Del

 1     1|  prijazno reče: ~"Ljuba, dobra moja Neža, povej mi, kako je
 2     1|       in ji srčno reče: "Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo;
 3     1|      Janez. ~Mati reče: "Ljuba moja sinka, to se težko naredi.
 4     1|         Mati jima reče: "Ljuba moja sinka, nikar ne žalujta
 5     1|       ji prijazno reče: "Ljuba moja Neža, vem da si žalostna,
 6     1|      vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana,
 7     1|      šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost." Baron na to nič
 8     1|         Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela
 9     1|  pametni baron pa reče: "Ljuba moja, tiho bodi, kar v misli
10     1|     tisti šolar. Vendar reče: "Moja gospoda, če tega šolarja
11     1|    rekel: "Vse za menoj deduje moja gospa in Pavleta ne sme
12     1|  Pojdite do prve kajže; tam je moja teta, stopite noter in tam
13     1|     vredni gospod! Ravno to je moja misel; v cerkvi med molitvijo
14     1|      Ohranita si v srcu, ljuba moja prijatelja," jima reče škof
15     1|     Sanjalo se mi je, da so me moja mati obiskat prišli, vsi
16     1|      sem škof v I., ta dva sta moja tovariša, prihajata še iz
17     1|        je rekel sam pri sebi, "moja mati je bila ravno taka;
18     1|        le samo preveč je suha; moja mati je bila debela." Karel
19     1|     poljubi, rekoč: "Oh, ljuba moja presrčna mati! Ne žalujte,
20     1|        do svoje matere: "Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let
21     1|  naprej; videl sem, da je zdaj moja zadnja ura prišla. Moj tovariš,
22     1|    vašemu sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj
23     1|       zdihne. "Ne žaluj, ljuba moja Neža!" ji reče gospa; "dva
24     1|   Potem reče škof Neži: "Ljuba moja, povejte mi, kako je bilo
25     1|   solznimi očmi, rekoč: "Ljuba moja presrčna mati! Glejte, kakor
26     1|      žalujte več, ne zdihujte, moja dobra mati! Lahko vam bom
27     1|        besede: "Žlahtna gospa, moja dobrotnica, ne morem se
28     2|      pomaga, toda prevelika je moja nesreča, ne morem je preživeti.
29     2|  Gospod jo ugleda in zavpije: "Moja, moja!" in od veselja mu
30     2|      ugleda in zavpije: "Moja, moja!" in od veselja mu skoraj
31     2|      kar sem našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem, da
32     2|     palico spravil, jaz in vsa moja družina pojdemo vbogajme
33     2|      bi se primerilo, da bi te moja hči Kristina ne hotela vzeti
34     2|      od hiše spraviš." ~"Ljuba moja žena! Vesel sem, da imaš
35     2|      si pred nekaj časom bila? Moja in tvoje matere starost
36     2|      pravi: "Ljubi očka, ljuba moja mamka! Rada sem imela Ludvika
37     2|       srce, samo tebi je znana moja nedolžnost. Tvoja volja
38     2| pregreho in je ne taji. "Ljuba moja gospodična," reče z žalostno