Del

 501     1|              Ko se srce, od veselja in čutenja take sreče, na katero
 502     1|      potolaži, reče Karel ves vesel in poln otroške ljubezni do
 503     1|            z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi. S
 504     1|             nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On, dobrotljivi
 505     1|          uslišal je naše zdihovanje in nam danes tako veselje storil.
 506     1|        vedel zakaj, danes pa poznam in čutim. Ljuba mati, vem,
 507     1|            niste o meni nič slišali in zvedeli. Vendar se je veliko
 508     1|            več sto Francozov, Lahov in Nemcev potonilo, ko so nas
 509     1|        tisti, ki so za nami pridrli in pred Rusi bežali. Vsak je
 510     1|           hotel prej čez vodo priti in bežati. Plavati sem sicer
 511     1|         nekoliko znal, vendar lačen in slab nisem mogel naprej;
 512     1|          vodi pojemam. Skoči v vodo in me srečno iz vode izvleče
 513     1|           me srečno iz vode izvleče in pred smrtjo obvaruje. Ko
 514     1|         prideva, sem se mu zahvalil in sem rekel: "Kaj pomaga,
 515     1|      zaupajva, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil. Vrziva
 516     1|           Vrziva vse orožje od sebe in pojdiva Rusom naproti prosit,
 517     1|        Storila sva, kakor je rekel, in Rusi so naju dali z drugimi
 518     1|           sva drug drugega tolažila in vedno Boga prosila, da bi
 519     1|      prosila, da bi se naju usmilil in nama to srečo dodelil še
 520     1|            priti. Moj ljubi tovariš in zvesti prijatelj me ni zapustil,
 521     1|            vselej mi je rad pomagal in jaz njemu. Po več letih
 522     1|            bil, ne daleč od Dunaja, in sem že tako oslabel, da
 523     1|             mogoče naprej. Ves slab in zdelan, spotan in lačen
 524     1|          Ves slab in zdelan, spotan in lačen sem omedlel, tako
 525     1|            sem plačan, ko vidim vas in vašega sina tako srečna
 526     1|             vašega sina tako srečna in tako vesela, da sta se našla
 527     1|             vesela, da sta se našla in spet zdrava drug drugega
 528     1|       Dolžnost je bila to krščanska in hvaležnost do vašega sina
 529     1|         precej z Rusi govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju
 530     1|          govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju ohranil,
 531     1|          materi Korduli: "Drugi moj in mojega tovariša dobrotnik
 532     1|       preskrbeli, naju k sebi vzeli in zdaj še sami naju k vam
 533     1|             pripeljali." ~Nato mati in sin vstaneta, stopita k
 534     1|            vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno
 535     1|           Bazil mora pri nas ostati in potem, če bo hotel iti v
 536     1|            jaz dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti,
 537     1|        žlahtnega srca." ~Škof Pavel in Francoz Bazilij sta dovolila
 538     1|          kmalu razoznanilo po mestu in okoli, da je mladi baron
 539     1|        domov prišel; zato so reveži in drugi znanci prišli Korduli
 540     1|         prišli Korduli srečo voščit in mladega Karla gledat. Da
 541     1|             ukazala drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti
 542     1|            izbrano kosilo napraviti in je zraven povabila veliko
 543     1|         povabila veliko prijateljev in prijateljic. Poleg tega
 544     1|            vse reveže tistega kraja in jim ukazala dati obilno
 545     1|           ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo
 546     1|          Vse se je veselilo v gradu in zunaj grada. Vsi ljudje
 547     1|     tovarišiji je našel dobro mater in dobra mati je čez toliko
 548     1|        prišli domov, so zajtrkovali in si drug drugemu pripovedovali,
 549     1|           bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki
 550     1|        gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno moliti. Škof
 551     1|         moliti. Škof Pavel kar moli in drugi so za njim molili.
 552     1|             se k mizi usedejo, jedo in se o mnogih rečeh pogovarjajo.
 553     1|             pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalu
 554     1|             stara zvesta služabnica in prijateljica gospe Kordule,
 555     1|            se obrne h gospe Korduli in ji reče: "Žlahtna gospa,
 556     1|      posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj." ~Gospa reče: "
 557     1|             mladega na vojsko vzeli in zdaj dolgo let nič o njem
 558     1|          zato ker je pridna, zvesta in pobožna. Druga drugo sva
 559     1|            Druga drugo sva tolažili in skupaj molili." ~Pri teh
 560     1|             besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega
 561     1|            da pokličete Nežo k mizi in da mi dovolite ji kako veselje
 562     1|       storiti." ~Gospa kar pozvoni, in kakor bi mignil, je bila
 563     1|       mignil, je bila Neža pri mizi in gospa ji reče: "Pojdi, tukaj
 564     1|          Neža: "Ne več ko dva fanta in pa dvojčka sta bila; potem
 565     1|             mož moral iti na vojsko in ni ga bilo več nazaj." Škof: "
 566     1|            Kako je bilo fantoma ime in kam sta prišla?" Neža: "
 567     1|             gospod, ga s seboj vzel in od takrat ni več glasu o
 568     1|            gospe Korduli tako srečo in veselje uživati, ker je
 569     1|              kar ste z menoj trpeli in zame skrbeli. Hvalite Boga,
 570     1|            Boga, ki je uslišal moje in vaše molitve!"  Neža se
 571     1|            je resnica ali so sanje, in reče: "Oh, to ne more biti,
 572     1|            Škof Pavel zaviha rokave in pokaže materi desno roko,
 573     1|            veselja je Neža omedlela in nezavedna padla na tla.
 574     1|             praznično so jo oblekli in k mizi se je morala usesti,
 575     1|          povabljeni grozno veselili in se čudili, da sta dva sina
 576     1|          svoje zgodbe pripovedovali in Boga hvalili, ki jim je
 577     1|           zvesti dobrotljivemu Bogu in dal nam bo tudi srečo, da
 578     1|            vam daj tudi najti svojo in ji toliko veselja storiti,
 579     1|            srečni, da jo boste živo in zdravo našli, pišite mi,
 580     1|    sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karel ga spremi. Ko
 581     1|           Ko se ločita, se objameta in obema tečejo solze. Tako
 582     1|     sklenila, da sta bili v nesreči in sreči ko prava brata. ~Škof
 583     1|             Pavel vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi;
 584     1|          tudi gospa Kordula prisede in jo do velike ceste spremi.
 585     1|             imel, lepo zanjo skrbel in jo spoštoval. ~
 586     2|         fantič je bister, zna brati in pisati; tudi nekoliko laško
 587     2|            boste dobro delo storili in fant vam bo hvalo vedel."
 588     2|             z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela. ~
 589     2|            Trstu privadil. Gospodar in gospodinja ter vsi so ga
 590     2|        vsakemu delu znal pripraviti in je bil grozno priden. Dobro
 591     2|            je bil zmerom tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob
 592     2|              Večkrat je ob nedeljah in praznikih v kakem samotnem
 593     2|             samotnem kraju zdihoval in jokal. V začetku so vsi
 594     2|        zavoljo pekarije, v nedeljah in praznikih pojdeš pa vselej
 595     2|        fantom učitelja v hišo vzel, in če boš priden, boš tudi
 596     2|             gospodarju roko poljubi in se mu zahvali. Od zdaj je
 597     2|           je bil Janez zmerom vesel in dobre volje. Precej prvo
 598     2|          prvo nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil na vse, kar
 599     2|            vse, kar je v šoli videl in slišal. Učitelj ga je kmalu
 600     2|         Učitelj ga je kmalu spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil
 601     2|          zato večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled dajal.
 602     2|        ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega bral. Zato ga
 603     2|            ker je videl, kako zvest in priden fant je in pa vedno
 604     2|             zvest in priden fant je in pa vedno doma. Največji
 605     2|     prepovedali v tovarišijo hoditi in so mi dejali: Fant, obdrži
 606     2|             bratovščino vzeli. Pili in jedli so in dobre volje
 607     2|             vzeli. Pili in jedli so in dobre volje so bili ves
 608     2|       skrivaj ukradel, vzel bukvice in šel iz mesta v samoten kraj.
 609     2|          daleč od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil
 610     2|        Janez tako morje premišljuje in božjo previdnost pod drevesom
 611     2|          pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže.
 612     2|     prinesel. Janez psa hitro spodi in koder spusti, kar je prinesel.
 613     2|          šest po petsto goldinarjev in še več drugih pisem, katerih
 614     2|            Svetin vse to pregleduje in misli: "O revež, kdorkoli
 615     2|             natihoma rekla: "Spravi in tiho bodi, saj te nihče
 616     2|             se hitro na Boga spomni in sam sebi odgovori: "Res
 617     2|          dobil. Tako boš pred Bogom in pred ljudmi pošten ostal."
 618     2|          Lepo mošnjico spravi v žep in gre počasi domov z resničnimi
 619     2|      gospoda, ki hodi ob morju gori in doli, zdaj naprej, zdaj
 620     2|        Njegov obraz je bil prepaden in bled; ves je bil v žalost
 621     2|            podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora
 622     2|        žalosten. Zato stopi k njemu in mu prijazno reče: "Gospod,
 623     2|            fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora. Nesreča
 624     2|            ne dal odgovora. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega
 625     2|         nadloga pa tudi prevzetnega in visokega človeka ponižnega
 626     2|          Zato gospod globoko zdihne in reče: "Oh, kaj me vprašuješ,
 627     2|        odgovori kakor prej nedolžen in nepokažen mladenič: "Gospod,
 628     2|          žalostnemu gospodu do srca in ga nekoliko zbistrile v
 629     2|         posvetne skrbi, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga
 630     2|              Ravno zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje
 631     2| premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec je mojega
 632     2|          stopi k žalostnemu gospodu in reče: "Gospod. lepo vas
 633     2|            na božjo milost izgubiti in obupati? Ne veste, da po
 634     2|            Le trdno v Boga zaupajte in on, dobrotljivi oče, vam
 635     2|           teh besedah gospod ostrmi in fanta debelo gleda. Čez
 636     2|             ribe moje truplo trgale in z mojo dušo, Bog ve, kaj
 637     2|      opravkih sem danes zjutraj šel in vzel s seboj skoraj vse
 638     2|            tečem nazaj iskat, iščem in iščem, pa je ne najdem.
 639     2|             bilo pet zlatih cekinov in grozno lep, drag prstan
 640     2|       pravil, da le v Boga zaupajte in si nič žalega ne storite?
 641     2|          mošnja?" ~Gospod jo ugleda in zavpije: "Moja, moja!" in
 642     2|           in zavpije: "Moja, moja!" in od veselja mu skoraj težko
 643     2|       objame fanta, od veselja joka in pravi: "Pošteni fant! Koliko
 644     2|            dobil pravega gospodarja in dal tistemu premoženje,
 645     2|         čudi, da fant nič daru noče in da se tako trdno brani;
 646     2|          pravi fant nadalje. "Jesti in piti imam, obleko mi napravijo,
 647     2|             mošnjo v roke, jo odpre in pravi: "Fant, vsaj to mi
 648     2|            mi povej, kako ti je ime in priimek, kaj si in kje si."
 649     2|           je ime in priimek, kaj si in kje si." Fant pravi: "Janez
 650     2|          vse to s svinčnikom zapiše in Janezu en cekin v žep porine
 651     2|        Janezu en cekin v žep porine in gre. Janez pa reče: "Bog
 652     2|            Janez proti večeru domov in hitro da shraniti zlati
 653     2|             pravi: "Nekaj sem našel in nazaj dal gospodu, kateri
 654     2|       Svetin ime? Radi bi ga videli in z njim govorili." ~Mojster
 655     2|            Nato se gospodar ustraši in pravi: "Za božjo voljo,
 656     2|            fant, ugleda tri gospode in precej spozna med njimi
 657     2|            najdeno blago nazaj dal, in mu reče: "Kaj vam nisem
 658     2|           prosit tvojega gospodarja in tebe, če bi hotel ti z menoj
 659     2|             bi hotel ti z menoj iti in pri meni ostati. Dobro ti
 660     2|             si dovoljen z menoj iti in pri meni biti? Imel boš,
 661     2|         kako lepo se je Janez vedel in ga pred nesrečo obvaroval,
 662     2|             hiše, zato ker si zvest in priden; rad bi te imel.
 663     2|          Ker pa te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe, te
 664     2|          pojdi, le pojdi z gospodom in tudi za naprej bodi tako
 665     2|             naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj!
 666     2|            mojstru, mu roko poljubi in gre. ~Svetin, zdaj so ga
 667     2|             je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil pa tudi
 668     2|       Naučil se je francosko, laško in angleško govoriti in dobro
 669     2|          laško in angleško govoriti in dobro pisati. Posebno v
 670     2|            bil vendar toliko priden in umen, zraven pa toliko ponižen.
 671     2|          ampak je šel ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem
 672     2|             je imenoval drevo sreče in tisti kraj veseli kraj.
 673     2|        moder mož, zraven pa pobožen in pošten. Ta pride po kupčiji
 674     2|           svojo kupčijo obravnavala in se o več rečeh pogovorila,
 675     2|            nemško, laško, francosko in angleško govoriti. Zelo
 676     2|             te jezike znal govoriti in pa da bi bil bister pri
 677     2|            reči. Skoraj je že zinil in se ponudil, vendar je mislil:
 678     2|             ponujati! Zato obmolkne in sklene skrivaj svojega gospodarja
 679     2|          Glejte ga, ravno tale je!" in pokaže Svetina. ~Francoz
 680     2|            ko bi te gospodar pustil in privolil?" Svetin hitro
 681     2|         Svetin hitro odgovori: "Rad in z groznim veseljem bi šel,
 682     2|             je tudi moj dobrotnik," in vse razloži, kako se je
 683     2|            slišal, je še bolj silil in prosil, da naj mu pusti
 684     2|      pameten, kakor si bil do zdaj, in Bog te ne bo zapustil. Ko
 685     2|            trpeti, le vedeti mi daj in, kjerkoli boš, dal ti bom,
 686     2|             utegnil ob službo priti in bi ne mogel druge dobiti,
 687     2|             veseljem te bom sprejel in ti bom vselej hvaležen.
 688     2|           moji hiši božji blagoslov in mene izmodril. Četudi jaz
 689     2|            gospodarju roko poljubil in pametno rekel: "Gospod,
 690     2|           Svetina k Francozu v sobo in mu ga izroči s temi besedami: "
 691     2|        besedami: "Tukaj vam izročim in priporočim zvestega in poštenega
 692     2|      izročim in priporočim zvestega in poštenega služabnika. Ravnajte
 693     2|          Svetin se ponižno prikloni in obljubi, da bo priden in
 694     2|            in obljubi, da bo priden in pokoren. Čez osem dni barka
 695     2|           Čez osem dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim
 696     2|             gleda nazaj proti Trstu in pravi: "Bog te obvaruj,
 697     2|       godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Trstu pogleda,
 698     2|              drugega ni videl okoli in okoli sebe kakor zeleno
 699     2|            zibel. Brodniki so kleli in se rotili, ker vihar ni
 700     2|             obledeli, začeli moliti in vse svetnike na pomoč klicati.
 701     2|            Črna noč je pokrila nebo in morje; popolnoma se je stemnilo.
 702     2|         kakor grozno bučanje vetrov in neznansko treskanje, ki
 703     2|           upanje, popadali po kotih in se pripravljali k smrti.
 704     2|            Zdaj ni več pomoči. Vrvi in platna nam je vihar potrgal,
 705     2|            skalo, se gotovo razbila in naš konec je blizu." Vsi
 706     2|             je že k smrti pripravil in še s posebnim zaupanjem
 707     2|             zdihoval k Materi božji in jo za pomoč prosil. ~Ravno
 708     2|           se je spet sama poravnala in morje se je upokojilo. Brodniki
 709     2|         upanje. Spravijo se na noge in potegnejo hitro za vrvi,
 710     2|           bilo morje popolnoma tiho in hudo vreme je minilo brez
 711     2|           barke je ukazal nove vrvi in nove rjuhe nategniti, potem
 712     2|        poklical vkupaj vse brodnike in druge ljudi, kar jih je
 713     2|   poklekniti, tudi sam je pokleknil in očitno zahvalil Boga, da
 714     2|         obvaroval v taki nevarnosti in jih pri življenju ohranil.
 715     2|       privolil, ampak vselej zvesto in pošteno ravnal, naj se mu
 716     2|             Ko pride Svetin z barke in stopi na suho zemljo, se
 717     2|            zna, v katerem kotu tiče in kako se jim godi." ~Svetin
 718     2|            hitro zave, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem
 719     2|             vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil,
 720     2|             všeč. Želim vam ustreči in nikoli vas ne mislim radovoljno
 721     2|           je imela tako priljudnega in pohlevnega služabnika. Zato
 722     2|            Lepo se vedi, zvest bodi in priden pri vseh opravilih!
 723     2|              Nato se Svetin zahvali in gre prosit gospodarja, naj
 724     2|             Tulonu, ki je bil daleč in daleč v velikih kupčijah
 725     2|             imel, ne tako. Najtežji in najhujši račun, nad katerim
 726     2|          poklican, ki je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil
 727     2|     veseljem in hitro v red spravil in razjasnil najbolj zmotene
 728     2|           razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije in račune,
 729     2|       zmotene in zahomotane kupčije in račune, kar je bilo njemu
 730     2|       mladosti s pridom nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor
 731     2|         tako zvest, kakor je bister in priden, potem mi ni treba
 732     2|              Podvrgel mu je denarje in tudi druge drage reči, pa
 733     2|           Ne veš, da goljufi, tatje in krivičniki nikoli ne pojdejo
 734     2|            pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati? Ni zadosti, da
 735     2|              če ne, bom jaz povedal in vem, da pri tej priči pojdeš
 736     2|          skriti? Glej, kako pošteni in pravični delajo, hudobnih
 737     2|           pravični delajo, hudobnih in krivičnih ne posnemaj! Veš,
 738     2|      tovariš ne neha Svetina motiti in ga h krivicam zapeljevati,
 739     2|             nekega dne h gospodarju in mu reče: "Gospod, ne zamerite,
 740     2|        posvarite ga, da se poboljša in da se ne navadi hudobije.
 741     2|          hudobije. Krivico vam dela in tudi mene zapeljuje, naj
 742     2|        žlahten, lepo oblečen gospod in vpraša: "Si ti Svetin, Teodorov
 743     2|          bova že v kratkem videla!" in vzame iz žepa mošnjico in
 744     2|           in vzame iz žepa mošnjico in jo vrže Svetinu. "Na," pravi, "
 745     2|               pravi, "to je tvoje!" in beži iz pisarnice. Svetin
 746     2|           da bi mu mošnjo nazaj dal in rekel: "To ni moje! In kar
 747     2|          dal in rekel: "To ni moje! In kar mojega ni, nočem!" Vendar
 748     2|             mošnjo v roke, jo odpre in najde notri za tristo frankov
 749     2|            frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je storiti.
 750     2|             da je tisto mošnjo vzel in mu jo nesel, rekoč: "Glejte,
 751     2|        denarje, zakaj jaz jih nočem in ne morem imeti." Teodor
 752     2|          moje besede spravi denarje in jih imej! Tvoji so, se bo
 753     2|            se bo že zvedelo, od kod in zakaj so tebi v roke prišli."
 754     2|            mošnjo denarjev posilil. In ta je bil sam tisti trgovec,
 755     2|         beraško palico spravil, jaz in vsa moja družina pojdemo
 756     2|        vbogajme prosit, če ti čisto in pravično račun narediš.
 757     2|        sedaj o našem trgovanju čist in pravičen račun, moram biti
 758     2|         besedami gre, ukaže napreči in se pelje domov, ne da bi
 759     2|        gospodar že na dvorišču čaka in ga hitro vpraša: "Kako je
 760     2|           Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: "Zdaj govori!"
 761     2|        Teodor vse le Svetinu zaupal in ga storil za prvega ali
 762     2|      služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih opravkov, je izročil
 763     2|             bil samo v službi zvest in priden, da ga je gospodar
 764     2|             je bil z vsemi prijazen in pohleven, proti svojemu
 765     2|          gospodarju pa tudi ponižen in vselej ubogljiv. Tudi na
 766     2|        varoval, pa še bolj ko prej, in ni zahajal k norčijam ali
 767     2|          ampak je šel vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in
 768     2|            in vsak praznik dopoldne in popoldne v cerkev k službi
 769     2|          potem pa je bil vedno doma in zvesto bral svete in druge
 770     2|           doma in zvesto bral svete in druge dobre bukve. ~Na Francoskem
 771     2|          Francoskem so imeli navado in je še sedaj, da imajo o
 772     2|    kegljanje, jezdarjenje, plesanje in druge norčije, kjer je zraven
 773     2|           zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so
 774     2|           Svetina velikokrat vabili in priganjali, ker so mu rekli: "
 775     2|        beliš glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi ne šel
 776     2|             ne šel z nami v nedeljo in se malo razjasnil in razveselil."
 777     2|        nedeljo in se malo razjasnil in razveselil." Svetin vendar
 778     2|              kadar sam doma ostanem in kaj pridnega berem. Tudi
 779     2|           kjer se nič prida ne vidi in ne sliši." To je bilo pa
 780     2|         gospodarju, staremu Teodoru in njegovi gospe Heleni in
 781     2|             in njegovi gospe Heleni in njuni hčerki Kristini, katero
 782     2|           vsi trije so bili pobožni in bogaboječi kristjani. ~Celih
 783     2|           Svetin pri tem gospodarju in vse je šlo še bolj po sreči
 784     2|            hiši, so Svetina čislali in upoštevali; tudi sosedje
 785     2|            upoštevali; tudi sosedje in vsi, kateri so ga poznali,
 786     2|             vso srečo zelo ogrenila in mu veliko žalega napravila;
 787     2|            veliko žalega napravila; in to je bila nevoščljivost
 788     2|             že od mladosti pri hiši in tudi natanko zvest svojemu
 789     2|         svojega namestnika postavil in ga namenil za zeta vzeti,
 790     2|          ker je vedel, da se Ludvik in Kristina rada vidita. Zdaj
 791     2|             da ga imajo radi gospod in gospa in tudi gospodična
 792     2|          imajo radi gospod in gospa in tudi gospodična Kristina.
 793     2|         nevoščljivost še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca.
 794     2|        sovražil, mu vedno zabavljal in ga pri gospodu črnil, da
 795     2|           da me ne bo hotela vzeti, in preč je moje premoženje
 796     2|             preč je moje premoženje in bogastvo, katerega upam
 797     2|        gospodarju v zamero spravil, in je rekel: "Gospod, ne verujte
 798     2|           meni, veš, da te imam rad in ti vse zaupam; zato sem
 799     2|            ji ne bom nobenega silil in ne branil; pametna in poučena
 800     2|         silil in ne branil; pametna in poučena je zadosti, da bo
 801     2|           že zapustil, da bosta ona in njen mož lahko živela, naj
 802     2|           potreben; pazil bom nanj, in če kaj napačnega nad njim
 803     2|          bom precej od hiše spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši
 804     2|            ti oče, sem ti prijatelj in dobrotnik, kakor veš. Naravnost
 805     2|            jaz Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten!" ~Ludvik je
 806     2|           njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar več
 807     2|            Svetina od hiše spravil; in ker pri gospodarju ni nič
 808     2|            sam do gospodinje Helene in ji napove in nalaže strašne
 809     2|      gospodinje Helene in ji napove in nalaže strašne reči o Svetinu.
 810     2|             ki je svojo hčer skrbno in v božjem strahu zredila
 811     2|             v božjem strahu zredila in jo pred spačenim svetom
 812     2|    Ludvikove besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega
 813     2|           sebi svojega moža Teodora in mu reče: "Ljubi moj mož,
 814     2|       povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup živeli in nas
 815     2|         lepo in pošteno vkup živeli in nas vsi ljudje spoštujejo,
 816     2|          najino hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše,
 817     2|           ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti, prej
 818     2|           je bila najprej poklicana in je precej pritekla po navadi,
 819     2|        vedela. Vsi trije, oče, mati in hči, se zapro v sobico in
 820     2|           in hči, se zapro v sobico in stari Teodor vpraša hčer: "
 821     2|         pred nekaj časom bila? Moja in tvoje matere starost vidiš,
 822     2|           kateri bo po tvoji volji, in gospodarstvo vse hiše mu
 823     2|            je otrok staršem dolžan, in pravi: "Ljubi očka, ljuba
 824     2|              Rada sem imela Ludvika in grozno sem bila vesela ker
 825     2|           kjer molitve ni, ni sreče in ne bo blagoslova božjega.
 826     2|           zato, ker ima nevoščljivo in grozno sovražno srce. Glejte,
 827     2|          ker rad moli, se lepo vede in je ponižen ter nima tako
 828     2|          najdem človeka, ki bo meni in vam všeč." ~Teodor pravi
 829     2|            verjame? Kristina, pojdi in pokliči Svetina!" ~Svetin
 830     2|            pride hitro, se prikloni in pravi: "Kaj boste ukazali?"
 831     2|            že veliko dobrega storil in ti morem še storiti, če
 832     2|          mojo hčerko Kristino motiš in zapeljuješ?" Svetin odgovori
 833     2|             meni take reči govoriti in me vam tožiti, ker me od
 834     2|       služabnika. Ludvik me sovraži in me skuša od hiše spraviti,
 835     2|             Ilirijo." ~Stari Teodor in njegova gospa Helena sta
 836     2|              Teodor pokliče Ludvika in mu reče vpričo Svetina: "
 837     2|         Ludvik, od mladosti te imam in pri meni boš, dokler bom
 838     2|           nikoli ne trpim. Spravita in sprijaznita se s Svetinom!
 839     2|          poda prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva
 840     2|          prijateljstva se poljubita in potem gresta po svojih opravilih.
 841     2|            so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. ~
 842     2|             dva dni hoda od Tulona, in si je pripravil v škatlico
 843     2|         cekini je spravil v miznico in šel spat. ~Drugi dan se
 844     2|            več reči naročil Svetinu in Ludviku. Konji so ga že
 845     2|     škatlice s cekini ni bilo. Išče in išče, ni je najti. Vpraša
 846     2|            ve. Stari Teodor se jezi in pravi: "Le nobenega ni bilo
 847     2|             cekine v to miznico dal in zaklenil, potem ni bilo
 848     2|          pošlje Ludvika v vojašnico in prosi častnika, da naj precej
 849     2|          ukaže hitro obstopiti hišo in varovati, da nihče ne ven
 850     2|           ne ven ne noter ne pojde, in pravi: "Zdaj bomo najprej
 851     2|            svoje služabnike, ženske in moške, kar jih je imel pri
 852     2|           kar jih je imel pri hiši, in jim reče: "Med vami so ukradeni
 853     2|              saj veste, kako grozne in ostre so naše postave za
 854     2|         obledi, z rokami vkup udari in pravi: "Božja roka me je
 855     2|               Vsi so se prestrašili in užalostili ker so Svetina
 856     2|           ker so Svetina radi imeli in šteli za zvestega. Žandarmi
 857     2|      Žandarmi so ga precej vklenili in odpeljali v ječo. ~Več ko
 858     2|           težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki
 859     2|           ga velikokrat izpraševali in očitno sklepali, kako in
 860     2|            in očitno sklepali, kako in koliko kazni bi mu prisodili.
 861     2|    prisodili. Na Francoskem je bila in je še zdaj navada vsakega
 862     2|              Pri vsakem spraševanju in sklepanju Svetin ni drugega
 863     2|         huje bo, če bo zmerom tajil in se nedolžnega delal. Svetin
 864     2|            bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil svojim sovražnikom,
 865     2|  sovražnikom, ampak pridno je molil in vedno zdihoval, rekoč: "
 866     2|          menoj." Taka srčna molitev in nedolžno srce je Svetina
 867     2|           je hudo ječo voljno trpel in srčno pričakoval svoje obsodbe. ~
 868     2|           je zavoljo velike tatvine in nezvestobe obsojen k smrti,
 869     2|           storil svojemu gospodarju in svojemu dobrotniku, in zavoljo
 870     2|   gospodarju in svojemu dobrotniku, in zavoljo trdovratnosti, ker
 871     2|         svoje pregrehe noče obstati in priznati, mu bo prej odsekana
 872     2|            V to podobo milo pogleda in v srcu reče: "O Jezus! Ti
 873     2|     pobožnega meniha, ki je podnevi in ponoči pri njem bil, ga
 874     2|            pri njem bil, ga tolažil in k smrti pripravljal. Med
 875     2|          dobri pater tudi opominjal in mu prijazno rekel: "Ljubi
 876     2|      pregreh vselej skrbno varoval. In zdaj, ko sem že blizu smrtnih
 877     2|         greh bi storil, ko bi lagal in rekel, da sem v resnici
 878     2|             pred smrtjo pa bi lagal in nevredno spoved opravil?
 879     2|        krivičnega blaga; če mi roke in noge odsekajo, preden me
 880     2|           dal moč, da vse pretrpim, in on, pravični sodnik, nas
 881     2|    pripravil, spoznal svojo krivico in se spokoril, preden umrje." ~
 882     2|          obsojenega Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila,
 883     2|        prosila, naj prizna pregreho in je ne taji. "Ljuba moja
 884     2|             sem tukaj tako nesrečen in od vseh ljudi zavržen, da
 885     2|            da bi še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična,
 886     2|          očetu moje zadnje pozdrave in recite, naj verjame, da
 887     2|         Kristina gre žalostna domov in pove očetu vse Svetinove
 888     2|       besede. Zelo so ga užalostile in je rekel: "Oh, da se je
 889     2|            o njem so se pogovarjali in ga milovali. Vsem se je
 890     2|             nikar k srcu ne jemlje, in sta mu rekla: "Prijatelj,
 891     2|           enak mrliču; ves prepaden in plašen je ležal kakor v
 892     2|            ležal kakor v omedlevici in večkrat globoko vzdihnil
 893     2|            večkrat globoko vzdihnil in kakor v hudih sanjah o cekinih
 894     2|            Hišna gre tiho iz sobice in pove gospodarju, kar je
 895     2|   gospodarju, kar je videla. Teodor in oba njegova prijatelja vstanejo
 896     2|     prijatelja vstanejo brž od mize in gredo tiho po prstih v Ludvikovo
 897     2|             omedlevici, zdihoval je in večkrat te besede izgovoril: "
 898     2|            naj gredo tiho iz sobice in naj puste Ludvika pri miru.
 899     2|           eden izmed sodnikov, gre, in ko bi trenil, kmalu nazaj
 900     2|           trenil, kmalu nazaj pride in pripelje s seboj tri žandarme,
 901     2|              pokliče zraven Teodora in onega svojega tovariša.
 902     2|       Ludvikovo sobico. Še je ležal in še so mu nekaterikrat ušle
 903     2|             njemu, ga prime za roko in ostro nad njim zakriči: "
 904     2|          grda pošast, precej vstani in z nami pojdeš! Zvedeli smo,
 905     2|      nedolžen." Žandarmi ga zvežejo in precej odvlečejo v ječo. ~
 906     2|             je bilo ponoči. Prosila in prosila je, da bi smela
 907     2|            blizu njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj
 908     2|            je bila s tem zadovoljna in je prosila, naj odpro vrata,
 909     2|          pokazala prej, ko umrješ." In potem je stekla hitro domov. ~
 910     2|          srce je v najhujši nadlogi in v največji nesreči pokojno
 911     2|            največji nesreči pokojno in mirno, zato ker ve, da mu
 912     2|            Gospodje Svetina zbudijo in mu oznanijo, da je njegova
 913     2|             se me vendar Bog usmili in me reši iz roke sovražnika.
 914     2|         sodniki izpraševali Ludvika in o njem sklepali, kakor se
 915     2|     Svetinom. Od konca je vse tajil in le rekel, da je v sanjah
 916     2|            pozneje pa je vse obstal in pripoznal, da je on to pregreho
 917     2|         govoril. Sodnik kmalu pride in Ludvik mu reče: "Vest me
 918     2|            reče: "Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti. Jaz
 919     2|           živeti, ker mi je podnevi in ponoči nedolžni Svetin pred
 920     2|           pred seboj, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni
 921     2|             mu bodo glavo odsekali. In jaz sem tega kriv, on je
 922     2|            so vsi krvavi, ne rumeni in vpijejo, da mi bodo vekomaj
 923     2|           je svojo pregreho priznal in očitno vse po pravici povedal,
 924     2|         storil. Obrne se k sodnikom in reče: "Gospodje, sodite
 925     2|         vsega samo jaz, nihče drug, in pustite nedolžnega Svetina.
 926     2|             sedaj moral biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi
 927     2|      pripravi človeka nevoščljivost in sovražno srce. Naložite
 928     2|              kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo
 929     2|          ključ od Svetinove skrinje in enak ključ od gospodarjeve
 930     2|             po kupčijskih opravilih in si pripravil v škatlico
 931     2|          trdo spalo, sem tiho vstal in bos šel v gospodovo sobo,
 932     2|         Tudi miznico sem tiho odprl in vzel škatlico s cekini vred.
 933     2|           Vse sem spet tiho pozaprl in šel v svojo sobo. Vedel
 934     2|       skrinjo, privzdignem oblačila in na dno denem škatlico s
 935     2|            je svetovala prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda pregreha
 936     2|            mojem srcu hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo,
 937     2|          vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo v tako strašno
 938     2|     strastem. Jaz sem Boga zapustil in Bog mene. O, da bi me Bog
 939     2|           sodniki zadnjikrat zbrali in očitno sodili Ludvika Bodina.
 940     2|            kako se bo sodba iztekla in kakšna kazen bo Bodinu prisojena.
 941     2|          težkimi verigami, na rokah in na nogah vklenjenega. Višji
 942     2|          Sodnik pravi: "Ali spoznaš in veruješ, da si kazni vreden?"
 943     2|            prav; rad jo bom prestal in pretrpel, da bi le na onem
 944     2|          smrtne bridkosti pripravil in mu toliko žalosti in trpljenja
 945     2|      pripravil in mu toliko žalosti in trpljenja nakopal. Pa ni
 946     2|             Svetina še enkrat vidim in ga za odpuščanje prosim." ~
 947     2|           Veliki sodnik zdaj vstane in s pisanjem v roki reče: "
 948     2|       sprašujejo, hudodelnik sedi, "in poslušaj svojo obsodbo!"
 949     2|        pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato
 950     2|           storil svojemu gospodarju in dobrotniku, potem, ker je
 951     2|             leva roka, potlej desna in zadnjič glava s sekiro odsekana." ~
 952     2|             gledalci so bili veseli in so večkrat zavpili: "Dolgo
 953     2|        videl. ~Veliki sodnik vstane in reče: "Glejte nedolžnega
 954     2|         govoril. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: "Prosim te,
 955     2|          odpusti!" Svetin ga objame in pravi: "Bog naj ti odpusti
 956     2|        odpustim, jaz na vse pozabim in prosil bom zate Boga, da
 957     2|         prisojenega." Ločila sta se in oba jokala. ~Svetina so
 958     2|              Od strahu od bridkosti in od strašnih bolečin je rjul
 959     2|            je na Boga zmeraj zaupal in njegovo ime klical tako
 960     2|             trpeti, za svojega zeta in mu izročil vse svoje veliko
 961     2|             svoje veliko premoženje in mu obljubil svojo hčer Kristino
 962     3|           FRANCE SVETIN, OČE JANEZA IN PAVLA, NA VOJSKI UJET IN
 963     3|            IN PAVLA, NA VOJSKI UJET IN NA FRANCOSKO ODPELJAN~France
 964     3|            na vojsko, zapustil ženo in oba fantiča, je dolgo časa
 965     3|      fantiča, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je
 966     3|              se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče,
 967     3|            oče, bo že preživil ženo in otroke; da bi le jaz pri
 968     3|             jaz pri življenju ostal in jih še enkrat videl! Molil
 969     3|          jih še enkrat videl! Molil in prosil bom zmeraj Boga,
 970     3|             bilo pobitih, Francozov in naših. Svetinu se ni nič
 971     3|            bila od Francozov zajeta in vse brambovce tiste trume
 972     3|             trume so Francozi ujeli in odpeljali na Francosko.
 973     3|           delat, kar bi kateri znal in kjer bi delo dobil. Ljudje,
 974     3|          delo dobil. Ljudje, mestni in kmečki, so vse brambovce
 975     3|            so vse brambovce pobrali in jim še radi dobro plačevali,
 976     3|    Francoskem grozno manjkalo. Hude in dolge vojske so jih silno
 977     3|          rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven
 978     3|             dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak
 979     3|             prišel v svojo domovino in videl svojo ženo in otroke.
 980     3|        domovino in videl svojo ženo in otroke. Vojska s Francozi
 981     3|        Francozi je pojenjala, ujeti in po Francoskem razkropljeni
 982     3|          časa, da si kaj prislužiš, in kadar se bo prav namerilo,
 983     3|            namerilo, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal." ~
 984     3|             bilo pri suknarju dobro in si je lepe denarje prislužil
 985     3|            suknarju celih sedem let in si pridobil toliko premoženja,
 986     3|             drugimi vred na Špansko in se je moral tam vojskovati
 987     3|           katerih nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso
 988     3|             vedno natihoma zdihoval in Boga prosil za srečo, da
 989     3|           da bi ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi
 990     3|           bil. Bog je tako naklonil in generalu tako misel dal,
 991     3|             ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin,
 992     3|           Svetin, v vseh rečeh umen in zbrisan, je svojemu generalu
 993     3|       svojemu generalu lepo stregel in zvesto služil; zatorej ga
 994     3|            je moral Svetin spremiti in biti vedno zraven njega.
 995     3|         svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne zamerim ti tega,
 996     3|             tudi jaz imam doma ženo in otroke, vendar se moram
 997     3|            mi boš zmeraj tako zvest in priden, kakor si bil do
 998     3|         sedaj, te bom spustil domov in te z vsem preskrbel, da
 999     3|        preskrbel, da le vojska mine in da s Španjolom mir naredimo.
1000     3|             naredimo. Le Boga prosi in moli, da naju Bog pri življenju