| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sanjalo 1 sanje 3 scasoma 5 se 652 sebe 5 sebi 25 seboj 18 | Frequency [« »] 1515 je 1230 in 675 da 652 se 528 v 439 ne 314 so | Janez Cigler Sreca v nesreci IntraText - Concordances se |
Del
1 Uvod| šolo pošiljal, toliko da se je Svetin brati in pisati 2 Uvod| je v suknariji delal in se vseh suknarskih del naučil. 3 Uvod| hudobnimi tovariši ne potegneš, se le svojega dela držiš, rad 4 Uvod| dovolil. Pokličejo Nežo, ki se je po svojih starših pisala 5 Uvod| bi bila voljna poročiti se s Francetom. Neža je v to 6 Uvod| svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska 7 1| Prijazno skupaj pijeta in se pogovarjata o tem, kar sta 8 1| vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak 9 1| prihodnost premišljujem in zdi se mi, da naju bodo velike 10 1| France odgovori: "Nikar se tega ne boj, če naju tudi 11 1| v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi 12 1| vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s 13 1| osem dni v vojašnici, da se je malo vojaške službe navadil. ~ 14 1| pred možem in pravi: ~"Kam se bom zdaj dela sama s fantičema, 15 1| nevoščljivi?" ~Tudi Francetu se srce trga, ker vidi svojo 16 1| s seboj prinesla. Solze se mu udero, milo se zjoka; 17 1| Solze se mu udero, milo se zjoka; vendar jo potolaži 18 1| volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje 19 1| Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam 20 1| in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. Da 21 1| ubijejo." ~S tem besedami se France loči od svoje žene 22 1| more pomagati, tolažila se je in vedno Boga prosila, 23 1| opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta 24 1| peljala in ju vedno učila, naj se v cerkvi lepo in spodobno 25 1| je potem v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da nobeden 26 1| zapustiti. Vendar, spomnim se, zapomnita si: vajin oče 27 1| rdečo barvo zarezano, da se ne da več zbrisati. Na desni 28 1| roke, kakršna imajo oče, da se bom večkrat nanje spomnil 29 1| reče: "Ljuba moja sinka, to se težko naredi. Kdor hoče 30 1| pride barva pod kožo; potem se ne da več zbrisati. To pa 31 1| potrebnega oblačila. Mati se je res noč in dan trudila, 32 1| dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo. Svetinka 33 1| neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. 34 1| da nimamo očeta, da bi se za nas kaj potegnili!" ~ 35 1| in pridno molimo!" ~Komaj se je trikrat luna premenila, 36 1| Oznanili so, da v 24 urah se mora iz hiše spraviti in 37 1| bi mi tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? 38 1| Dobrotljivi Bog, usmili se me, uboge sirote!" ~Vsem 39 1| me, uboge sirote!" ~Vsem se je smilila ta pravična družinica. 40 1| rekla: "Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega 41 1| hudega ne stori! Spomni se vselej, da te Bog povsod 42 1| da te Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog 43 1| graščinico na Štajerskem. Ko se je gospa Kordula na svojo 44 1| svetega Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali 45 1| uboga, rad moli in da naj se skrbno varuje hude tovarišije. 46 1| ne. S hudobnimi tovariši se nikdar ne pečaj; skrbno 47 1| Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več 48 1| Medtem mati objame Pavleta in se od njega loči. ~Gospa Kordula 49 1| besede slišala, katere so se ji tako mile zdele, da so 50 1| hitro si jih obriše, obe se usedeta na voz in gresta 51 1| je nekaj časa pustila, da se je izjokala, potem pa ji 52 1| vse prišla; vem vse, kako se je s tabo godilo; vem, da 53 1| žaluj preveč! Ne misli, da se na svetu le tebi tako hudo 54 1| Poslušaj, česar še ne veš, kako se je z mano godilo. ~Jaz sem 55 1| kupila graščinico, kamor se zdaj peljeva. Imela sva 56 1| če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem sirota" 57 1| na vojski ubit in s tabo se utegne ravno tako zgoditi. 58 1| ne slišim o njem. Bojim se da je zmrznil na rusovski 59 1| vsak dan pogleda tablico in se name spomni. Zdaj pa ni 60 1| Med takimi pogovori sta se pripeljali gospa Kordula 61 1| je mati rekla: "Morebiti se nikoli več ne bova videla." 62 1| pastirji, s svojimi tovariši, se nikoli ni hotel navadnih 63 1| pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob stran usedel, 64 1| srca ljubil." ~Prigodilo se je, da se pripelje kočija 65 1| ljubil." ~Prigodilo se je, da se pripelje kočija po cesti 66 1| bukvice bral. V kočiji, katera se je ravno mimo peljala, sta 67 1| baron in baronka I., ki sta se domov v Nemški Gradec peljala. 68 1| Blizu tistih pastirjev se je morala kočija umakniti 69 1| zapeljali preveč v jarek, kočija se zvrne in desno zadnje kolo 70 1| zvrne in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž je bil 71 1| kočije, vsa prestrašena se nista vedela kam dejati. 72 1| vse to videli pa zraven se še smejali. Baron I. stopi 73 1| Kje je kakšna hiša, da bi se ljudje sklicali in prišli 74 1| vprašuje!" Pavle hitro priteče, se lepo ponižno odkrije in 75 1| privleči kočijo do vasi, da se kolo naredi, drugače ne 76 1| prav mirno nogo drži! Kmalu se bo kri ustavila." ~Zdaj 77 1| bilo vse narejeno, preden se baron in baronka v kočijo 78 1| tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče 79 1| na to nič ne reče, tiho se usede v kočijo in se pelje 80 1| tiho se usede v kočijo in se pelje počasi do pošte. ~ 81 1| pelje počasi do pošte. ~Ko se gospoda odpelja, so pastirji, 82 1| vse plačal.'" ~Drugi dan se baron in baronka sprehajata 83 1| in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega 84 1| čast bo kmečkemu pastirju se v kočiji z gospodo peljati 85 1| dvanajste ure tistega dne se pripelje po cesti kočija, 86 1| pase, kmalu mora priti, ker se bliža poldne." Baron in 87 1| Baron mu odgovori: "Ne boj se, ti si meni zelo ustregel, 88 1| danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil." Pavle 89 1| gosposko gostil." Pavle se sladko posmeje in se ponižno 90 1| Pavle se sladko posmeje in se ponižno zahvali za toliko 91 1| za toliko čast. "Boljše se mi zdi," je rekel, "se v 92 1| Boljše se mi zdi," je rekel, "se v kočiji peljati in pri 93 1| tovariši, za njim zijali in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno, 94 1| že bilo pripravljeno, ko se pripeljeta baron in poštni 95 1| Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor 96 1| Baron mu reče: "Pavle, usedi se in jej z nami, kolikor se 97 1| se in jej z nami, kolikor se ti bo poljubilo." Pavle 98 1| jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri 99 1| Pri teh Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite moliti 100 1| ker sem obljubil zvesto se držati po nauku svoje matere 101 1| posebno takrat, ko sem se od njih ločil, da nikar 102 1| reč plačila terjati, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi 103 1| pa v šolo ne hodiš, da bi se kaj več naučil?" Pri tem 104 1| naučil?" Pri tem vprašanju se Pavletu solze ulijejo in 105 1| mogoče; čast Bogu, da sem se toliko naučil." Nato ob 106 1| kratkem vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, 107 1| Prav dober in prijazen se mi zdi ta fant; nama ni 108 1| v Nemški Gradec? Tam se boš lahko učil, v šolo boš 109 1| brez privoljenja ne smem in se ne spodobi." ~"Lepo je to," 110 1| gospodi naproti, katera se ravno po cesti sprehaja. 111 1| po cesti sprehaja. Pavle se od daleč odkrije in prosi 112 1| storiti. Ko bliže prideta, se Pavle ponižno prikloni in 113 1| prvo latinsko šolo. Tako se je učil, da so se vsi učitelji 114 1| Tako se je učil, da so se vsi učitelji nad njegovo 115 1| svojimi tovariši. Doma se je pridno učil, gospodi 116 1| vselej tako pobožno, da so se vsi nad njegovim vedenjem 117 1| svojimi šolskimi tovariši se ni veliko pečal. Z enim 118 1| vidim marsikaterega, da se mu hudo godi, meni pa je 119 1| Pavletu skrinjo; hočeta se prepričati, ali je res, 120 1| misli mu ne jemlji! Drživa se, kakor da bi nič ne vedela; 121 1| posluša pri vratih, kaj se pogovarjata. Toliko je slišal 122 1| sem ti še prinesel, smiliš se mi; ne vem, ali ti bom mogel 123 1| mogel več kaj prinesti; zdi se mi, da so me jeli paziti 124 1| celi dve uri v šoli biti, se napravi, gre in hlapec mu 125 1| Vendar mi povej najprvo, kako se ti pravi in kdo so bili 126 1| je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki pravdajo, 127 1| pa sem sirota, ne morem se ganiti iz postelje, nikogar 128 1| mi kaj pomagal. O, Bogu se usmili," je začel zdaj bolnik 129 1| za vas molil." ~Užalilo se je dobremu baronu, ko je 130 1| vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito in reče: "Pavle, 131 1| ponižno odgovori, kakor se spodobi gospodu odgovarjati, 132 1| prositi si nisem upal, ker se že za te dobrote, kar mi 133 1| zadosti zahvaliti. Tovariš se mi je zelo smilil; mislil 134 1| Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno 135 1| več nista mogla; obema so se solze udrle in sta dejala: " 136 1| udrle in sta dejala: "Ne boj se, Pavle! Vse nama je znano, 137 1| hlapcema k bolnemu prijatelju, se ne da dopovedati. Komaj 138 1| gospoda gledata Avguština in se izgledujeta nad njegovo 139 1| morem nič vedeti; nikoli se nisem za to zanimal, sem 140 1| zanimal, sem šolar, sem se le učil. Zelo sem bil bolan, 141 1| kako mu je ime in kako se piše." Gospod odgovori: " 142 1| iščeva, je ime Avguštin, piše se Zorman." ~Avguština, še 143 1| sorodniki Avguština, kateri so se bili graščine polastili, 144 1| pravi njen gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se 145 1| se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora 146 1| Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh mestih iti 147 1| vseh mestih iti iskat, da se najde in v svojo domovino 148 1| dva besednika, katera sta se za Avguština vlekla in mu 149 1| skup pri baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil 150 1| Avguštinov tovariš. Vendar se mu je težko zdelo ločiti 151 1| mu je težko zdelo ločiti se od svojega prijatelja. Ves 152 1| dobljeno graščino. Ko sta se ločila Pavle in Avguštin, 153 1| pozabi!" Avguštin obljubi in se ločita. Večidel je res: 154 1| egiptovskega Jožefa. Ni se več nanj spomnil, nikoli 155 1| poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice 156 1| me dela žalostnega, ker se mi zdaj preveč dobro godi. 157 1| preveč dobro godi. Bojim se, da me bodo spet nadloge 158 1| nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti." ~H koncu 159 1| žalovala njegova gospa. Ni se dala utolažiti. Od prevelike 160 1| rajnkemu baronu požrl, zdaj se poberi, kamor hočeš!" V 161 1| kar je oblečen bil. "Kam se naj dam?" je rekel sam pri 162 1| v večje šole stopiti in se še kaj dobrega naučiti. 163 1| naučiti. Hvala Bogu, da sem se toliko naučil, šel bom zdaj 164 1| je Pavle zgodaj vstal in se napravil. Preden se je naravnal 165 1| vstal in se napravil. Preden se je naravnal na pot, je šel 166 1| pri njih. Obljubil je, da se bo vselej zvesto vsakega 167 1| vzel bukvice in palico in se odpravil na pot. Drugega 168 1| PRIJATELJA AVGUŠTINA~Ko se je Pavle na pot spustil 169 1| in premišljeval, kam bi se obrnil in šel službe iskat, 170 1| izdelati? Nekaj pa, ker sem se že veliko naučil, si bom 171 1| treba kaj plačati. Oštarije se je vselej rad ogibal, tudi 172 1| do graščine ves truden, se usede na klop pred gradom 173 1| šolska spričevanja, kako sem se učil in vedel. Prosim vas, 174 1| nikogar ne potrebujemo; poberi se!" Pavle pravi: "Vsaj toliko 175 1| malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi!" Kuharica 176 1| videla in slišala. Zelo se ji je Pavle smilil. Mislila 177 1| smemo iti spat prej, da se bo gospod graščine mimo 178 1| postrežemo. Ravno danes se je peljal sosedno gospodo 179 1| gospodo obiskat. Zvečer se bo mimo peljal, nas enega 180 1| Povejte mi, prijatelj, kako se vašemu gospodu pravi, kako 181 1| Zorman. Mlad je, ravno letos se je oženil in torej šel s 182 1| sosedno graščino v vas. Čudno se je z našim gospodom godilo, 183 1| vam imel povedati, pa zdi se mi, da se ravno pelje." 184 1| povedati, pa zdi se mi, da se ravno pelje." Komaj mož 185 1| hiti posvetit, gospod so se pripeljali!" Pavle hitro 186 1| Dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso 187 1| prenočil v kajži. Gospod se ni več menil. Ko pride domov, 188 1| vedel, kdo da si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj, 189 1| ti ves čas nisem, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; 190 1| stregla. Pri večerji sta se Avguštin in Pavle po bratovsko 191 1| pogovarjala o poprejšnjih časih in se spominjala, kako se jima 192 1| časih in se spominjala, kako se jima je godilo. ~Slednjič 193 1| daleč, kam greš ali kam si se namenil?" Pavle mu vse po 194 1| reče: "Glej, Avguštin, tebi se je prej hudo godilo, meni 195 1| z veseljem dam. Pa o tem se bomo jutri pomenili, nocoj 196 1| svoje prijatelje, da bi se gostili in veselili. Pri 197 1| iskati. Ali jo najdeš ali ne, se moraš spraviti." Hišnik 198 1| moraš spraviti." Hišnik se izgovarja z nevednostjo 199 1| žena, otroci? Oh, Bogu se usmili!" "Poberi se," zavpije 200 1| Bogu se usmili!" "Poberi se," zavpije nad njim Avguštin, " 201 1| žalosten, vzdihuje, ne ve se kam dejati, na glas joka, 202 1| otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle obrne proti svojemu 203 1| pomagati." ~Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili 204 1| nevarno službo prišel, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti. 205 1| tudi za naprej in pojdi se še učit! Pojdi na Dunaj, 206 1| da skončaš vse šole! Loti se učenosti, katere hočeš; 207 1| boš potreboval." ~Pavle se prijazno zahvali za tako 208 1| dobrotljivo prijaznost. Prijatelja se objameta in poljubita. Pavle 209 1| denarjev dosti in na Dunaju se je vedel kam obrniti. Vesel 210 1| bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil. Posebno 211 1| premišljeval, katerega stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto 212 1| bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal za duhovski 213 1| za duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil 214 1| bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, da 215 1| bi zdravnik bil, ali bi se učil pravice, da bi bil 216 1| katerega si me namenil; da se obrnem na pravo pot, katera 217 1| srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da pride do 218 1| premišljeval, katerega stanu bi se lotil. Potem je v svojem 219 1| da bi vedel pravega stanu se lotiti." Gospod odpre pismo 220 1| sprejme in mu reče, naj se zraven njega usede, in mu 221 1| Ljubeznivi Pavle, vse vem, kako se je tebi godilo. Dobro vem, 222 1| stopi v deseto šolo, hiti se učiti duhovske učenosti, 223 1| po duhovskem stanu. Tega se hočem prijeti in si pridno 224 1| pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati 225 1| je stopil v deseto šolo, se pridno učil, da mu ga ni 226 1| več dni pridržal, da sta se o nekdanjih časih pogovarjala, 227 1| zdaj pa obema dobro. Ko se graščak Avguštin spet na 228 1| uro od velike ceste. Tam se prijatelja ločita, drug 229 1| drug drugega obiskati in se ločita. Škof Pavle se ravno 230 1| in se ločita. Škof Pavle se ravno usede v kočijo, da 231 1| že besedo zaprlo; bojim se, da bi brez spovedi ne umrl. 232 1| ne more nič govoriti; zdi se mi, da je Francoz. Tudi 233 1| ob kratkem razložil, kako se jima je godilo: "Jaz sem 234 1| tako naredila. Zato sva se iz vsega srca k Bogu obrnila, 235 1| prosila in molila, da bi se naju Bog usmilil in naju 236 1| poslati." Od veselja so se nama pri tem oznanilu solze 237 1| nevoljen, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva 238 1| molila. ~Precej drugi dan se dvigneva in greva na pot 239 1| moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor hoče, ne 240 1| mene zapustil." ~V srce se je škofu užalilo pri teh 241 1| hvaležnega prijatelja! Potem se obrne k Francozu in mu prijazno 242 1| in zraven tudi ti." S tem se škof Pavle obrne in gre. 243 1| Pavle obrne in gre. Preden se odpelje, pokliče hišnega 244 1| poplačano. ~Vsak dan cel teden se je škof Pavel pripeljal 245 1| dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako da ga je 246 1| poplačal taka dela milosti. Ko se je bolnik že dobro trdnega 247 1| domovine. Nista vedela, kako bi se prav zahvalila. Kar govoriti 248 1| vas molil," in solze so se mu udrle. Škof Pavel pa 249 1| jaz svoje reči opravim, se moreš z mano peljati in 250 1| ko namenjeni dan pride, se napravi škof Pavel na pot. 251 1| imeli ves teden. Vso pot so se lepo pogovarjali in drug 252 1| vselej v Boga zaupati in se vedno skrbno greha varovati. " 253 1| pošteno živeti in greha se varovati, tisti je božji 254 1| ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom, s 255 1| s Tobijem, z Jobom. Kako se je godilo z apostoli in 256 1| Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali, srečno je bila 257 1| binkoštno soboto zvečer se pripeljejo do C. na Štajerskem 258 1| Boga častili. Ne spodobi se tak sveti praznik popotovati 259 1| večerji in večerni molitvi se spravijo v pokoju. ~Binkoštno 260 1| časa, jaz pa bom molil in se pripravljal k sveti maši. 261 1| še prej, kako je to, da se ti danes tako na smeh držiš, 262 1| še nisem videl ne enkrat se nasmejati in dobre volje 263 1| sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da so me moja mati 264 1| dobrega stori. Ob deseti uri se vsako nedeljo pripelje v 265 1| nedeljo pripelje v cerkev in se pri nas vselej malo pomudi, 266 1| zjutraj k maši prišla in se kmalu vrnila, mora že kaj 267 1| pripovedovanje in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od 268 1| Škof Pavel in oba tovariša se pripeljejo do gradiča gospe 269 1| stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi drug drugemu priklonijo 270 1| prihajamo obiskat, čeravno se ne poznamo. Praznik je danes, 271 1| Praznik je danes, ne spodobi se potovati; z Dunaja prihajamo, 272 1| Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostljivi 273 1| Pavle mi je ime; pišem se Svetin, z Ilirskega sem 274 1| smem vas sprašati, kako se še vam pravi?" Gospa Kordula 275 1| vedno ogledoval in srce se mu je treslo. "Oh," je rekel 276 1| mogel spregovoriti. Potem se vendar srčnega stori, se 277 1| se vendar srčnega stori, se ponižno prikloni in reče: " 278 1| sem ti naprej povedala, da se ti bo kaj takega zgodilo." ~ 279 1| takega zgodilo." ~Karel se zdaj ni mogel več premagati, 280 1| Kordula njegova mati. Solze se mu udero, glasno zajoka, 281 1| neubogljivi sin!" ~Kordula se začudi, ne verjame, da bi 282 1| mi dali tisti dan, ko sem se od vas ločil. Vedno sem 283 1| na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, kadar sem 284 1| Ko spet k sebi pride in se ove, so bile njene prve 285 1| si moje molitve, ozrl si se na moje zdihovanje, dal 286 1| polno hvaležnosti." ~Ko se srce, od veselja in čutenja 287 1| čutim. Ljuba mati, vem, da se vam je vsa leta, kar sva 288 1| slišali in zvedeli. Vendar se je veliko huje meni godilo. 289 1| ko so nas Rusi podili, se je most podrl; čez nismo 290 1| bilo mrličev v vodi, da se je skoraj voda zajezila. 291 1| Ko na suho prideva, sem se mu zahvalil in sem rekel: " 292 1| globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo, 293 1| vedno Boga prosila, da bi se naju usmilil in nama to 294 1| lačen sem omedlel, tako da se nisem zavedel. Moj ljubi 295 1| taka dobra dela ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala? 296 1| srečna in tako vesela, da sta se našla in spet zdrava drug 297 1| da sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati." ~Karel 298 1| naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo goditi, 299 1| Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo po 300 1| obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj 301 1| drugemu pripovedovali, kako se jim je godilo. Nikoli se 302 1| se jim je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. 303 1| Poklicani k mizi, preden se usedejo, na glas molijo; 304 1| so za njim molili. Potem se k mizi usedejo, jedo in 305 1| k mizi usedejo, jedo in se o mnogih rečeh pogovarjajo. 306 1| gospa; "dva sina imaš, torej se bo lahko zgodilo, da enega 307 1| Ko škof Pavel to sliši, se obrne h gospe Korduli in 308 1| kličete. Prav, prav znana se mi zdi; že sem jo večkrat 309 1| kje je kateri ali kako se mu godi. Pri meni je že 310 1| besede: "Zdaj vsaj vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana 311 1| nekaj povedati." ~Škof Pavel se prikloni vsem povabljenim, 312 1| Ne boste mi zamerili, da se tukaj očitno pri mizi s 313 1| njegova prava mati. Več se ni mogel zatajevati, vstane, 314 1| in vaše molitve!" Neža se začudi, vsa bledi, ne ve, 315 1| so jo oblekli in k mizi se je morala usesti, dasiravno 316 1| morala usesti, dasiravno se je branila. Ko je prišla 317 1| Ko je prišla k mizi, so se vsi povabljeni grozno veselili 318 1| povabljeni grozno veselili in se čudili, da sta dva sina 319 1| so še potem vkup ostali, se veselili z gostijami, drug 320 1| dal dočakati. ~Osmi dan so se ločili, pa težavna je bila 321 1| dal nam bo tudi srečo, da se bomo na onem svetu spet 322 1| onem svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili." ~ 323 1| vašega veselja." ~Francoz se prikloni zahvali za dobrote, 324 1| gre. Karel ga spremi. Ko se ločita, se objameta in obema 325 1| ga spremi. Ko se ločita, se objameta in obema tečejo 326 1| velike ceste spremi. Težko se je Neža ločila od svoje 327 1| Obe sta jokali, preden sta se ločili. Neža ni mogla drugega 328 1| moja dobrotnica, ne morem se vam zadosti zahvaliti za 329 1| storili. Molila bom za vas, da se kdaj v nebesih snidemo." ~ 330 1| domovanja, škof Pavel pa se je peljal s svojo materjo 331 2| pekovskega rokodela. ~Kmalu se je Janezek v Trstu privadil. 332 2| vsi so ga radi imeli, ker se je k vsakemu delu znal pripraviti 333 2| ti je še zdaj dolgčas, se ti toži po domu ali kaj 334 2| nimam, kar najbolj želim, pa se ne upam prositi." "Le povej, 335 2| prositi." "Le povej, če se more, ti bom storil, zato 336 2| šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil; premalo znam, 337 2| včasi zraven poslušati kar se bodo učili." ~Kdo bi bil 338 2| gospodarju roko poljubi in se mu zahvali. Od zdaj je bil 339 2| vsemi drugimi rečmi, ki se jih je Janezek v šoli učil, 340 2| imel Janez od tega, ker se je le doma držal, da se 341 2| se je le doma držal, da se je obvaroval pred zapeljivostjo 342 2| so pekovskega fanta, ki se je izučil -- bil je Janezov 343 2| bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel, vzel 344 2| Vroče je ravno bilo; zato se usede ne daleč od ceste 345 2| tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže. Janez 346 2| Janez jo odpre, pa kako se začudi, ko najde notri dvanajst 347 2| zlat prstan; kamenci so se lesketali, da se mu je bleščalo. ~ 348 2| kamenci so se lesketali, da se mu je bleščalo. ~Janez Svetin 349 2| dokler boš živ. Zvedeti pa se ne more, ker živ človek 350 2| Janez proti nebesom pogleda, se hitro na Boga spomni in 351 2| daj oznaniti, gospodar se bo kmalu dobil. Tako boš 352 2| zamerite, da vas vprašam: Kaj se vam je hudega zgodilo, da 353 2| kje bi v morje skočil in se utopil. Konec je mojega 354 2| nesrečni na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo 355 2| spet lepo sonce sije? Če se vam zdaj hudo godi, vam 356 2| preprostega fanta, ne bom se utopil, naj se mi godi, 357 2| fanta, ne bom se utopil, naj se mi godi, kakor hoče. Žlahtno 358 2| bilo nikjer mošnjice; urno se vrnem, tečem nazaj iskat, 359 2| ali menjavska pisma, ki se po nemško veksel imenujejo, 360 2| vem kako silili." ~Zdaj se gospod šele prav čudi, da 361 2| fant nič daru noče in da se tako trdno brani; zato ga 362 2| dolžnost. Vesel sem, da sem se tujega blaga kmalu znebil. 363 2| Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sem 364 2| Fanta vam bomo vzeli." Nato se gospodar ustraši in pravi: " 365 2| fantu mislil." Gospodje so se pa smehljali. ~Medtem pride 366 2| boš, kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš 367 2| vse dopovedal, kako lepo se je Janez vedel in ga pred 368 2| pred nesrečo obvaroval, se obrne v fanta, rekoč: "Janez, 369 2| pošiljate, ker imam velike želje se kaj več naučiti." Gospod 370 2| mu vse obljubi. Preden pa se je ločil, se mu je vendar 371 2| Preden pa se je ločil, se mu je vendar tako užalilo, 372 2| je na glas zajokal. Lepo se potem zahvali svojemu mojstru, 373 2| hodil. Zvesto in pridno se je učil pa tudi v drugih 374 2| pomagal pri prodajanju. Naučil se je francosko, laško in angleško 375 2| pisati. Posebno v računanju se je dobro izučil. ~Vsi so 376 2| bukve bral. Ob kraju morja se je najrajši hodil sprehajat. 377 2| prek morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, 378 2| ne za mater, Bog ve, kod se morata klatiti; kdo ve, 379 2| morata klatiti; kdo ve, kako se jima godi? O kako bi rad 380 2| francoske dežele, iz mesta, ki se mu Tulon pravi. Gospodar 381 2| pravi. Gospodar barke sam se je tudi pripeljal v Trst 382 2| svojo kupčijo obravnavala in se o več rečeh pogovorila, 383 2| Dobro mu bom plačal, ne bo se kesal, da je k meni prišel, 384 2| reči. Skoraj je že zinil in se ponudil, vendar je mislil: 385 2| vendar je mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne 386 2| dobrotnik," in vse razloži, kako se je Svetin vedel. ~Ko je 387 2| te ne bo zapustil. Ko bi se ti utegnilo hudo goditi 388 2| veselje delal." ~Svetin se ponižno prikloni in obljubi, 389 2| dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem 390 2| bo zapustil." ~Medtem so se mu solze udrle, ker se je 391 2| so se mu solze udrle, ker se je spomnil, kar je večkrat 392 2| bil tudi njegov oče, ko se je moral od doma ločiti. 393 2| od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen 394 2| utopljen je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. 395 2| Celih devetnajst dni so se vozili po morju, preden 396 2| bila barka v nevarnosti, da se utopi. Strašno vreme se 397 2| se utopi. Strašno vreme se je prignalo po morju, grozen 398 2| visoke ko hribje: barka se je gugala ko zibel. Brodniki 399 2| zibel. Brodniki so kleli in se rotili, ker vihar ni hotel 400 2| velike nevarnosti; ko pa se je barka popolnoma postrani 401 2| barki, tudi Svetin, kateri se je ves tresel; še nikoli 402 2| nebo in morje; popolnoma se je stemnilo. Drugega se 403 2| se je stemnilo. Drugega se ni videlo ko blisk, ki je 404 2| švigal okoli barke; drugega se ni slišalo kakor grozno 405 2| upanje, popadali po kotih in se pripravljali k smrti. Dejali 406 2| Priletela bo na kako skalo, se gotovo razbila in naš konec 407 2| so zdihovali. Tudi Svetin se je že k smrti pripravil 408 2| začel pojemati; megle so se jele razpotegovati, spet 409 2| jele razpotegovati, spet se je razjasnilo; barka se 410 2| se je razjasnilo; barka se je spet sama poravnala in 411 2| sama poravnala in morje se je upokojilo. Brodniki so 412 2| kmalu čutili, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo 413 2| obudilo upanje. Spravijo se na noge in potegnejo hitro 414 2| zvesto in pošteno ravnal, naj se mu godi, kakor hoče. To 415 2| in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu 416 2| katerem kotu tiče in kako se jim godi." ~Svetin se hitro 417 2| kako se jim godi." ~Svetin se hitro zave, obriše solze 418 2| vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil, 419 2| služabnika. Zato mu reče: "Lepo se vedi, zvest bodi in priden 420 2| bom ti kakor mati." Nato se Svetin zahvali in gre prosit 421 2| mu da opravila, katerih se hoče vaditi. ~Ker je bil 422 2| človeku prav pride, česar se v mladosti s pridom nauči, 423 2| Svetina grozno rad. Vendar se je skušeni mož že večkrat 424 2| rekoč: "Ljubi moj tovariš, se ne bojiš Boga? Zakaj si 425 2| reče: "Neumen si; zakaj se braniš denarjev? Tudi drugi 426 2| drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj boš na vsako 427 2| hudobiji daleč prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo, ne 428 2| ampak posvarite ga, da se poboljša in da se ne navadi 429 2| ga, da se poboljša in da se ne navadi hudobije. Krivico 430 2| ne reče kakor te besede: "Se bova že v kratkem videla!" 431 2| denarje in jih imej! Tvoji so, se bo že zvedelo, od kod in 432 2| Svetin, saj sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel 433 2| Svetin zdaj ne ve, kam bi se obrnil, kaj začel. Zato 434 2| krivici ne smem delati spet se rajši ljudem kakor Bogu 435 2| besedami gre, ukaže napreči in se pelje domov, ne da bi bil 436 2| njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. ~ 437 2| gospodarju v časti, nikoli se ni čez druge poviševal, 438 2| Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa 439 2| glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi ne šel 440 2| šel z nami v nedeljo in se malo razjasnil in razveselil." 441 2| Ni mi potreba, razveselim se najbolj, kadar sam doma 442 2| hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne 443 2| imeli nad njim veselje; tako se je znal v vseh okoliščinah 444 2| Zraven Svetina, kateri se je srečnega mislil, se je 445 2| kateri se je srečnega mislil, se je kmalu skrivaj zredila 446 2| posebno ker je vedel, da se Ludvik in Kristina rada 447 2| ko bi bilo mogoče; vendar se mu je k videzu po hinavsko 448 2| velikega služabnika storil, se je Ludviku nevoščljivost 449 2| ni tako ponižen, kakor se kaže, le hinavec je, da 450 2| hoče. Glej, Ludvik, če bi se primerilo, da bi te moja 451 2| bilo le za Kristino. Bal se je, da bi mu je ne bil Svetin 452 2| spravite, boste videli, kaj se vam bo zgodilo." ~Gospa 453 2| hčere; zvedela sem danes, da se skrivaj nerodno vede; čudne 454 2| hudobnega šteti, prej da se prepričamo, ali je obdolženje 455 2| Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril." ~Helena 456 2| tako, prav imaš. Še nocoj se moramo natihoma do dobrega 457 2| trije, oče, mati in hči, se zapro v sobico in stari 458 2| si še pri volji zaročiti se z Ludvikom Bodinom, kakor 459 2| ste mi dovolili zaročiti se z njim, kadar bom hotela. 460 2| me je videl pogovarjati se z njim. Da se pa nisva nič 461 2| pogovarjati se z njim. Da se pa nisva nič nerodnega ali 462 2| všeč, zato ker rad moli, se lepo vede in je ponižen 463 2| sovražnega srca. Vendar se tudi z njim nočem zaročiti 464 2| zame po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom zato, 465 2| Ali ti nisem pravil, da se mora človek prej prepričati, 466 2| Svetina!" ~Svetin pride hitro, se prikloni in pravi: "Kaj 467 2| misli ni prišlo. Kako bi se tudi kaj takega predrznil 468 2| hiše spraviti, zato ker se boji, da bi ga ne spodlezel. 469 2| Francosko odpeljan, potem se precej vrnem v Ilirijo." ~ 470 2| kakor sta bila, vendar se ne smeta sovražiti. Jaz 471 2| Spravita in sprijaznita se s Svetinom! Glej, poznam 472 2| znamenje pravega prijateljstva se poljubita in potem gresta 473 2| poljubovanje; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu, 474 2| SVETIN V JEČI~Nekega dne se je stari Teodor napravi 475 2| in šel spat. ~Drugi dan se napravi, pokliče še nekatere 476 2| sem ga že prejel." Pa kako se zavzame, ko odpre miznico; 477 2| nič ne ve. Stari Teodor se jezi in pravi: "Le nobenega 478 2| cekinov vendarle ni, v zemljo se niso vdrli, nekdo jih mora 479 2| bom plačal, poskrbite, da se tat najde; nocoj ponoči 480 2| najprej doma vse preiskali; če se najdejo, bomo tatu kmalu 481 2| so ukradeni cekini. Vdaj se, kdor jih je vzel nič hudega 482 2| kdor jih je vzel nič hudega se mu ne bo zgodilo, očitno 483 2| jih nisem vzel." Vsi so se prestrašili in užalostili 484 2| ne morem vedeti; zvedelo se bo gotovo, če prej ne, na 485 2| bo, če bo zmerom tajil in se nedolžnega delal. Svetin 486 2| nedolžnost. Tvoja volja naj se zgodi nad menoj." Taka srčna 487 2| mesecu Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo 488 2| bili, so zdihovali, vsem se je smilil. Žandarmi odpeljejo 489 2| Tri dni je imel odloga, da se k smrti pripravi. Dali so 490 2| jasnim obrazom, na katerem se je očitno videla nedolžnost, 491 2| Boga razžalil, vendar sem se velikih pregreh vselej skrbno 492 2| da bi greh storil. Bojim se z grehom obložen s tega 493 2| spoznal svojo krivico in se spokoril, preden umrje." ~ 494 2| naj povprašujejo, kako se je to zgodilo, sčasoma bo 495 2| užalostile in je rekel: "Oh, da se je to ravno v moji hiši 496 2| za Svetinom, le o njem so se pogovarjali in ga milovali. 497 2| pogovarjali in ga milovali. Vsem se je smilil. Tudi Ludvik, 498 2| Ludvik, skrivni sovražnik, se je silil, da bi bil žalosten, 499 2| je enkrat rekel: "Zdelo se mi je, da ta pritepenec 500 2| postave tako zapovedujejo, da se mora taka hudobija ostro