Del

 1     2| pokopani." Potem reče gospodar Svetinu: "Prepustim te temu svojemu
 2     2|  trgovcu iz Tulona -- je rekel Svetinu: "Fant, ti si še morebiti
 3     2|       žepa mošnjico in jo vrže Svetinu. "Na," pravi, "to je tvoje!"
 4     2|        naprej je Teodor vse le Svetinu zaupal in ga storil za prvega
 5     2|        opravkov, je izročil le Svetinu, ker je vedel, da mu bo
 6     2|      srcu hudoben, ker sem jaz Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten!" ~
 7     2|    sovraštvo. Kar več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepega očesa
 8     2|       in nalaže strašne reči o Svetinu. Slednjič reče: "Gospa,
 9     2|    krivico, poda prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva
10     2|    posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku. Konji so ga
11     2|       iztekla, obsodba je bila Svetinu prebrana vpričo veliko ljudi,
12     2|        tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti upanje, da
13     2|      odpustil, kakršno sem jaz Svetinu storil. Kakor Kajn z svojim
14     2|        ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno, ker je po nedolžnem
15     3|   pobitih, Francozov in naših. Svetinu se ni nič žalega zgodilo,
16     3|        je gospod videl, da gre Svetinu delo dobro izpod rok, mu
17     3|        podrl in oddirjal. Tudi Svetinu reče tako storiti, pa eden
18     3|  General sname prstan in ga da Svetinu s temi besedami: "Hrani
19     3|       moč vzel, da je še rekel Svetinu tele besede: "Svetin, le
20     3|     pol ure. Medtem je general Svetinu tako govoril: "Takrat, ko
21     3|       prišel nazaj. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že
22     3|       sklenil do smrti ostati. Svetinu pa reče general: "Ti ostaneš