 339 1| da bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil. Posebno 340 1| mu je toliko dobrotljiv in usmiljen. Po poti je tudi 341 1| ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal za 342 1| v deseto šolo in se učil in pripravljal za duhovski 343 1| ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, 344 1| izmed velikih poslopij kipi in o katerega visočini je že 345 1| dobrotljivi Bog, razsvetli mi um in pamet, da izvolim pravi 346 1| zagledal; tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, 347 1| bilo je ura 4 popoldne, in tako srčno in zamišljeno 348 1| popoldne, in tako srčno in zamišljeno moli, da ne opazi 349 1| je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega stanu 350 1| srcu občutil nekako veselje in notranjo željo po duhovskem 351 1| temi mislimi Pavle vstane in gre iskat s pismom gospoda 352 1| odgovori Pavle, "molil sem in prosil Boga za razsvetljenje, 353 1| lotiti." Gospod odpre pismo in bere; kar spozna, da je 354 1| Avguštinov zvesti prijatelj in dobrotnik. Z velikim veseljem 355 1| velikim veseljem ga sprejme in mu reče, naj se zraven njega 356 1| naj se zraven njega usede, in mu tako govori: "Ljubeznivi 357 1| mojemu stričniku storil in mu v bolezni pomagal. Vse 358 1| stanu. Tega se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da 359 1| pa prosim, da mi pomagate in me učite, kako se moram 360 1| pripravljati za ta sveti in imenitni stan, kakor je 361 1| gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin 362 1| imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin ga je 363 1| za poglavarja male šole in je opravljal to službo šest 364 1| službo šest let z veseljem in k veselju vsem malim šolarjem. 365 1| velike učenosti, bistrosti in pobožnosti mu je bilo izročeno 366 1| bil vendar vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel 367 1| Pavletova učenost, modrost in pobožnost ne le tovarišem, 368 1| Pavel Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno 369 1| bili, da so takega učenega in zvestega svetovalca dobili. 370 1| potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila 371 1| prihodke je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala 372 1| razdal, bolnikom je pomagal in jim zdravila kupoval. Imel 373 1| kraja le očeta imenovali in vedno zanj molili. ~Nekega 374 1| večkrat drug drugega obiskati in se ločita. Škof Pavle se 375 1| malo v mojo hišo stopili in pogledali bolnika, kateremu 376 1| tujca, vsa revna, raztrgana in lačna. Prosila sta me, da 377 1| tovariša: "Od kod prihajata in kam gresta?" Francoz mu 378 1| Sibirije, kjer sva bila ujeta,in greva vsak proti svojemu 379 1| lepo po francosko govoriti, in mu je vse ob kratkem razložil, 380 1| mogoče. Moral sem biti vojak in iti z grozno Napoleonovo 381 1| pod eno zastavo, tovariša in prijatelja sva bila. Vkup 382 1| služila, vkup sva bila ujeta in v daljno deželo Sibirijo 383 1| Bogu obrnila, vedno prosila in molila, da bi se naju Bog 384 1| da bi se naju Bog usmilil in naju iz take nesreče rešil; 385 1| dolgo let sva tako zdihovala in molila in najina molitev 386 1| tako zdihovala in molila in najina molitev je prišla 387 1| jamah od vseh pozabljena in zapuščena kakor krt, kar 388 1| nekega dne sibirski poglavar in naju ukaže predse pripeljati. 389 1| pri tej priči izpustiti in vaju vsakega na svoj dom 390 1| solze udrle. Karel me objame in reče: "Glej, bratec, Bog 391 1| prav je, da si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti 392 1| vedno tako nepotrpežljiv in nevoljen, kdo ve, kaj bi 393 1| Boga, ki tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!" 394 1| nama dela!" Pokleknila sva in na glas molila. ~Precej 395 1| Precej drugi dan se dvigneva in greva na pot svoje ljube 396 1| Rusi dali, so kmalu pošli in zdaj sva zelo oslabela. 397 1| Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, 398 1| bom mogel, da mu pomorem in postrežem. Tudi on v veliki 399 1| užalilo pri teh besedah in reče: "Glejte hvaležnega 400 1| Potem se obrne k Francozu in mu prijazno reče: "Bazile, 401 1| prijatelja mi je zelo všeč in vsem ljudem tukaj okoli 402 1| zgled. Žlahtno srce imaš in hvaležno, kakor nam krščanska 403 1| bo tvoj bolni prijatelj in zraven tudi ti." S tem se 404 1| tem se škof Pavle obrne in gre. Preden se odpelje, 405 1| ležal, mu da dva tolarja in ukaže hitro kokoš zaklati, 406 1| zdravi tovariš použije. In kar bo še zraven potreboval, 407 1| pripeljal bolnika obiskat in zvesto je skrbel, da je 408 1| prebivališče pripeljati in tudi tovariša z njim, da 409 1| meseca sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu, 410 1| vstajal, sta hvalila Boga in pridno in srečno molila, 411 1| sta hvalila Boga in pridno in srečno molila, da bi Bog 412 1| ga zahvali za vse dobrote in prosi, da naj ju zdaj pusti 413 1| roke sta mu poljubovala in jih s solzami močila. Karel 414 1| živel, bom za vas molil," in solze so se mu udrle. Škof 415 1| Zaupajta vselej trdno v Boga in on, dobrotljivi oče, vaju 416 1| ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobrega 417 1| sedaj tega še ni vedel) in tvojo mater dobro poznam. 418 1| našel svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem 419 1| je s trpljenjem zbistril in ti oči odprl. Bodi vselej 420 1| odprl. Bodi vselej pravičen in pobožen, tako bosta ti in 421 1| in pobožen, tako bosta ti in tvoja mati veliko srečo 422 1| škof tudi blizu L. doma in da pozna njegovo mater, 423 1| mater, začne na glas jokati in pravi: "O moj dobrotljivi 424 1| svojih ljudeh nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati 425 1| se moreš z mano peljati in tudi tvoj tovariš; čeravno 426 1| Francoz, ker ima tako žlahtno in hvaležno srce, kar je v 427 1| nova oblačila narediti, in ko namenjeni dan pride, 428 1| popotnika s seboj. Srečno pot in lepo vreme so imeli ves 429 1| pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali, 430 1| učil vselej v Boga zaupati in se vedno skrbno greha varovati. " 431 1| jima reče škof Pavel, "in nikoli ne pozabita te resnice: 432 1| ravnati, pošteno živeti in greha se varovati, tisti 433 1| se je godilo z apostoli in z drugimi kristjani. Trpeli 434 1| drugimi kristjani. Trpeli so in z veseljem so trpeli s trdnim 435 1| trpeli s trdnim zaupanjem; in Bog jih ni zapustil. Niso 436 1| uživajo." ~V takih božjih in svetih pogovorih jim je 437 1| pripeljejo do C. na Štajerskem in zavijejo v oštarijo "Pri 438 1| oštir hitro priteče h kočiji in spremi škofa s tovarišema 439 1| s tovarišema vred v hišo in jim odkaže posebno lepo 440 1| bomo tukaj ostali, molili in Boga častili. Ne spodobi 441 1| sile." Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po 442 1| Boga hvalijo. Po večerji in večerni molitvi se spravijo 443 1| zvoniti, je škof Pavel vstal in poklical oba tovariša da 444 1| srca oveselil." Pokleknejo in vsi trije ves čas molijo, 445 1| nekoliko časa, jaz pa bom molil in se pripravljal k sveti maši. 446 1| vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega 447 1| videl ne enkrat se nasmejati in dobre volje biti, danes 448 1| moje srce k Bogu obrnjeno in vneto za božjo ljubezen. 449 1| obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes tako 450 1| namenil, pojdi v cerkev in lepo moli!" ~ 451 1| veliko pobožnostjo sv. mašo in še potem dolgo v cerkvi 452 1| veliko ječanje, zdihovanje in vpraševanje. Pogleda pri 453 1| vidi veliko revnih, bolnih in slabošnih, kateri so okoli 454 1| kateri so okoli hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali: " 455 1| tovariša domov prideta, in hitro reče Karlu: "Pojdi 456 1| hitro reče Karlu: "Pojdi in oštirja vprašaj, kaj pomeni, 457 1| toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje." 458 1| gre oštir s Karlom k škofu in mu pravi: "Nič ni čudnega 459 1| nedeljo pripelje v cerkev in se pri nas vselej malo pomudi, 460 1| graščinica, kjer ona gospoduje in tako tiho pobožno živi, 461 1| pa zjutraj k maši prišla in se kmalu vrnila, mora že 462 1| oštirjevo pripovedovanje in ga vpraša, kako se ta dobra 463 1| dve prijateljici, molita in ubogim veliko pomagata. 464 1| Ilirskega je sem prišla in svojo zvesto služabnico, 465 1| dobro gospo, rad bi jo videl in poznal, ker toliko revežem 466 1| pomaga. Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne ljudi, 467 1| Škof Pavel reče: "Prava in dobra je tvoja misel. Ne 468 1| ukaže škof Pavel napreči in peljati do graščine gospe 469 1| tedaj obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo." ~Škof 470 1| kraje ogledamo." ~Škof Pavel in oba tovariša se pripeljejo 471 1| gričku. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo 472 1| oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno 473 1| si hitro oči obriše, gre in škofu roko poljubi, ker 474 1| Žena: "Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta 475 1| bridkosti." Škof: "Pojdite in vprašajte gospo, ali jo 476 1| ker smo tujci z Dunaja in nič z njo znani." ~Žena 477 1| Kordula reče: "Teci hitro dol in reci jim da jih lepo prosim, 478 1| drug drugemu priklonijo in pozdravijo, potem reče škof 479 1| prosila jih je, da so posedli, in ukazala prinesti vina, kruha, 480 1| prinesti vina, kruha, masla in redkve in je rekla: "Velika 481 1| kruha, masla in redkve in je rekla: "Velika čast mi 482 1| milostljivi gospod škof, in pridete k meni in me ubogo, 483 1| škof, in pridete k meni in me ubogo, žalostno in zapuščeno 484 1| meni in me ubogo, žalostno in zapuščeno vdovo obiščete. 485 1| mož je bil na vojski ubit in zdaj sem od vseh zapuščena." ~ 486 1| sedel, jo je vedno ogledoval in srce se mu je treslo. "Oh," 487 1| Karel je bil ves zmeden in rdeč, kar besede ni mogel 488 1| stori, se ponižno prikloni in reče: "Žlahtna gospa Kordula, 489 1| bil v prvem boju umorjen, in vaš sin je bil Karel, ki 490 1| ste mu vi to zelo branili, in je potem na Rusovskem zmrznil?" ~ 491 1| Gospa Kordula vsa obledi in pravi: "Oh, kaj vi veste 492 1| udero, glasno zajoka, vstane in gre k svoji materi, potem 493 1| materi, potem jo objame in poljubi, rekoč: "Oh, ljuba 494 1| Karel? Karel odpne kamižolo in vzame izza vrata tablico 495 1| tablico s podobo gospe Kordule in jo da svoji materi, rekoč: " 496 1| Vedno sem jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, 497 1| pogleda podobo, jo spozna in omedli od veselja. Ko spet 498 1| veselja. Ko spet k sebi pride in se ove, so bile njene prve 499 1| ga že zdavnaj objokovala in mislila, da je že črvom 500 1| črvom za jed. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen, usmiljeni