Del

  1  Uvod|          leti živel dober, pošten pa tudi pobožen junak. Franc
  2  Uvod|         dan vrt obdeloval, ponoči pa v suknariji delal. ~Pri
  3  Uvod|  suknarije ga je zato zelo cenil, pa mu nekega dne reče: "France,
  4  Uvod|          si pomagaš. Najbolj všeč pa mi je, ko vidim, da nikoli
  5  Uvod|    pobožna. Nima veliko denarjev, pa je pridna in jaz ji bom
  6     1|         zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati.
  7     1|         moža, kakor si ti! Vesela pa nikoli ne morem biti, v
  8     1|          gosposkam in oblastnikom pa moramo zavoljo Boga pokorni
  9     1|     spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste
 10     1|         se ne da več zbrisati. To pa je boleče." ~"Naj boli,
 11     1|        bila oba še v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Že ju ni
 12     1|    barantalec I. ji je posojeval, pa ne da bi bil dobro storil
 13     1|     debele solze iz oči pritekle. Pa hitro si jih obriše, obe
 14     1|          da se je izjokala, potem pa ji prijazno reče: "Ljuba
 15     1|        sam radovoljno v vojake in pa k Francozom, kateri so tisti
 16     1|           in se name spomni. Zdaj pa ni nobenega glasu več o
 17     1|        delati in ti kaj pomagati. Pa pravim: Naj bo hvaljeno
 18     1|         Konjem sicer ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega kolesa
 19     1|         pastirji so vse to videli pa zraven se še smejali. Baron
 20     1|         in reče: "Prijatelj, zdaj pa le prav mirno nogo drži!
 21     1|       možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da so
 22     1|          da vsakemu en tolar. "Ti pa, Pavle, bodi vedno tako
 23     1|            bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo," reče
 24     1|           tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče
 25     1|            jaz nisem nič pomagal, pa tudi nič plačila ne vzamem.
 26     1|      večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni, poredni pastirji
 27     1|      hoteli poslušati. Zdaj so mu pa rekli: "Ti si prav neumen
 28     1|          in jih ne vzameš." Pavle pa na vse to drugega ne reče
 29     1|          začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče
 30     1|       baron, saj niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo
 31     1|           dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da bi se
 32     1|           rad bi bil hodil v šolo pa ni bilo mogoče; čast Bogu,
 33     1|         to povrnil, če ne na tem, pa na onem svetu. Vendar moram
 34     1|         baron, grozno rad bi šel, pa ne vem, če bo v to moj gospodar
 35     1|         vzemi, kar ti kdo da! Boš pa že spet kaj neumnega naredil,
 36     1|        nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar povej, kaj ti je
 37     1|      seboj vzameta, če hočem iti, pa sem rekel: Rad grem, vendar
 38     1|           dovolim, da te vzamejo. Pa čakaj, da bo bolj gotovo,
 39     1|           med tuje neznane ljudi. Pa si je mislil: Bog je povsod,
 40     1|         še ostala, zavoljo katere pa je še pravda tekla. Medtem
 41     1|     nikoli ni poznal. Četrto leto pa je Pavle jel klavrn hoditi.
 42     1|          hoditi. in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti.
 43     1|       večkrat vprašal, kaj mu je, pa je le odgovoril: "Žalosten
 44     1|          da se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu bi rad
 45     1|          prihrani, v papir zavije pa nekam skrivaj nosi, a nihče
 46     1|         kosec mesa, malo kruha in pa malo sira. "Kaj bova pa
 47     1|           pa malo sira. "Kaj bova pa zdaj storila s Pavletom?"
 48     1| nehvaležnost!" Bolj pametni baron pa reče: "Ljuba moja, tiho
 49     1|          ti kaj prinesem." Bolnik pa na postelji ni drugega,
 50     1|       hudega umreti." Pavle ga je pa tolažil in ga opominjal,
 51     1|         starši." Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: "
 52     1|     starši so bili zelo premožni, pa so ob vse prišli; sama graščina
 53     1|   graščina je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki pravdajo,
 54     1|     dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj pa sem sirota, ne morem se
 55     1|       prestlal. Ravno danes mi je pa povedal, da mi ne bo mogel
 56     1|          prinesti. Rad bi storil, pa ne more. O gospod, ne zamerite,
 57     1|     mladeniča tako zapuščenega in pa žlahtnega rodu. Skrivaj
 58     1|       večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem nič škode storil.
 59     1|          nekaj časa jezno držala, pa zdaj nič več nista mogla;
 60     1|       Rada sva te do sedaj imela, pa veliko rajši te bova za
 61     1|           in sladkega vina, drugi pa mehko posteljo. "Oddaj hitro
 62     1|           Nista ga hotela motiti, pa rada bi ga bila videla in
 63     1|      modro: "Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli
 64     1|         učil. Zelo sem bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal,
 65     1|          ne morem povrniti, molil pa bom za vas. Če bi kdaj priložnost
 66     1|          mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po
 67     1|          te zgodbe. Najbolj vesel pa je bil Pavle, Avguštinov
 68     1|      vkupaj pri baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodoma
 69     1|          dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo
 70     1|           misli, da nima časa ali pa je bolan. ~Pavletu je bilo
 71     1|         Zdaj je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen in postrežen.
 72     1|       svojega dobrotnika. Še huje pa je žalovala njegova gospa.
 73     1|           kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti
 74     1|        višje šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že veliko naučil,
 75     1|         jim je bral iz bukvic ali pa tudi kaj povedal. Radi so
 76     1|          ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Z velike
 77     1|           učitelja za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati. ~
 78     1|          ostro: "Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar ne potrebujemo;
 79     1|         daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi!" Kuharica
 80     1|        morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda
 81     1|        prijatelj, večerjo; petice pa boste imeli, da boste od
 82     1|       srca; dobre, usmiljene duše pa natihoma dobro delajo. Bog
 83     1|      srcem! Neusmiljenemu hišniku pa naj Bog trdo srce omeči,
 84     1|          graščini prenočil. Pavle pa, ki nikoli ni opravljal,
 85     1|      veliko bi vam imel povedati, pa zdi se mi, da se ravno pelje."
 86     1|         doma. Dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti.
 87     1|       njemu, ga objame in poljubi pa mu reče: "Ljubi prijatelj!
 88     1|    izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem se bomo jutri pomenili,
 89     1|          veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj tega mojega dobrotnika
 90     1|       stan, kateri te veseli, jaz pa te bom z vsem potrebnim
 91     1|            kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni izbral.
 92     1|           potrebnih učenosti. Vas pa prosim, da mi pomagate in
 93     1|       gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovščnico.
 94     1|        priporočenih za to službo, pa le Pavel Svetin je bil izvoljen
 95     1|         je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Ko se graščak
 96     1|          včeraj grozno slab danes pa mu je že besedo zaprlo;
 97     1|     Njegov tovariš mu lepo streže pa z nami ne more nič govoriti;
 98     1|         radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče. Moral sem
 99     1|          Imenitnega stanu je, ime pa mu je Karel, s priimkom
100     1|           zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že prej v vojski
101     1|         belega dne videla, zraven pa sva slabo hrano imela. V
102     1|         sva zelo oslabela. Včeraj pa je mojemu tovarišu tako
103     1|          da ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor
104     1|       prijatelja, da ozdravi, ali pa če je božja volja tako,
105     1|         bolniku juho dajati, meso pa naj njegov zdravi tovariš
106     1|           se mu udrle. Škof Pavel pa jima reče prijazno: "Zaupajta
107     1|           ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni,
108     1|       velikimi nadlogami obiskal, pa mu dal tudi v nadlogah veselje
109     1|           je božji prijatelj. Bog pa svojega prijatelja nikoli
110     1|          obvaroval na poti! Jutri pa, ker je velik praznik, ne
111     1|        zaspita nekoliko časa, jaz pa bom molil in se pripravljal
112     1|         daritev svete maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga
113     1|           dobre volje biti, danes pa si tako vesel?" "Milostljivi
114     1|       molitve opravit, tovarišema pa ukaže v cerkvi biti, potem
115     1|        ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat.
116     1|          vsem lep zgled. Danes je pa zjutraj k maši prišla in
117     1|        kakor to, da je vdova, ime pa ji je Kordula. Nihče je
118     1|           da jo gremo razveselit. Pa, oštir, povejte mi," pravi
119     1|          mi," pravi škof, "ali bi pa gospa Kordula rada videla,
120     1|            ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno
121     1|      dvema otrokoma sta pri njih, pa nobenega ne poznam. Odjedli
122     1|           zdaj nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt iti, češ
123     1|          dolgo let." Škof: "Zakaj pa jokate? Kaj je gospa tako
124     1|           za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih bridkosti."
125     1|    obiščete. V srce me to veseli. Pa ne zamerite, milostljivi
126     1|         pošljem njegove kosti ali pa sama grem ponje, da bo vsaj
127     1|         bi bil vedel zakaj, danes pa poznam in čutim. Ljuba mati,
128     1|      ločena, hudo godilo; najhuje pa vam je bilo, ker niste o
129     1|          pred smrtjo v vodi, zdaj pa naju bodo Rusi pobili, kateri
130     1|   zdihovala za svojim sinom; zdaj pa je srečno prišel, v taki
131     1|            Ne več ko dva fanta in pa dvojčka sta bila; potem
132     1|           Bog danes vam pripravil pa tudi meni. Jaz sem vaš sin
133     1|         so jo morali na posteljo, pa z dišečimi mazili so jo
134     1|            Osmi dan so se ločili, pa težavna je bila ločitev,
135     1|     svojega domovanja, škof Pavel pa se je peljal s svojo materjo
136     2|         priden. Dobro mu je bilo, pa vendar tega ni imel, kar
137     2|         nimam, kar najbolj želim, pa se ne upam prositi." "Le
138     2|           kaj učil; premalo znam, pa še to bom pozabil." Gospodar
139     2|      nedeljah in praznikih pojdeš pa vselej v nedeljsko šolo.
140     2|         mogli narediti računa, on pa ga je urno storil, če je
141     2|        zvest in priden fant je in pa vedno doma. Največji dobiček
142     2|      vedno doma. Največji dobiček pa je imel Janez od tega, ker
143     2|          bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel, vzel
144     2|          hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi, ko najde
145     2|           dokler boš živ. Zvedeti pa se ne more, ker živ človek
146     2|          Res da me nihče ne vidi, pa vidi me Bog, pred Bogom
147     2|      odgovora. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega in visokega
148     2|           Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil. ~Nato
149     2|      nazaj iskat, iščem in iščem, pa je ne najdem. Več ko desetkrat
150     2|           že danes to pot storil, pa vse zaman." ~Janez je zdaj
151     2|       petsto, druga pisma so bila pa dobivna ali menjavska pisma,
152     2|         tisoč goldinarjev dam; če pa bi še več hotel, bi tudi
153     2|     goldinarjev sem sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si
154     2|   premoženje, čigar je. Ne vzamem pa nič, nič, ko bi me ne vem
155     2|        blaga kmalu znebil. Če sem pa s tem kaj vam pomagal, ker
156     2|          poplačal, vašega denarja pa nočem. Hvalite Boga za to
157     2|          žep porine in gre. Janez pa reče: "Bog vas obvaruj!" ~
158     2|            Silil me je več vzeti, pa nisem hotel." Janezovi tovariši
159     2|         hotel." Janezovi tovariši pa so ga za norca držali, rekoč: "
160     2|           bi bil obogatel!" Janez pa ni rekel drugega kakor to: "
161     2|        kakor to: "Nisem zaslužil, pa nisem vzel; česar ne zaslužim,
162     2|          vzel; česar ne zaslužim, pa tudi ne vzamem. Če mi je
163     2|       Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu pride. Smem vprašati,"
164     2|           mislil." Gospodje so se pa smehljali. ~Medtem pride
165     2|    dobroto storil." ~Tisti gospod pa je bil velik trgovec v Trstu,
166     2|       priden; rad bi te imel. Ker pa te ta gospod hočejo in te
167     2|         Grem," pravi zdaj Janez, "pa prosim samo to, da me v
168     2|     Gospod mu vse obljubi. Preden pa se je ločil, se mu je vendar
169     2|       Zvesto in pridno se je učil pa tudi v drugih rečeh doma
170     2|     toliko priden in umen, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni
171     2|         praznikih v cerkev, potem pa je doma kaj pisal ali pa
172     2|          pa je doma kaj pisal ali pa dobre bukve bral. Ob kraju
173     2|            da bi za mater zvedel, pa nikoli mu ni mogla nobena
174     2|           želje križem sveta iti, pa si ni upal gospodarju v
175     2|       prileten, moder mož, zraven pa pobožen in pošten. Ta pride
176     2|           jezike znal govoriti in pa da bi bil bister pri kupčiji.
177     2|           Svetina, rekoč: "Ali bi pa ti ne hotel iti z menoj
178     2|       svetu kaj skusit." Gospodar pa reče Francozu: "Vse vam
179     2|        Vse vam storim, tega fanta pa vam ne morem pustiti, ne
180     2|         si mi dobrega storil. Ker pa le po svetu kaj skusiti
181     2|          nikoli več ne bom videl; pa saj je Bog povsod, vsa zemlja
182     2|        bilo velike nevarnosti; ko pa se je barka popolnoma postrani
183     2|         nikoli videl, veliko manj pa skusil takega straha; nikoli
184     2|         ni bil v taki nevarnosti, pa tudi potem, ko je hudo vreme
185     2|           kosti mojega očeta, ali pa, če so še živi, Bog zna,
186     2|          kupčijskih računih učen. Pa Teodor je kmalu videl. da
187     2|      belil, preden ga je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak,
188     2|        veliko, gospodarju Teodoru pa še v večje veselje. ~Tako
189     2|         in tudi druge drage reči, pa Svetin ni nikdar najmanjše
190     2|        svojega gospodarja. Svetin pa, ki ni vedel, da je to nalašč
191     2|         ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in
192     2|        deset pravičnih uje." ~Ker pa tovariš ne neha Svetina
193     2|           pohlevno: "Sem, da, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi?
194     2|      imava že velike račune vkup, pa če pojde vse natanko, vse
195     2|         več ko eno samo hčer. Jaz pa imam veliko otrok; opomogel
196     2|          proti svojemu gospodarju pa tudi ponižen in vselej ubogljiv.
197     2|         se je ravno tako varoval, pa še bolj ko prej, in ni zahajal
198     2|      cerkev k službi božji; potem pa je bil vedno doma in zvesto
199     2|          in ne sliši." To je bilo pa zelo všeč gospodarju, staremu
200     2|         prijaznega kazal, skrivaj pa vedno iskal, da bi ga zlepa
201     2|           toda ni bilo mogoče. Ko pa je Teodor Svetina za velikega
202     2|         dobiti z ženitvijo. Pazim pa že tudi nekaj časa, da je
203     2|          denete." Gospodar Teodor pa, star, skušen mož, je kmalu
204     2|           njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko
205     2|        svet jim morejo dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš
206     2|        pomanjkanja trpel. Svetina pa ne morem od hiše dati, ker
207     2|        spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči ne spoznam,
208     2|    izpihal. Po pravici mu je bilo pa za premoženje več ko za
209     2|          je lahko, povrniti ga je pa grozno težko. Veš, da je
210     2|       hiše mu bom izročil, ti boš pa gospodinja." ~Kristina odgovori
211     2|            kadar bom hotela. Zdaj pa vam naravnost povem, da
212     2|      pogovarjati se z njim. Da se pa nisva nič nerodnega ali
213     2|       skrivnem ali samotnem kraju pa nisem z njim niti besedice
214     2|         besedice spregovorila. On pa meni zdaj to očita. Svetin
215     2|           storiti, če boš priden. Pa zakaj mojo hčerko Kristino
216     2|       hvaležen vam bom vselej. To pa, česar me dolžite, mi še
217     2|   gospodično spregovoril. Kar sem pa očitno govoril, oni, ki
218     2|          spodlezel. Nepotreben je pa ta njegov strah zato, ker
219     2|            Ludvikovo poljubovanje pa je bilo vendar le Judeževo
220     2|      Svetinom le k videzu, v srcu pa je tlelo zmeraj skrivno
221     2|      blago, ki sem ga že prejel." Pa kako se zavzame, ko odpre
222     2|      Svetina, kje bi bili cekini, pa nobeden nič ne ve. Stari
223     2|        štrikarji" rekli, Francozi pa jim pravijo žandarmi. Ko
224     2|          moji skrinji našli, kako pa so noter prišli, ne morem
225     2|           so v ječi ostro držali, pa ni bil tak kakor drugi jetniki,
226     2|       tudi Teodorova hči. Obsodba pa je bila taka: "Janez Svetin
227     2|     Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojemu
228     2|        opraviti, zdaj pred smrtjo pa bi lagal in nevredno spoved
229     2|     bližnje Svetinove smrti. Bila pa sta ta dva gospoda izmed
230     2|          kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga ne upa
231     2|              Ludvik plane na noge pa se ves trese, ne ve, ali
232     2|          jaz cekine ukradel, res, pa sem jih skrivaj v Svetinovo
233     2|      povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso k njemu pustili,
234     2|           besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar
235     2|       njim govoriti, vam dovolim, pa drugače ne kakor od daleč;
236     2|          reši iz roke sovražnika. Pa naj se zgodi božja volja,
237     2|          ko ni vedel kaj; pozneje pa je vse obstal in pripoznal,
238     2|     cekine vidim vedno pred seboj pa so vsi krvavi, ne rumeni
239     2|          velike kazni sem vreden, pa jo tudi rajši pretrpim,
240     2|          da bi ga s poti spravil, pa ni bilo mogoče. Ker mu z
241     2|          doma, hoče vzeti cekine, pa jih ni bilo. Tako sem svojemu
242     2|     žalosti in trpljenja nakopal. Pa ni več moj sovražnik, moj
243     2|           k smrti obsojen. Ker je pa to tatvino storil svojemu
244     2|          pripravljati. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo
245     2|        hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smrti
246     2|          Nisem vreden odpuščanja, pa če ne zavoljo mene, zavoljo
247     2|      ljudi ga je spremilo. Bodina pa so čez tri dni umorili.
248     2|           odsekana. ~Stari Teodor pa je izbral Svetina, da bi
249     2|     Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor prej ni dovolil,
250     3|           le na dom mislil. Ko je pa videl, da si ne bo mogel
251     3|          piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan en frank v denarju.
252     3|       spuščeni na dom; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal,
253     3|         želiš videti svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, ko domov
254     3|      pridno mu je stregel, zraven pa tudi pridno molil. ~Pri
255     3|           meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja
256     3|        Svetinu reče tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom
257     3|       vojskah navada. Kako grozno pa se prestraši, ko pride drugi
258     3|        pri vodi ustreljen. Svetin pa, njegov služabnik, tudi
259     3|           so ga varovali. Svetina pa so precej razvezali; bilo
260     3|        generala obsodili k smrti, pa grozno sovraštvo je bilo
261     3|        vse zvesto opravil, zraven pa reče: "Zelo se mi smilite,
262     3|          trpeti tamkaj. Če vam je pa dobrotljivi Bog še življenje
263     3|       malo steno poškrablja, okno pa je bil že general odprl.
264     3|        bilo precej tesno, general pa precej trebušen. Preden
265     3|        Svetina za sabo. Svetin mu pa reče: "Ne tako, nevarno
266     3|       vedeli. da sva uhajalca. Če pa pojdeva počasi, bo vsak
267     3|          strani Francozi. Ker sta pa počasi šla in vsak en kol
268     3|           general je nekdaj znal, pa zdaj, prileten in precej
269     3|       lahko bredla; ko sta prišla pa na globokejšo vodo, sta
270     3|           pustil utoniti. General pa je popolnoma opešal, vendar
271     3|           grabil in pomoči iskal, pa ga ni bilo, da bi mu jo
272     3|         General plava nekaj časa, pa je zelo opešal. Svetin mu
273     3|          dajalo, da je človeka in pa še svojega oblastnika otel
274     3|    konjika častnega reda. Še bolj pa ga je veselilo, da je imel
275     3|      misli, da jo že v rokah ima, pa mu uide in namesto nje ostane
276     3|          užival, kar je zaslužil, pa ni revež vedel, kaj ga čaka. ~
277     3|          blagom svojega generala, pa je bil ves žalosten in pobit,
278     3|        bomo že pri kraju." Svetin pa je bil vendarle ves zamišljen
279     3|   poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bled in plašen postaja;
280     3|      katere po kupčijah gredo ali pa kako drugo blago peljejo.
281     3|       moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali.
282     3|    pogrešili me ne bodo tako brž. Pa kam čem iti? Ne poznam kraja
283     3|         ga ujame uhajalca. Sužnji pa se vsi po obleki poznajo.
284     3|      precej k tako dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo
285     3|          na dno barke. Ker je bil pa sam prišel in ni bil plačan,
286     3|          in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem,
287     3|          je francoski general M., pa po gosposko oblečen. Z gospodarjem
288     3|           veliko opravi. Če bi ga pa vendarle radi imeli, vam
289     3|          tolarjev sem zate dobil. Pa ker si tak pošten in dober
290     3|          do smrti ostati. Svetinu pa reče general: "Ti ostaneš
291     3|           ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo
292     3|          služabnik France Svetin; pa ne, da bi pri mizi stregel
293     3|           pri svojih ljudeh kakor pa pri svatih. ~General je
294     3|           vprašal, odkod je doma, pa se ni upal zavoljo gospodov,
295     3|       solze se mu udero po licih, pa hitro si jih obriše in pravi: "
296     3|         sem imel, Pavla po imenu, pa tudi o njem nisem nikoli
297     3|           ravno ženin njegov sin, pa ni vedel, kako bi se bil
298     3|        mislil, da te bom tukaj in pa v takem bogastvu našel!" ~
299     3|          čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže
300     3|      France Svetin", na levi roki pa "Neža Trpinc". Ženin se
301     3|           mater s sabo vzel, meni pa denarjev dal, da sem zložno