Del

  1  Uvod|          so žlahtno sukno tkali in ga daleč po svetu razprodajali,
  2  Uvod|          skrbel. Lastnik suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal,
  3  Uvod|       prikupil. Gospodar suknarije ga je zato zelo cenil, pa mu
  4  Uvod|         božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila sta tudi
  5     1|        Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino,
  6     1|          slovo vzet, ker po tistem ga nikoli več ni videla. Tisti
  7     1|          dan je šel na Laško in ni ga bilo več nazaj. Grozno je
  8     1|        njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti, svojega
  9     1|            tudi enega dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju
 10     1|           žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča
 11     1|           na prodaj peljal. Mislil ga je v Trstu kakim ljudem
 12     1|           zvesto opravil; zato sta ga gospodar in gospodinja rada
 13     1|           ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel
 14     1|          kako sem takrat jokala in ga lepo prosila, rekoč: 'Ljubi
 15     1|          Vidiš, da sem sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če
 16     1|            mu bom zvesto služil in ga iz srca ljubil." ~Prigodilo
 17     1|         torbice nekako zelišče, ki ga je zmeraj pri sebi nosil,
 18     1|          je zmeraj pri sebi nosil, ga položi kočijažu na rano,
 19     1|          Pavleta za norca imeli in ga neumnega imenovali, ker
 20     1|            svaril in opominjal, pa ga hudobni, poredni pastirji
 21     1|        kjer fant služi, in s seboj ga bom h kosilu pripeljal,
 22     1|        Pavle?" ~Žena odgovori: "Ni ga še domov, pase, kmalu mora
 23     1|            Baron in gospodar pošte ga čakata, da pride. Ko pride
 24     1|          da pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo
 25     1|          bil Pavle zelo všeč, zato ga prijazno vpraša: "Kako je
 26     1|           Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega vzela? Dobro
 27     1|          misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela in ga
 28     1|           ga bova, zanj skrbela in ga dala učit, ker je bister.
 29     1|            kupil potrebne bukve in ga potem peljal zapisat v šolo. ~
 30     1|           Od prvega do zadnjega so ga pri hiši vsi radi imeli.
 31     1|         bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal, kaj
 32     1|        nihče ne ve kam." Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili,
 33     1|            so odkosili, pokliče in ga pošlje pol ure daleč po
 34     1|            šolo. Baronov služabnik ga od daleč pazi, gre za njim,
 35     1|        pazi, gre za njim, ne da bi ga bil Pavle videl. Preden
 36     1|        vsega hudega umreti." Pavle ga je pa tolažil in ga opominjal,
 37     1|          Pavle ga je pa tolažil in ga opominjal, naj v Boga zaupa.
 38     1|             hitro je šel stran, da ga Pavle ni videl, šel domov
 39     1|        prišel domov iz šole. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve
 40     1|         srečo dal." Drug za drugim ga objameta. "Zdaj si naju
 41     1|        svojemu bolnemu tovarišu in ga razveseli! Glej, vse to
 42     1|            dolgo k njemu hodil, da ga je ozdravil. ~S kakšnim
 43     1|           njegovo molitvijo. Nista ga hotela motiti, pa rada bi
 44     1|          hotela motiti, pa rada bi ga bila videla in izvedela,
 45     1|         spet zdravje dal, zato sem ga prišel danes najprvo semkaj
 46     1|        nama ti mogel povedati, kje ga najdeva." Avguštin odgovori: "
 47     1|          Avguštin odgovori: "Kmalu ga bomo našli, če mi le hočeta
 48     1|      Gospod odgovori: "Šolarju, ki ga iščeva, je ime Avguštin,
 49     1|       veliko premoženje. Torej sta ga sama prišla iskat in mu
 50     1|       dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je
 51     1|           tako je na svetu. Vendar ga izgovarja in misli, da nima
 52     1|           žalosten. Velikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: "
 53     1|           je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da bi mi
 54     1|           je moral počivati. Kmalu ga je tudi pomanjkanje začelo
 55     1|          tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali, z veseljem prenočili
 56     1|         pred gradom in čaka, da bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar
 57     1|      morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda odžene.
 58     1|          vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali
 59     1|        radi prenočili. Vprašali so ga, zakaj ni v graščini prenočil.
 60     1|          reči pripovedoval; vsi so ga radi poslušali. Gospodar
 61     1|             nas enega poklical, da ga bo do grada spremil in mu
 62     1|            graščaka do doma. Dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel
 63     1|           bi z gospodom govoril in ga skušal ali ga bo hotel poznati
 64     1|           govoril in ga skušal ali ga bo hotel poznati ali ne,
 65     1|            brž pri Pavletu; vpraša ga, kako je to, da je on prišel
 66     1|      spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi pa mu
 67     1|            prijatelj storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova
 68     1|         dobrotniki pomrli, kako so ga brez premoženja, brez pomoči
 69     1|      Poznaš tega gospoda? Zakaj si ga včeraj tako zgrda od hiše
 70     1|          zgrda od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vendar
 71     1|        nevednostjo in prosi, da bi ga še imeli, rekoč: "Kam čem
 72     1|            deneš ob službo. Ohrani ga do smrti! Ne zameri mu,
 73     1|            in mu obljubil tudi, da ga bo do smrti imel. Vesel
 74     1|      napravil vse potrebne reči in ga potem poslal na Dunaj. Dal
 75     1|         prijatelju Pavletu, preden ga je od sebe spustil: "Ljubi
 76     1|        lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke
 77     1|       prijateljevega strica. Kmalu ga spraša, ponižno gre do njega.
 78     1|           Preden Pavle pismo poda, ga gospod prijazno vpraša: "
 79     1|      dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče, naj
 80     1|        šolo, se pridno učil, da mu ga ni bilo enakega. Pri gospodu
 81     1|        živež in prijatelj Avguštin ga je z vsem obilno preskrbel.
 82     1|        njegovi višji oblastniki so ga radi imeli: veseli so bili,
 83     1|      Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivalci tistega kraja
 84     1|           Bogu postrežem." Zato so ga tudi vsi revni tistega kraja
 85     1|           zanj molili. ~Nekega dne ga je obiskal nekdanji prijatelj
 86     1|          na pot proti domu spusti, ga škof Pavle spremi do ceste;
 87     1|           pri tej priči k bolniku, ga vpraša več reči; nič ni
 88     1|            kakor hoče, ne zapustim ga, svojega zvestega prijatelja,
 89     1|      Bolnik se je boljšal, tako da ga je osmi dan škof ukazal
 90     1|          svojim tovarišem k škofu, ga zahvali za vse dobrote in
 91     1|        oštirjevo pripovedovanje in ga vpraša, kako se ta dobra
 92     1|          ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla. Oh moj
 93     1|             dal si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala in
 94     1|       vašega sina me je vezala, da ga ne zapustim. Tudi on je
 95     1|             stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta
 96     1|        hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz dala peljati do
 97     1|          peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti, ker vreden
 98     1|           nikoli nisem mislila, da ga bom videla; iz vsega srca
 99     1|          moral iti na vojsko in ni ga bilo več nazaj." Škof: "
100     1|             prišel je neki gospod, ga s seboj vzel in od takrat
101     1|           bi bil kateri mislil. Ni ga bilo ne prej ne potlej takega
102     1|           zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti, mu
103     1|           veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil.
104     1|        doma sprejet, in gre. Karel ga spremi. Ko se ločita, se
105     2|           seboj fantiča Janeza, ki ga mati Neža Svetinka ni mogla
106     2|           zna žlobudrati; morebiti ga kam pripravim, da mi bo
107     2|         reče: "Mož beseda! Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak
108     2|           sin neke revne vdove, ki ga ne more več prerediti. Vzel
109     2|            več prerediti. Vzel sem ga s seboj, da bi ga kam pripravil.
110     2|         Vzel sem ga s seboj, da bi ga kam pripravil. Če vam je
111     2|       pripravil. Če vam je resnica ga vzeti, boste dobro delo
112     2|           veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela. ~
113     2|           in gospodinja ter vsi so ga radi imeli, ker se je k
114     2|            dolgčas. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: "Janezek,
115     2|           videl in slišal. Učitelj ga je kmalu spoznal in ga zato
116     2|     Učitelj ga je kmalu spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil
117     2|           večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled dajal. Med
118     2|     najbolj všeč računanje. Grozno ga je veselilo, kadar v šoli
119     2|       mogli narediti računa, on pa ga je urno storil, če je bil
120     2|          in kaj dobrega bral. Zato ga je tudi gospodar rad imel,
121     2|         Marsikateremu tovarišu, ki ga je kam vabil, je odgovoril: "
122     2|            dam." Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel
123     2|      najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel z mirno vestjo uživati?
124     2|         materinega nauka, ki so mi ga večkrat rekli: "Fant, kadar
125     2|         bil mrliču podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda
126     2|      žalostnemu gospodu do srca in ga nekoliko zbistrile v Boga
127     2|          se tako trdno brani; zato ga vpraša: "Fant, povej mi,
128     2|            Kje si dobil ta denar!" ga vpraša gospodar. "Veš, da
129     2|           kateri je izgubil, on mi ga je dal. Silil me je več
130     2|            Janezovi tovariši pa so ga za norca držali, rekoč: "
131     2|          Janez Svetin ime? Radi bi ga videli in z njim govorili." ~
132     2|           Mojster pek reče: "Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu
133     2|            pek reče: "Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu pride.
134     2|          lepo se je Janez vedel in ga pred nesrečo obvaroval,
135     2|           in gre. ~Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je pri
136     2|           je dobro izučil. ~Vsi so ga radi imeli, ker je bil vendar
137     2|            vzeti, ker je vedel, da ga ne bo pustil. ~Nekega dne
138     2|            angleško govoriti. Zelo ga potrebujem pri svojih velikih
139     2|         gospodarja prositi, da naj ga ponudi. ~Svetinov gospodar
140     2|      gospodar reče Francozu: "Imam ga že jaz takega človeka, kakršnega
141     2|            želite dobiti, toda sam ga potrebujem, torej ga tudi
142     2|           sam ga potrebujem, torej ga tudi ne dam. Glejte ga,
143     2|       torej ga tudi ne dam. Glejte ga, ravno tale je!" in pokaže
144     2|         Svetin tudi sam prosi, naj ga pusti po svetu, ker ima
145     2|            k Francozu v sobo in mu ga izroči s temi besedami: "
146     2|           jih je bilo pri hiši. Ko ga je gospodar peljal svoji
147     2|           v trgovino dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico
148     2|      pisarnico ali kanclijo, da bi ga skusil, koliko je Svetin
149     2|            ure glavo belil, preden ga je naredil, pa še večkrat
150     2|         umnosti v računanju. Kmalu ga je rajši imel ko vse druge
151     2|     služabnika iskati." V zvestobi ga je potem večkrat skusil.
152     2|          ne neha Svetina motiti in ga h krivicam zapeljevati,
153     2|           Samo prosim, ne kaznujte ga preveč zavoljo tega, ampak
154     2|      zavoljo tega, ampak posvarite ga, da se poboljša in da se
155     2|          Svetin uboga. ~Kmalu nato ga pošlje Teodor v bližnje
156     2|            v trgovčevo hišo, kamor ga je gospodar poslal račune
157     2|            pričel. Ko pride domov, ga gospodar že na dvorišču
158     2|    gospodar že na dvorišču čaka in ga hitro vpraša: "Kako je to,
159     2|           vse le Svetinu zaupal in ga storil za prvega ali velikega
160     2|         službi zvest in priden, da ga je gospodar rad imel, ampak
161     2|        vedenje je bilo tako, da so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten
162     2|          sosedje in vsi, kateri so ga poznali, so imeli nad njim
163     2|      vendar res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe.
164     2|           svojemu gospodarju. Zato ga je bil Teodor ravno pred
165     2|     svojega namestnika postavil in ga namenil za zeta vzeti, mu
166     2|           spoštujejo, videl je, da ga imajo radi gospod in gospa
167     2|        svojega brata Abela. V srcu ga je čez vse sovražil, rad
168     2|           čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode utopil,
169     2|      skrivaj pa vedno iskal, da bi ga zlepa od hiše spravil, toda
170     2|            kipela iz srca. Od zdaj ga je očitno sovražil, mu vedno
171     2|    sovražil, mu vedno zabavljal in ga pri gospodu črnil, da bi
172     2|           pri gospodu črnil, da bi ga bil preč spravil. Mislil
173     2|          vas utegne pripraviti, če ga od hiše ne denete." Gospodar
174     2|         napačnega nad njim najdem, ga bom precej od hiše spravil
175     2|          smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti, prej
176     2|           vzeti je lahko, povrniti ga je pa grozno težko. Veš,
177     2|            vam naravnost povem, da ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič
178     2|           vzrokov: Prvič zato, ker ga nikoli ne vidim moliti;
179     2|         blagoslova božjega. Drugič ga nočem zato, ker ima nevoščljivo
180     2|        prvega služabnika naredili, ga ne more videti; nevoščljiv
181     2|      videti; nevoščljiv mu je, ker ga imate vi radi. Posebno nekaj
182     2|            zato ker se boji, da bi ga ne spodlezel. Nepotreben
183     2|           s Svetinom! Glej, poznam ga, da ti ne bo nič napotja
184     2|       Svetinu in Ludviku. Konji so ga že čakali napreženi pred
185     2|            da plačam blago, ki sem ga že prejel." Pa kako se zavzame,
186     2|          imeli; če nič ne najdemo, ga bomo sledili drugod, ne
187     2|           za zvestega. Žandarmi so ga precej vklenili in odpeljali
188     2|         nogah vklenjen. Sodniki so ga velikokrat izpraševali in
189     2|         jih nisem nikoli." Sodniki ga pregovarjajo, naj obstoji,
190     2|          Svetin to obsodbo slišal, ga je obšla smrtna bridkost.
191     2|            in ponoči pri njem bil, ga tolažil in k smrti pripravljal.
192     2|            pripravljal. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal
193     2|      obsojenega Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila,
194     2|          Svetinove besede. Zelo so ga užalostile in je rekel: "
195     2|          njem so se pogovarjali in ga milovali. Vsem se je smilil.
196     2|         Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, da naj si te
197     2|           je menila, da spi, da bi ga na naglem ne zbudila. Najde
198     2|           naglem ne zbudila. Najde ga ležati na dolgem blazinastem
199     2|          kanape, pa prestrašena se ga ne upa poklicati, ker je
200     2|        slišali, a nič ni vedel, da ga kdo sliši. Eden Teodorovih
201     2|           gospod, ki je rekel, naj ga pustijo: "Tiho bodita, gotovo
202     2|       obstopijo, on stopi k njemu, ga prime za roko in ostro nad
203     2|      Svetin je nedolžen." Žandarmi ga zvežejo in precej odvlečejo
204     2|       prosila, naj odpro vrata, da ga bo od daleč mogla videti.
205     2|          od daleč mogla videti. Ko ga ugleda, mu reče od daleč: "
206     2|           jo bodo odsekali! Zmeraj ga vidim pred seboj, kako se
207     2|           se trese in trepeta, ker ga rabeljni pripravljajo, da
208     2|             Dolgo sem iskal, da bi ga s poti spravil, pa ni bilo
209     2|          vklenjenega. Višji sodnik ga vpraša, rekoč: "Ludvik Bodin,
210     2|     krivico sem mu storil, ker sem ga v smrtne bridkosti pripravil
211     2|         Svetina še enkrat vidim in ga za odpuščanje prosim." ~
212     2|        vstani sedaj," zakaj dokler ga sprašujejo, hudodelnik sedi, "
213     2|   pripravljati. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu
214     2|           da bi videli tistega, ki ga mislijo soditi. Čez nekaj
215     2|     nedolžni Svetin!" Postavili so ga na visok oder, da bi ga
216     2|            ga na visok oder, da bi ga vsak lahko videl. ~Veliki
217     2|            nedolžnem nosil!" Hitro ga očitno odklenejo. "Dajte
218     2|           revščino užival. Peljite ga s častjo v hišo njegovega
219     2|           Boga mi odpusti!" Svetin ga objame in pravi: "Bog naj
220     2|           gospodarja. Veliko ljudi ga je spremilo. Bodina pa so
221     3|         časa pri takem delu. Kmalu ga je najel neki gospod, ki
222     3|        Gospodar mu je obljubil, da ga bo še tisto leto domov pustil;
223     3|          ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili. ~
224     3|          in zvesto služil; zatorej ga je gospod tako rad imel,
225     3|          Kamorkoli je šel general, ga je moral Svetin spremiti
226     3|       mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, da bi Španjole
227     3|            zvežejo roke in noge in ga denejo v čoln; zraven njega
228     3|    nasprotnika. Tisti možje, ki so ga ujeli, so dobili veliko
229     3|          le španjolski ujetnik, da ga bodo gnali kam daleč med
230     3|          vdal našim vojakom, ki so ga ujeli, ampak se je branil
231     3|           in še veliko skrbneje so ga varovali. Svetina pa so
232     3|      Francozi in Španjoli. Zato so ga k smrti obsodili, če so
233     3|           ves popoldan pri njem in ga pripravljal k smrti. ~Svetin
234     3|      zgodaj zjutraj spet prišel in ga spremil na morišče, pride
235     3|            General sname prstan in ga da Svetinu s temi besedami: "
236     3|        prideš na Francosko, pokaži ga moji ženi, povej, kako se
237     3|         imel v srajci zašitega, da ga Španjoli niso našli takrat,
238     3|           Ko se stori večer, dajte ga vojakom, kateri vas bodo
239     3|         okno popraskal, skusite mi ga odpreti, potem . . . " Zdaj
240     3|       Tukaj imam še cekin, vzemite ga, kupite si dobrega vina
241     3|        zmeraj še za roko vlekel in ga ni pustil utoniti. General
242     3|         grabil in pomoči iskal, pa ga ni bilo, da bi mu jo dal. ~
243     3|            tako zelo zbolel, da so ga morali hitro domov odpeljati.
244     3|            Svetin občutil. Najbolj ga je veselilo in mu v srcu
245     3|         svojega oblastnika otel in ga pred smrtjo obvaroval. Veselilo
246     3|         smrtjo obvaroval. Veselilo ga je, da ga je cesar tako
247     3|      obvaroval. Veselilo ga je, da ga je cesar tako povišal in
248     3|           je cesar tako povišal in ga postavil za konjika častnega
249     3|          častnega reda. Še bolj pa ga je veselilo, da je imel
250     3|             pa ni revež vedel, kaj ga čaka. ~Po suhem ni bilo
251     3|         piti ne jesti. Tovariši so ga vprašali, zakaj je tako
252     3|         pridemo na suho." Drugi so ga tolažili in dejali: "Glej,
253     3| zoperstavil, so vse blago pobrali, ga v svojo barko prenesli ljudi
254     3|        priganja k težkemu delu, ki ga morajo opravljati do trde
255     3|         sužnja veliko denarjev, če ga kdo hoče odkupiti. ~Vse
256     3|         tudi toliko bolje imel, da ga je gospodar bolj upošteval,
257     3|        kdaj zagledati barko, da bi ga odpeljala in rešila iz tolikih
258     3|           ugleda proti morju, mika ga, da bi jo potegnil in ušel.
259     3|         človeku zavoljo strahu, da ga ne bi prijeli in nazaj gnali
260     3|         pravico sužnja umoriti, če ga ujame uhajalca. Sužnji pa
261     3|           hiti tja in prosi, da bi ga v barko vzeli. "Za božjo
262     3|           ne bo hudega!" Potegnejo ga v barko. Svetin je bil vesel
263     3|       Vprašal je Svetina, potem ko ga je kupil, ali zna kaj vrt
264     3|            pridno obdeloval vrt in ga tako oskrbel, da je storil
265     3|       Svetin zvest in priden; zato ga je pustil samega po vrtu
266     3|          žalosti vsega revnega, in ga vpraša: "Kaj me poznaš?"
267     3|             pomagajte mi!" General ga potolaži in mu reče: "Ne
268     3|            mi veliko opravi. Če bi ga pa vendarle radi imeli,
269     3|           vendarle radi imeli, vam ga dam, toda drugače ne, kakor
270     3|      misliti Svetinovo veselje, ki ga je zdaj občutil v svojem
271     3|            očetovsko zanj skrbi in ga dobrotljivo rešuje iz nesreče. ~
272     3|     gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smrtni nevarnosti
273     3|         generalom proti morju; tam ga čaka barka, ki ga bo peljala
274     3|       morju; tam ga čaka barka, ki ga bo peljala v domačo deželo.
275     3|    generala sedel ves zamišljen in ga vsa gostarija ni razveselila,
276     3|      ženinom samim govoril. Takole ga je vprašal: "Morebiti sva
277     3|      rojakom rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico, usedeta se
278     3|           očeta zelo spoštovali in ga častili. V kot za mizo so
279     3|          častili. V kot za mizo so ga posadili in ga po gosposko
280     3|          za mizo so ga posadili in ga po gosposko gostili. ~Med
281     3|        Pavletu pišejo iz Tulona in ga vprašajo, od kod je doma.
282     3|          so za njim jokali, ker so ga imeli radi in ga častili
283     3|            ker so ga imeli radi in ga častili s tako častjo, kakršna