Del

  1  Uvod|              UVOD~Blizu mesta L., v vasi, kjer je bila nekdaj
  2  Uvod|        suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal, toliko da
  3  Uvod|          pisati navadil; potem je v suknariji delal in se vseh
  4  Uvod|          vrt obdeloval, ponoči pa v suknariji delal. ~Pri vseh
  5  Uvod|         mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko
  6  Uvod|          dela držiš, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri
  7  Uvod|           in pomagal." ~Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo
  8  Uvod|           se s Francetom. Neža je v to tudi rada dovolila in
  9  Uvod|          to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili
 10  Uvod|         Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima je
 11  Uvod|          in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu. Tedaj sta
 12  Uvod|         Bog pri življenju ohrani, v pobožnosti in svetosti zrediti
 13  Uvod|   zapeljivimi tovarišijami, da bi v starih letih čisto veselje
 14     1|         popijeva. Nikoli ne greva v oštarijo, bodiva doma vesela
 15     1|  pogovarjata o tem, kar sta danes v cerkvi slišala. Medtem vpraša
 16     1|          pa nikoli ne morem biti, v srcu me vedno nekaj skrbi;
 17     1|        zadene, bova vse prestala; v Boga zaupajva, na Boga se
 18     1|         ni bil več kakor osem dni v vojašnici, da se je malo
 19     1|       naredbam voljno vdati. Kdor v Boga zaupa ne bo nikoli
 20     1|  dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi
 21     1|           SVETINKA DA OBA DVOJČKA V SLUŽBO~Tisto noč, ko je
 22     1|        kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo
 23     1|           veliko tolažbo dobivala v branju svetih bukev. Vsako
 24     1|          in popoldne ju je s sabo v cerkev peljala in ju vedno
 25     1|         in ju vedno učila, naj se v cerkvi lepo in spodobno
 26     1|           spodobno vedeta. Nikoli v nobeno tovarišijo ju ni
 27     1|    služiti. Pošiljala ju je potem v šolo, kjer sta se tako pridno
 28     1|         Pavel sta tri leta hodila v šolo; že sta znala po nemško
 29     1|            da bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih." ~Bilo je
 30     1|        stara, rada bi bila oba še v šolo hodila, pa ni bilo
 31     1|          saj imamo še enega očeta v nebesih, kateri je veliko
 32     1|    pridrli oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili
 33     1|  Svetinkino hišo. Oznanili so, da v 24 urah se mora iz hiše
 34     1|          gospodarju, kateri mu je v rodu bil; krave je pasel;
 35     1|          je bližnji sosed spotoma v Trst s sabo vzel, kamor
 36     1|       prodaj peljal. Mislil ga je v Trstu kakim ljudem dati,
 37     1|   opominjevanje; ohrani tudi zdaj v srcu besede svoje matere,
 38     1|     ohraniš! Če boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo bogat.
 39     1|        očeta, da bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi
 40     1|        sem blaga, denarjev, vsega v obilnosti. Moj mož je bil
 41     1|         imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi
 42     1|          je in kmalu je bil ubit; v prsi mu je priletela krogla,
 43     1|           blizu srca; padel je in v pol ure je bil mrtev. Kolika
 44     1|       misliš. Potem so sovražniki v naše kraje pridrli, so mi
 45     1|          ko je šel sam radovoljno v vojake in pa k Francozom,
 46     1|          sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če me še ti zapustiš,
 47     1|           veliko francosko armado v mrzle kraje Moškovitov.
 48     1|           ti utegne ta ali oni še v starosti veselje delati
 49     1|       gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta
 50     1|          je materine nauke zvesto v srce vtisnil in jih nikdar
 51     1|     živino pazil in bukvice bral. V kočiji, katera se je ravno
 52     1|       baronka I., ki sta se domov v Nemški Gradec peljala. Blizu
 53     1|         Konji so zapeljali preveč v jarek, kočija se zvrne in
 54     1|        preden se baron in baronka v kočijo usedeta, reče baron
 55     1|        nič ne reče, tiho se usede v kočijo in se pelje počasi
 56     1|           bo kmečkemu pastirju se v kočiji z gospodo peljati
 57     1|        cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo,
 58     1|         pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo
 59     1|         se mi zdi," je rekel, "se v kočiji peljati in pri gospodi
 60     1|          baron in poštni gospodar v kočiji s Pavletom. Kar k
 61     1|        dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da bi se
 62     1|           gospa, rad bi bil hodil v šolo pa ni bilo mogoče;
 63     1|     službo in šel z nama daleč -- v Nemški Gradec? Tam se boš
 64     1|            Tam se boš lahko učil, v šolo boš hodil." Pavle odgovori: "
 65     1|          bi šel, pa ne vem, če bo v to moj gospodar privolil;
 66     1|         prižvižga domov. Ko pride v hišo, mu reče gospodar: "
 67     1|                    IV~PAVLE ŠOLAR V NEMŠKEM GRADCU~Drugi dan
 68     1|    zapustiti domačo deželo in iti v tuje kraje med tuje neznane
 69     1|      prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec. Baron je
 70     1|           ga potem peljal zapisat v šolo. ~O vseh svetih je
 71     1|        svetih je jel Pavle hoditi v prvo latinsko šolo. Tako
 72     1|       imeli. Srečno je tako živel v hiši svojega dobrotnika.
 73     1|           tako reven, da je živel v Gradcu le iz dobrot očetovih
 74     1|         prijateljev, kateri so mu v šolah pomagali. Cela tri
 75     1|      polovico si vselej prihrani, v papir zavije pa nekam skrivaj
 76     1|          pripoveduje. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit
 77     1|        Ljuba moja, tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa
 78     1|         Pavletom iti, kadar pojde v šolo, in od daleč zvesto
 79     1|          bukvice in skrivaj zmaši v žepe spravljeno jed in gre
 80     1|        žepe spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik
 81     1|           Pavle videl. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo
 82     1|           gre v šolo, skoči hitro v vežo neke hiše ne daleč
 83     1|           po stopnicah pod streho v sobico, kjer je eden njegovih
 84     1|      tolažil in ga opominjal, naj v Boga zaupa. Več hlapec ni
 85     1|           Pavle zdaj celi dve uri v šoli biti, se napravi, gre
 86     1|         zdaj, kako ravnaš; vselej v šolo grede polne malhe jedi
 87     1|          Nato pelje baron Pavleta v sobo, kjer sta bila že pripravljena
 88     1|           dopovedati. Komaj stopi v bolnikovo sobico, mu hitro
 89     1|        hudega konec vzeti, kateri v njega upa." Bolnik ni mogel
 90     1|         mu nesti, kar je poželel. V pol leta je ozdravel in
 91     1|      Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem
 92     1|         za zdravje, da je bil ves v Boga zamišljen. Ker je,
 93     1|          nobenega človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas
 94     1|           Medtem ko Avguštin, ves v pobožnost utopljen, srčno
 95     1|          prideta dva tuja gospoda v cerkev ogledovat je znotraj.
 96     1|         iti iskat, da se najde in v svojo domovino pripelje."
 97     1|           zadnje besede: "Bratec, v nadlogah si v Boga zaupal,
 98     1|             Bratec, v nadlogah si v Boga zaupal, v sreči na
 99     1|        nadlogah si v Boga zaupal, v sreči na Boga ne pozabi!"
100     1|           vseh šolah. Zdaj je bil v sedmi šoli, pa vedno ves
101     1|         ves ponižen in postrežen. V taki sreči Pavle vendar
102     1|          volje? Glej, z nama greš v vsako hišo, k vsaki gospodi;
103     1|           žalost je občutil Pavle v svojem srcu ob smrti svojega
104     1|          se poberi, kamor hočeš!" V bolezni svoje dobrotnice
105     1|           od hiše; toliko je vzel v kar je oblečen bil. "Kam
106     1|         človeka, da bi mi pomagal v večje šole stopiti in se
107     1|           naravnal na pot, je šel v cerkev, je bil pri sv. maši
108     1|                                   V~PAVLE NAJDE SVOJEGA PRIJATELJA
109     1|     ponižen, je zvečer šel vselej v kako kmečko hišo, kjer je
110     1|         naprej po cesti, je zavil v stran in šel proti graščini.
111     1|          Ker nikogar ni bilo, gre v graščino in najde hišnika,
112     1|          bi potrebovali, da bi me v službo vzeli." Hišnik mu
113     1|          iti; še nikoli nisem bil v tem kraju." Hišnik zavpije: "
114     1|      Kuharica pelje torej Pavleta v svojo sobico, mu da dobrega
115     1|           in mu zraven dve petici v dar da, rekoč: "Tukaj imate,
116     1|          Vprašali so ga, zakaj ni v graščini prenočil. Pavle
117     1|           torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v vas.
118     1|          gospo v sosedno graščino v vas. Čudno se je z našim
119     1|           šolar in da bo prenočil v kajži. Gospod se ni več
120     1|         za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe. Drugega ni
121     1|          je toliko dobrega storil v bolezni. Kuharica je bila
122     1|          odgnal. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar
123     1|        vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, da boš z mano
124     1|  nekdanjega dobrotljivega Pavleta v lepe gornje sobe, napolnjene
125     1|         le večno, neskončno srečo v nebesih dosegli!" ~Avguštinu
126     1|        Avguštinu so stopile solze v oči drugega ni več mogel
127     1|          Tri tedne je ostal Pavle v graščini. Medtem mu je Avguštin
128     1|       strica, ki je bil na Dunaju v imenitni službi. Tako je
129     1|      škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel,
130     1|       svojem dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu. Pojdi naravnost
131     1|         iz vsega srca, da bo spet v šolo hodil in se lepih reči
132     1|           bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo in se učil in
133     1|            da izvolim pravi stan, v katerega si me namenil;
134     1|         pot, katera je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere
135     1|    svetega Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne,
136     1|           Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval,
137     1|       stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu občutil nekako
138     1|           si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega
139     1|       tujega kraja, videl sem vas v cerkvi. Kajne, da ste bili
140     1|      Kajne, da ste bili malo prej v cerkvi svetega Štefana,
141     1|     mojemu stričniku storil in mu v bolezni pomagal. Vse to
142     1|         očitno kaže, da te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj
143     1|       namenil. Poslušaj me, stopi v deseto šolo, hiti se učiti
144     1|           Ravno to je moja misel; v cerkvi med molitvijo so
145     1|   molitvijo so mi naenkrat prišle v srce velike želje po duhovskem
146     1|       duhovski." ~Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno učil,
147     1|      preskrbel. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove
148     1|        tretje leto pa je bil vzet v duhovščnico. Četrto leto
149     1|     postavljen precej za učitelja v malih šolah, da je fante
150     1|       izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. ~
151     1|    Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija
152     1|         Škof Pavle se ravno usede v kočijo, da bi hitel domov,
153     1|            prosim vas, da bi malo v mojo hišo stopili in pogledali
154     1|       nosi. Oče pa je bil že prej v vojski ubit. V vojski sva
155     1|        bil že prej v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno
156     1|            vkup sva bila ujeta in v daljno deželo Sibirijo odpeljana.
157     1|          si je pritrgal, da mi je v hudi lakoti dal košček kruha.
158     1|           vkup. Rusi so naju dali v globoke jame rudo kopat;
159     1|         pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva drug drugega
160     1|        sedež. Mislila sva, da sva v temnih podzemskih jamah
161     1|       prav je, da si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil
162     1|     pomorem in postrežem. Tudi on v veliki revi ni mene zapustil." ~
163     1|          revi ni mene zapustil." ~V srce se je škofu užalilo
164     1|           je osmi dan škof ukazal v svoje prebivališče pripeljati
165     1|         dobrote. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je bolnik
166     1|             Zaupajta vselej trdno v Boga in on, dobrotljivi
167     1|     vselej tako obrača, da človek v potrebi pomoč najde, če
168     1|          in hvaležno srce, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti
169     1|         mogla, pri hiši, da nista v lenobi časa tratila. Medtem
170     1|        napravi škof Pavel na pot. V kočijo vzame oba popotnika
171     1|           obiskal, pa mu dal tudi v nadlogah veselje najti.
172     1|        katerimi ju je učil vselej v Boga zaupati in se vedno
173     1|      greha varovati. "Ohranita si v srcu, ljuba moja prijatelja,"
174     1|          njih žalost spreobrnjena v večno veselje, katero v
175     1|           v večno veselje, katero v nebesih uživajo." ~V takih
176     1|       katero v nebesih uživajo." ~V takih božjih in svetih pogovorih
177     1|         na Štajerskem in zavijejo v oštarijo "Pri volarju",
178     1|           škofa s tovarišema vred v hišo in jim odkaže posebno
179     1|       škof Pavle sam s tovarišema v sobici, jima reče: "Zahvalimo
180     1|       večerni molitvi se spravijo v pokoju. ~Binkoštno nedeljo
181     1|          apostole, kateri so bili v molitvi zbrani. Molimo tudi
182     1|          maši. Ob sedmih bomo šli v cerkev, jaz bom opravil
183     1|      daritev svete maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita,
184     1|       veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli!" ~
185     1|        SVOJO MATER~Škof Pavel gre v cerkev, opravi z veliko
186     1|            mašo in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli,
187     1|      opravit, tovarišema pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po
188     1|           pogledat. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v
189     1|           v molitvi škof sam moli v sobici. Kar zasliši blizu
190     1|         se vsako nedeljo pripelje v cerkev in se pri nas vselej
191     1|           kako dobro dene človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega
192     1|           znani." ~Žena gre hitro v grad pravit, da bi trije
193     1|       Škof Pavel gre s tovarišema v grad, služabnica jim pokaže
194     1|         jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi
195     1|   prihajamo obiskat. Jaz sem škof v I., ta dva sta moja tovariša,
196     1|            zato sem ju jaz k sebi v kočijo vzel; domovanja iščeta,
197     1|         zapuščeno vdovo obiščete. V srce me to veseli. Pa ne
198     1|          bil baron Gap, ki je bil v prvem boju umorjen, in vaš
199     1|          ker si danes mojo žalost v tako veselje spremenil!
200     1|        nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On, dobrotljivi
201     1|            toliko je bilo mrličev v vodi, da se je skoraj voda
202     1|        blizu smrti. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami
203     1|            je k sreči videl, kako v vodi pojemam. Skoči v vodo
204     1|        kako v vodi pojemam. Skoči v vodo in me srečno iz vode
205     1|        ker si me otel pred smrtjo v vodi, zdaj pa naju bodo
206     1|           Dobri tovariš mi reče: "V Boga zaupajva, on naju bo
207     1|          naju dali z drugimi vred v temne, globoke jame rudo
208     1|         sva pri življenju ostala. V najinih nadlogah sva drug
209     1|           primeta in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta. "
210     1|         in potem, če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz
211     1|   pošljeta voznika s kočijo nazaj v mesto, naj oštirju pove,
212     1|          piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj grada. Vsi
213     1|         zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovarišiji
214     1|         ponedeljek, je škof Pavel v cerkvi, ki je blizu gradu
215     1|           dva fantiča, dala ju je v službo, ker ju ni mogla
216     1|       Pavel. Janeza je neki sosed v Trst odpeljal, potem Bog
217     1|        kjer je bilo z rdečo barvo v kožo zarezano "Franc Svetin".
218     1|          ne potlej takega veselja v tistem gradu. ~Celih osem
219     1|       ločitev, vsem so bile solze v očeh. Škof Pavel je rekel: "
220     1|        srci sklenila, da sta bili v nesreči in sreči ko prava
221     1|          svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi; tudi gospa
222     1|     Molila bom za vas, da se kdaj v nebesih snidemo." ~Tako
223     1|       materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater
224     2|                I~JANEZ SVETIN PEK V TRSTU~Neki mokar, ki je
225     2|        mokar, ki je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, je
226     2|          da mi bo hvalo vedel. Ko v Trst privozi, pride kmalu
227     2|       obenem vso moko kupi. Potem v smehu vpraša mokarja: "Prodate
228     2|    rokodela. ~Kmalu se je Janezek v Trstu privadil. Gospodar
229     2|          ob nedeljah in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval
230     2|          kraju zdihoval in jokal. V začetku so vsi menili, da
231     2|         ubogaš." Janez odgovori: "V šolo bi rad hodil, rad bi
232     2|           kakor do zdaj, boš tudi v šolo hodil. Vsak dan te
233     2|           vendar ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v
234     2|          v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah in praznikih pojdeš
235     2|        praznikih pojdeš pa vselej v nedeljsko šolo. Čez pol
236     2|           domačim fantom učitelja v hišo vzel, in če boš priden,
237     2|            Precej prvo nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil
238     2|       zvesto pazil na vse, kar je v šoli videl in slišal. Učitelj
239     2|       rečmi, ki se jih je Janezek v šoli učil, mu je bilo najbolj
240     2|      Grozno ga je veselilo, kadar v šoli drugi fantje niso mogli
241     2|        tovariši, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega
242     2|         so mi večkrat prepovedali v tovarišijo hoditi in so
243     2|           mi dejali: Fant, obdrži v glavi te besede: Po hudobni
244     2|         bil je Janezov tovariš -- v pekovsko bratovščino vzeli.
245     2|           bukvice in šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno
246     2|        kodrast pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza
247     2|           da je pes nekaj rdečega v gobcu prinesel. Janez psa
248     2|      motiti; huda misel je prišla v glavo, ki mu je natihoma
249     2|  pripomoček. Lepo mošnjico spravi v žep in gre počasi domov
250     2|      prepaden in bled; ves je bil v žalost utopljen, da je bil
251     2|     žalostni?" Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskega fanta
252     2|          in ga nekoliko zbistrile v Boga zaupati. Prej je bil
253     2|    zaupati. Prej je bil gospod le v posvetne skrbi, v barantije
254     2|       gospod le v posvetne skrbi, v barantije in kupčije zamaknjen.
255     2|           in premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil.
256     2|         svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti?
257     2|       njega ne pozabimo. Le trdno v Boga zaupajte in on, dobrotljivi
258     2|    dobrotljivi oče, vam bo vse to v vašo srečo obrnil." ~Pri
259     2|         ko bi ti meni ne bil tako v srce govoril. Ubogal bom
260     2|       seboj skoraj vse premoženje v rdeči mošnjici. Ko pridem
261     2|           kupčije, o strah, sežem v žep, ni je bilo nikjer mošnjice;
262     2|          nisem prav pravil, da le v Boga zaupajte in si nič
263     2|          vzeti noče, vzame mošnjo v roke, jo odpre in pravi: "
264     2|           peku pred rdečim mostom v Trstu." Gospod vse to s
265     2|         zapiše in Janezu en cekin v žep porine in gre. Janez
266     2|        SVETIN PRI VELIKEM TRGOVCU V TRSTU~Z veselim srcem pride
267     2|           pa je bil velik trgovec v Trstu, imeniten gospod,
268     2|       nesrečo obvaroval, se obrne v fanta, rekoč: "Janez, nerad
269     2|          pa prosim samo to, da me v šolo pošiljate, ker imam
270     2|  gospodarju največje veselje imel v tem, da je v šolo hodil.
271     2|         veselje imel v tem, da je v šolo hodil. Zvesto in pridno
272     2|         pridno se je učil pa tudi v drugih rečeh doma pridno
273     2|          in dobro pisati. Posebno v računanju se je dobro izučil. ~
274     2|     toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo, nevarno tovarišijo,
275     2|           delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je doma
276     2|         denarji, katero mu je pes v gobcu prinesel. Tisto drevo
277     2|         morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč,
278     2|         daleč po svetu šel, da bi v daljnih krajih kaj videl,
279     2|            kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da bi
280     2|        nekaj lastnega premoženja. V njegovem srcu so bile vedno
281     2|          pa si ni upal gospodarju v misel vzeti, ker je vedel,
282     2|         pustil. ~Nekega dne pride v Trst velika, velika barka
283     2|          sam se je tudi pripeljal v Trst zavoljo nove kupčije
284     2|       pošten. Ta pride po kupčiji v hišo Svetinovega gospodarja.
285     2|        ljubega Svetina k Francozu v sobo in mu ga izroči s temi
286     2|           tudi za naprej ohranil. V njega bom vselej zaupal,
287     2|       doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen
288     2|           Naslonil se je v barki, v mislih utopljen je premišljeval,
289     2|          Nekega dne je bila barka v nevarnosti, da se utopi.
290     2|         takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kateri
291     2|      Brodniki so to kmalu čutili, v njih srcih se je obudilo
292     2|          po gospodarjevem povelju v vodo pometali, so izgubili. ~
293     2|          straha; nikoli še ni bil v taki nevarnosti, pa tudi
294     2|     tolikega veselja kakor takrat v barki. Gospodar barke je
295     2|      druge ljudi, kar jih je bilo v barki. Vsi so morali poklekniti,
296     2|         Boga, da jih je obvaroval v taki nevarnosti in jih pri
297     2|        jih pri življenju ohranil. V tisti smrtni nevarnosti
298     2|         obljubil, da ne bo nikoli v nobeno krivico privolil,
299     2|                   IV~JANEZ SVETIN V MESTU TULONU NA FRANCOSKEM~
300     2|            Glej, tukaj je zemlja, v kateri počivajo kosti mojega
301     2|           če so še živi, Bog zna, v katerem kotu tiče in kako
302     2|        vesel s svojim gospodarjem v hišo. Ko prej priljuden
303     2|         bil Teodor veliki trgovec v Tulonu, ki je bil daleč
304     2|          ki je bil daleč in daleč v velikih kupčijah zapleten,
305     2|           ni hotel Svetina precej v trgovino dejati, ampak ga
306     2|           dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico ali kanclijo,
307     2|          skusil, koliko je Svetin v kupčijskih računih učen.
308     2|         videl. da je mladi Svetin v računih tako prebrisan,
309     2|     Svetin zavoljo tolike umnosti v računanju. Kmalu ga je rajši
310     2|         ki je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil
311     2|         račune, kar je bilo njemu v veliko, gospodarju Teodoru
312     2|          gospodarju Teodoru pa še v večje veselje. ~Tako vselej
313     2|      človeku prav pride, česar se v mladosti s pridom nauči,
314     2|      boljšega služabnika iskati." V zvestobi ga je potem večkrat
315     2|        tovariša Svetina zapeljati v krivico. Tovariš skusi,
316     2|      krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene
317     2|          druge hudobne vidiš, boš v hudobiji daleč prišel. Nikoli
318     2|            Nekega dne sedi Svetin v pisarnici sam, ves zamišljen
319     2|      pisarnici sam, ves zamišljen v račune, katere mu je gospodar
320     2|        izdelati, ko je šel z doma v bližnje mesto zavoljo nekake
321     2|          kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik, imeniten,
322     2|         je tako umetelen, posebno v računih?" Svetin odgovori
323     2|      kakor te besede: "Se bova že v kratkem videla!" in vzame
324     2|        bilo. ~Svetin vzame mošnjo v roke, jo odpre in najde
325     2|       prinesel, tristo frankov je v njej. Nič ne vem, zakaj
326     2|           od kod in zakaj so tebi v roke prišli." Svetin uboga. ~
327     2|       Kmalu nato ga pošlje Teodor v bližnje mesto račune delat
328     2|     sklenil kupčijo. Svetin pride v tisto mesto, gre v trgovčevo
329     2|          pride v tisto mesto, gre v trgovčevo hišo, kamor ga
330     2|          sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel sem,
331     2|         Teodor pelje zdaj Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: "
332     2|           Toda Svetin ni bil samo v službi zvest in priden,
333     2|         ker je bil pri gospodarju v časti, nikoli se ni čez
334     2|      zahajal k norčijam ali igram v tovarišije, ampak je šel
335     2|      praznik dopoldne in popoldne v cerkev k službi božji; potem
336     2|            zakaj bi ne šel z nami v nedeljo in se malo razjasnil
337     2|          veselje; tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti. ~
338     2|           vzeti, mu hčer Kristino v zakon dati ter mu izročiti
339     2|       Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv je bil,
340     2|         Kajn svojega brata Abela. V srcu ga je čez vse sovražil,
341     2|           sovražil, rad bi ga bil v žlici vode utopil, ko bi
342     2|         bi Svetina pri gospodarju v zamero spravil, in je rekel: "
343     2|           je, da vas s tem slepi. V veliko škodo vas utegne
344     2|          zato sem ti namenil hčer v zakon dati, vendar to le
345     2|          Kristina ne hotela vzeti v zakon, je ne bom nič silil,
346     2|        čeravno sem ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi
347     2|     spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči ne spoznam,
348     2|           nevoščljivosti prostora v svojem srcu. To je kača,
349     2|           bi bil srečen. Zakaj si v srcu hudoben, ker sem jaz
350     2|         do srca niso mogle, zakaj v njem je tlela grozna jeza
351     2|        dobra, pobožna Kristina je v nevarnosti. Če v kratkem
352     2|      Kristina je v nevarnosti. Če v kratkem tega hinavskega
353     2|           je svojo hčer skrbno in v božjem strahu zredila in
354     2|        oče, mati in hči, se zapro v sobico in stari Teodor vpraša
355     2|          ki sta tudi bila zraven. V skrivnem ali samotnem kraju
356     2|          me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo. Kako bi
357     2|          videti. Da tega razprtja v vaši hiši ne bom jaz kriv,
358     2|         ne bom jaz kriv, da boste v miru živeli kakor poprej,
359     2|        tako priliko imel; šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak
360     2|   odpeljan, potem se precej vrnem v Ilirijo." ~Stari Teodor
361     2|        moraš vedeti, da sovraštva v svoji hiši nikoli ne trpim.
362     2|     pripravljen od hiše iti kakor v sovraštvu živeti. Kjer je
363     2|          prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva
364     2|       bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli. ~Ludvikovo
365     2|           s Svetinom le k videzu, v srcu pa je tlelo zmeraj
366     2|                                   V~JANEZ SVETIN V JEČI~Nekega
367     2|                    V~JANEZ SVETIN V JEČI~Nekega dne se je stari
368     2|        Teodor napravi po kupčijah v neko mesto, dva dni hoda
369     2|        Tulona, in si je pripravil v škatlico petnajsto zlatih
370     2|      Škatlico s cekini je spravil v miznico in šel spat. ~Drugi
371     2|          sem šel spat, sem cekine v to miznico dal in zaklenil,
372     2|        meni; cekinov vendarle ni, v zemljo se niso vdrli, nekdo
373     2|       koga dolžil, pošlje Ludvika v vojašnico in prosi častnika,
374     2|      precej vklenili in odpeljali v ječo. ~Več ko pol leta je
375     2|           leta je Svetin zdihoval v temni ječi, obložen s težkim
376     2|      nedolžen sem; cekine ste res v moji skrinji našli, kako
377     2|         nedolžen sem." Svetina so v ječi ostro držali, pa ni
378     2|         VI~SVETIN K SMRTI OBSOJEN~V osmem mesecu Svetinove ječe
379     2|          zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodniščnici zbrali,
380     2|         vedel, kam bi oči obrnil. V sodni hiši je bila na steni
381     2|          je bilo prisegati treba. V to podobo milo pogleda in
382     2|         to podobo milo pogleda in v srcu reče: "O Jezus! Ti
383     2|          sam veš, da sem nedolžen v tej reči, v kateri me sodijo.
384     2|          sem nedolžen v tej reči, v kateri me sodijo. Daj mi
385     2|         ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten
386     2|           odpeljejo Svetina nazaj v ječo. Tri dni je imel odloga,
387     2|           volja tako. Vem, da sem v svojem življenju večkrat
388     2|         bi lagal in rekel, da sem v resnici to pregreho storil,
389     2|           smrti obsojen. Že sicer v življenju sem si vselej
390     2|           moj sovražnik, ki me je v tako nesrečo pripravil,
391     2|        obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna
392     2|             Oh, da se je to ravno v moji hiši moralo zgoditi.
393     2|      večerji klicat. Ona gre tiho v njegovo sobico, ker je menila,
394     2|          in plašen je ležal kakor v omedlevici in večkrat globoko
395     2|         globoko vzdihnil in kakor v hudih sanjah o cekinih govoril.
396     2|           in gredo tiho po prstih v Ludvikovo sobico. Še je
397     2|       Ludvikovo sobico. Še je bil v omedlevici, zdihoval je
398     2|       svojega tovariša. Vsi gredo v Ludvikovo sobico. Še je
399     2|           res, pa sem jih skrivaj v Svetinovo skrinjo nesel.
400     2|       zvežejo in precej odvlečejo v ječo. ~Kristina, Teodorova
401     2|           Bodina odpeljali, tekla v Svetinovo ječo, da bi mu
402     2|         Ob eni čez polnoč pridejo v ječo trije črno oblečeni
403     2|     sladko spal. Nedolžno srce je v najhujši nadlogi in v največji
404     2|          je v najhujši nadlogi in v največji nesreči pokojno
405     2|            Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti upanje, da bo
406     2|          tajil in le rekel, da je v sanjah govoril, ko ni vedel
407     2|          Rajši umrem, kakor da bi v takem strahu, v takem vednem
408     2|       kakor da bi v takem strahu, v takem vednem nepokoju svoje
409     2|       vpijejo, da mi bodo vekomaj v peklenskem breznu na duši
410     2|       rajši pretrpim, kakor da bi v takem strahu s težko vestjo
411     2|      moral biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi človeka
412     2|          je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo spravil,
413     2|        Sovraštvo do Svetina se je v mojem srcu že davno kuhalo,
414     2|         opravilih in si pripravil v škatlico cekinov, sem dobro
415     2|       dejal. Videl sem, da jih je v miznico vtaknil; tudi sem
416     2|         sem tiho vstal in bos šel v gospodovo sobo, katero sem
417     2|          spet tiho pozaprl in šel v svojo sobo. Vedel sem, da
418     2|    vstajati, vsak dan je šel prej v cerkev, preden je kako delo
419     2|      poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev. Ko odide, grem v
420     2|          v cerkev. Ko odide, grem v njegovo sobo, odprem njegovo
421     2|          grda pregreha je storila v mojem srcu hude korenine
422     2|    sovraštvo, ki je vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo
423     2|         srcu tlelo in me spravilo v tako strašno pregreho. Tako
424     2|       menoj zgleduje, da ne pride v tako nesrečo!" ~
425     2|        sodniki zbrani, pripeljejo v sodnico Bodina, obloženega
426     2|           na onem svetu ne prišel v večno trpljenje." Sodnik
427     2|         sem mu storil, ker sem ga v smrtne bridkosti pripravil
428     2|         zdaj vstane in s pisanjem v roki reče: "Ludvik Bodin,
429     2|           da bi svojega bližnjega v nesrečo spravil, mu bo najprvo
430     2|       užival. Peljite ga s častjo v hišo njegovega dobrotnika." ~
431     2|      jokala. ~Svetina so s častjo v kočiji odpeljali v hišo
432     2|         častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja.
433     2|      obljubil svojo hčer Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor
434     3|         bom zmeraj Boga, da bi me v nevarnosti pred nesrečo
435     3|           pa še vsak dan en frank v denarju. Svetin je zmeraj
436     3|       želel, da bi še kdaj prišel v svojo domovino in videl
437     3|     trdnih moških, vse so pobrali v vojake, bodisi domač ali
438     3|        mesec, ko so Svetina vzeli v vojake, je moral iti z drugimi
439     3|      ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili. ~
440     3|           ljudi pobijati. Svetin, v vseh rečeh umen in zbrisan,
441     3|        zdihuješ, rad bi šel nazaj v svojo deželo, ker imaš ženo
442     3|        bodo tukaj Francozom trdno v bran postavili. Oboji so
443     3|           bajonetom dregnil konja v trebuh, da so mu čreva ven
444     3|         roke in noge in ga denejo v čoln; zraven njega privežejo
445     3|         veselje, ko so imeli zdaj v oblasti svojega nasprotnika.
446     3|         veliko plačilo, ker so se v smrtni nevarnosti odpravili
447     3|   odpravili na francosko stran in v grmu pazili, da bi ujeli
448     3|     dokler vojska ne mine, ostati v sužnosti. Ko vojska mine,
449     3|           Ko vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spuščen,
450     3|     general sam je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje,
451     3|           smel svojega gospodarja v smrtnih bridkostih tolažiti.
452     3|         je ves žalosten in plašen v smrtnih bridkostih sedel
453     3|          smrtnih bridkostih sedel v revni leseni hišici za mizo
454     3|           ne more biti, vdajte se v božjo voljo, potrpite voljno
455     3|          poskusil. Zaupajte trdno v Boga! Morebiti se vas usmili
456     3|      cekin, katerega sem jaz imel v srajci zašitega, da ga Španjoli
457     3|   generala zapustiti in iti nazaj v svojo ječo. ~Ko se je storila
458     3|          mraz je že bilo, bilo je v adventu. ~Ni bilo še polnoči,
459     3|         je bil prost, zleze hitro v okno in Svetin mu zunaj
460     3|           precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati;
461     3|       pomagati; zato sta bila oba v veliki skrbi. Ni bilo časa
462     3|          plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili človek zelo veliko
463     3|       topiti in voda mu je že šla v grlo. Svetin, ves spehan
464     3|      iskal pomoči, kakor vsakteri v smrtnih bridkostih. Kar
465     3|  bridkostih. Kar sem zadel z roko v steno, zavesti takrat še
466     3|           s Svetinom vred peljali v bližnje mesto, kjer je precej
467     3|     povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih prišel
468     3|       SVETINA NA MORJU UJAMEJO IN V AFRIKO ODPELJEJO~Nezapopadljivo
469     3|      Najbolj ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo dajalo,
470     3|           imel upanje kmalu priti v svojo domačo deželo in da
471     3|       toliko dobrega storil in me v tolikih hudih nevarnostih
472     3| velikokrat človek misli, da jo že v rokah ima, pa mu uide in
473     3|          bo kmalu domov prišel in v miru užival, kar je zaslužil,
474     3|     speljali k morju, jih znosili v barko in tako po morju poslali
475     3|          med seboj, ljudi prodajo v sužnost. ~Ravno to se je
476     3|          so vse blago pobrali, ga v svojo barko prenesli ljudi
477     3|          vred 120. Peljali so jih v Afriko, do mesta, ki se
478     3|         človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina
479     3|       Grozno hudo se godi sužnjem v tistih krajih, ker neusmiljeni
480     3|     Zvečer jih živini enako zapro v kako poslopje, kjer morajo
481     3|         kjer morajo na golih tleh v mrazu ležati. Komaj si zarja
482     3|           tolažbe, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov
483     3|      pretrpel. Svetin je bil tudi v sužnosti priden in zvest,
484     3|         je." To izgovori in zbeži v temoti in hiti proti morju. ~
485     3|         gospodarju. Vsak gospodar v tistih krajih ima namreč
486     3|       hiti tja in prosi, da bi ga v barko vzeli. "Za božjo voljo
487     3|          bo hudega!" Potegnejo ga v barko. Svetin je bil vesel
488     3|          bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši,
489     3|          prišel ravno takemu možu v roke, ki je prišel ljudi
490     3|           skupljevat in jih potem v drugem, daljnem kraju z
491     3|          dvesto sužnjev na prodaj v Ameriko. Dva meseca so bili
492     3|           bili na vodi in večkrat v smrtni nevarnosti. Svetin
493     3|        FRANCETA SVETINA ODPELJEJO V AMERIKO IN PRODAJO~Barka,
494     3|         AMERIKO IN PRODAJO~Barka, v kateri je bil Svetin sužni
495     3|      jetnik, je srečno priplavala v Ameriko in pristala pri
496     3|       barke ukazal peljati sužnje v mesto in jih postaviti na
497     3|         odgovori Svetin ponižno, "v mladih letih sem imel z
498     3|           nedeljo in vsak praznik v mesto k sv. maši, če bo
499     3|            in vesel je bil, da je v daljnih krajih dobil tako
500     3|          s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: "Gospod,