Del

 1  Uvod|   starših pisala Neža Trpinc, in jo vprašajo, ali bi bila voljna
 2     1|     udero, milo se zjoka; vendar jo potolaži in ji srčno reče: "
 3     1|       mogla plačati. Posojevalec jo je trdo terjal in jo tožiti
 4     1| Posojevalec jo je trdo terjal in jo tožiti žugal, če ne plača.
 5     1|          govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da
 6     1|       kočijo tako zvezali, da so jo srečno do bližnje pošte
 7     1|   gospodu. Ko ji je vse povedal, jo je prosil, rekoč: "Prosim
 8     1|        moje graščine izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem
 9     1|        odloga službo iskati. Ali jo najdeš ali ne, se moraš
10     1|         mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem
11     1|   opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji
12     1|         tako dobro gospo, rad bi jo videl in poznal, ker toliko
13     1|  dobrodelno gospo, vredna je, da jo gremo razveselit. Pa, oštir,
14     1|       Kordula rada videla, ko bi jo mi trije prišli obiskat?" "
15     1|         bi vas ne! Dobro vem, da jo boste zelo razveselili." ~
16     1|         brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša: "
17     1|          in vprašajte gospo, ali jo smemo obiskati, ker smo
18     1|    Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval in srce
19     1|        gre k svoji materi, potem jo objame in poljubi, rekoč: "
20     1|          podobo gospe Kordule in jo da svoji materi, rekoč: "
21     1|          od vas ločil. Vedno sem jo na vratu nosil in vselej
22     1|          Kordula pogleda podobo, jo spozna in omedli od veselja.
23     1|      vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno
24     1|         vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav
25     1|          znana se mi zdi; že sem jo večkrat ogledoval od strani,
26     1|       meni je že dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna,
27     1|        mogel zatajevati, vstane, jo objame s solznimi očmi,
28     1|         padla na tla. Odnesti so jo morali na posteljo, pa z
29     1|          pa z dišečimi mazili so jo kmalu spravili k sebi. Po
30     1|          k sebi. Po praznično so jo oblekli in k mizi se je
31     1|         Če boste tako srečni, da jo boste živo in zdravo našli,
32     1|       Pavel vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;
33     1|         gospa Kordula prisede in jo do velike ceste spremi.
34     1|       imel, lepo zanjo skrbel in jo spoštoval. ~
35     2|        tenke reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi,
36     2|        morem zvedeti tistega, ki jo je našel. Povejte mi, koliko
37     2|      izgubljena mošnja?" ~Gospod jo ugleda in zavpije: "Moja,
38     2|       noče, vzame mošnjo v roke, jo odpre in pravi: "Fant, vsaj
39     2|       zdihoval k Materi božji in jo za pomoč prosil. ~Ravno
40     2|        vzame iz žepa mošnjico in jo vrže Svetinu. "Na," pravi, "
41     2|      Svetin vzame mošnjo v roke, jo odpre in najde notri za
42     2|          tisto mošnjo vzel in mu jo nesel, rekoč: "Glejte, to
43     2|           ker samo imam, veš, da jo ljubim. Zato sem ji dal
44     2|        nič silil, čeravno sem ti jo namenil. V takih rečeh starši
45     2|         božjem strahu zredila in jo pred spačenim svetom varovala,
46     2|       svojo nedolžno roko, da mu jo bodo odsekali! Zmeraj ga
47     2|      velike kazni sem vreden, pa jo tudi rajši pretrpim, kakor
48     2|       kakršna se vam zdi, trpeti jo hočem stanovitno, zaslužil
49     2|         stanovitno, zaslužil sem jo. Oh, da bi le Bog meni toliko
50     2|    odvrne: "Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, da je prav;
51     2|        spoznate, da je prav; rad jo bom prestal in pretrpel,
52     3|         menoj godilo in potolaži jo! Skrbela bo zate in ti povračevala
53     3|          pa ga ni bilo, da bi mu jo dal. ~Svetin plava naprej
54     3|      velikokrat človek misli, da jo že v rokah ima, pa mu uide
55     3|      Svetin na njej. Tolovaji so jo došli, jo ustavili in, ker
56     3|      njej. Tolovaji so jo došli, jo ustavili in, ker se jim
57     3|      proti morju, mika ga, da bi jo potegnil in ušel. Dolgo
58     3|      Svetin utrga lepo rožico in jo poda tujemu gospodu s temi
59     3|          od mene; z veseljem vam jo podam, da vas le še živih