Del

  1  Uvod|         pobožen junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši so mu
  2  Uvod|           mu je bilo ime. Starši so mu zgodaj pomrli, torej ni
  3  Uvod|    pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V
  4  Uvod|           ga je zato zelo cenil, pa mu nekega dne reče: "France,
  5     1|            da boš le vesela." ~Neža mu na to milo odgovori: "Ljubi
  6     1|            seboj prinesla. Solze se mu udero, milo se zjoka; vendar
  7     1|            poznati, njega moliti in mu služiti, da boš vsaj nad
  8     1|          srečno nazaj prišel, da bi mu Bog srečo dal v daljnih
  9     1|            šel h gospodarju, kateri mu je v rodu bil; krave je
 10     1|          svoje dobre matere, katera mu je velikokrat rekla: "Pavle,
 11     1|            gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila. ~
 12     1|       dobrega Pavleta in še zadnjič mu daje lepe nauke, da naj
 13     1|       tovarišije. Vpričo gospodarja mu reče mati: "Ljubi moj sin
 14     1|           Moli tudi za očeta, da bi mu bilo dobro v daljnih krajih.
 15     1|           kmalu je bil ubit; v prsi mu je priletela krogla, ustreljen
 16     1|             sva edinega sina, Karel mu je bilo ime; ta je bil komaj
 17     1|         žalosten, posebno zato, ker mu je mati rekla: "Morebiti
 18     1|          Bog že tukaj srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga
 19     1|           nogo denem, ker vidim, da mu zelo kri teče; uteči bi
 20     1|             zelo kri teče; uteči bi mu utegnila, preden ljudje
 21     1|         dobro ti bo," reče baron in mu ponudi tri bele tolarje.
 22     1|           hoteli poslušati. Zdaj so mu pa rekli: "Ti si prav neumen
 23     1|             hotel nič vzeti, ko sem mu tolarje ponujal in silil.
 24     1|      ponujal in silil. Kako veselje mu vendar moram za to storiti,
 25     1|              da bo z nami jedel; to mu bo večje veselje ko vsi
 26     1|              kam me peljete?" Baron mu odgovori: "Ne boj se, ti
 27     1|             k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: "
 28     1|         kamor so mu odkazali. Baron mu reče: "Pavle, usedi se in
 29     1|             domov. Ko pride v hišo, mu reče gospodar: "No, si kaj
 30     1|        naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu zapustiti
 31     1|              Baron je precej ukazal mu lepa gosposka oblačila narediti.
 32     1|     gosposka oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico, mu kupil
 33     1|           Dal mu je posebno sobico, mu kupil potrebne bukve in
 34     1|     očetovih prijateljev, kateri so mu v šolah pomagali. Cela tri
 35     1|            Vedno je Boga hvalil, da mu je tako dobrega očeta namestil,
 36     1|             je večkrat vprašal, kaj mu je, pa je le odgovoril: "
 37     1|          vidim marsikaterega, da se mu hudo godi, meni pa je dobro.
 38     1|         zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: "Pavle mora hujšati, on
 39     1|              tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa se, kakor
 40     1|           navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice
 41     1|           se napravi, gre in hlapec mu mora iti tisto sobico pod
 42     1|             solze iz oči obrisal in mu ni drugega rekel, kakor
 43     1|       drugega rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo dobrih jedi
 44     1|            kakor obljubil mu je, da mu bo dobrih jedi pošiljal,
 45     1|             razveseli! Glej, vse to mu boš nesel." Nato pelje baron
 46     1|             hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti gospod, ki te
 47     1|           stopi v bolnikovo sobico, mu hitro oznani, rekoč: "Hvali
 48     1|       obilno mojemu dobrotniku, jaz mu ne morem povrniti." ~Vsak
 49     1|       svojega bolnega prijatelja in mu nesti, kar je poželel. V
 50     1|        molilca mladeniča. Ko pride, mu rečeta: "Tujca sva, z Dunaja
 51     1|         midva iščeva šolarja, imava mu nekaj veselega povedati;
 52     1|            le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše."
 53     1|           zahvali za vse dobrote in mu roko poljubi, rekoč: "Bog
 54     1|          eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu
 55     1|           se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino
 56     1|             ga sama prišla iskat in mu to veselje oznanit. Vsi
 57     1|       Avguštinov tovariš. Vendar se mu je težko zdelo ločiti se
 58     1|            več nanj spomnil, nikoli mu ni pisal, nikoli nič sporočil.
 59     1|          Pavle je hodil počasi, pot mu je bila težavna, ker ni
 60     1|             z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo
 61     1|             v službo vzeli." Hišnik mu reče ostro: "Gospoda ni
 62     1|        streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj
 63     1|             Pavleta v svojo sobico, mu da dobrega kruha, nekaj
 64     1|              nekaj pečenega mesa in mu zraven dve petici v dar
 65     1|          bil proti meni. Nič hudega mu zato ne privoščim. ~Pavle
 66     1|           Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharica povedala. Tema
 67     1|             nas notri prebivati, da mu kaj postrežemo. Ravno danes
 68     1|           ga bo do grada spremil in mu svetil, ker pot še ni udelana." ~
 69     1|          vašemu gospodu pravi, kako mu je ime ali je star ali mlad?"
 70     1|          ali mlad?" Mož pravi: "Ime mu je Avguštin, priimek ima
 71     1|           Dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso pot
 72     1|        kozarec vina šolarju, kateri mu je posvetil. Zdaj je Pavle
 73     1|            hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil
 74     1|        šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: "Avguštin ali
 75     1|             ga objame in poljubi pa mu reče: "Ljubi prijatelj!
 76     1|            vse pove, koliko dobrega mu je ta prijatelj storil.
 77     1|          žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla.
 78     1|           kam si se namenil?" Pavle mu vse po vrsti razloži, kako
 79     1|           po vrsti razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli,
 80     1|          ali dobrega človeka, da bi mu pomagal. Nazadnje reče: "
 81     1|            obiskat. Pripravljen sem mu zdaj, kar je mogoče, dobroto
 82     1|          priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem dam. Moj hišnik
 83     1|            je pri mizi stregel, "da mu vpričo vseh povem, kar mu
 84     1|           mu vpričo vseh povem, kar mu gre." ~Hišnik pride, Avguštin
 85     1|              Hišnik pride, Avguštin mu srdito reče: "Poznaš tega
 86     1|       Ohrani ga do smrti! Ne zameri mu, kar je storil, saj veš,
 87     1|        Pavletovo prošnjo obdržal in mu obljubil tudi, da ga bo
 88     1|            Pavle v graščini. Medtem mu je Avguštin dal narediti
 89     1|         narediti vsa nova oblačila, mu napravil vse potrebne reči
 90     1|          potem poslal na Dunaj. Dal mu je s seboj obilno denarjev
 91     1|    naravnost k mojemu stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z
 92     1|             Svetin proti Dunaju. Ni mu bilo več treba skrbeti,
 93     1|             pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv in
 94     1|      velikim veseljem ga sprejme in mu reče, naj se zraven njega
 95     1|           se zraven njega usede, in mu tako govori: "Ljubeznivi
 96     1|          mojemu stričniku storil in mu v bolezni pomagal. Vse to
 97     1|            šolo, se pridno učil, da mu ga ni bilo enakega. Pri
 98     1|             bistrosti in pobožnosti mu je bilo izročeno to imenitno
 99     1|          Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar
100     1|         včeraj grozno slab danes pa mu je že besedo zaprlo; bojim
101     1|             ne umrl. Njegov tovariš mu lepo streže pa z nami ne
102     1|             in kam gresta?" Francoz mu odgovori: "Iz rusovskega
103     1|           po francosko govoriti, in mu je vse ob kratkem razložil,
104     1|         Imenitnega stanu je, ime pa mu je Karel, s priimkom Gap.
105     1|             je božja volja tako, da mu oči zatisnem. Od hiše do
106     1|          sprosil, kar bom mogel, da mu pomorem in postrežem. Tudi
107     1|        Potem se obrne k Francozu in mu prijazno reče: "Bazile,
108     1|   gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja in ukaže
109     1|           še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano. ~Vsak
110     1|            tudi tovariša z njim, da mu je stregel. Dva meseca sta
111     1|      govoriti nista mogla, roke sta mu poljubovala in jih s solzami
112     1|          vas molil," in solze so se mu udrle. Škof Pavel pa jima
113     1|      velikimi nadlogami obiskal, pa mu dal tudi v nadlogah veselje
114     1|          Kdor si prizadeva, kolikor mu je mogoče, prav ravnati,
115     1|           oštir s Karlom k škofu in mu pravi: "Nič ni čudnega to.
116     1|          vedno ogledoval in srce se mu je treslo. "Oh," je rekel
117     1|        Francozom šel, dasiravno ste mu vi to zelo branili, in je
118     1|      Kordula njegova mati. Solze se mu udero, glasno zajoka, vstane
119     1|             na suho prideva, sem se mu zahvalil in sem rekel: "
120     1|       ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko, ker
121     1|           kje je kateri ali kako se mu godi. Pri meni je že dolgo
122     1|           ga Kordula od sebe pusti, mu reče za odhodnjo: "Bog vam
123     2|            bil grozno priden. Dobro mu je bilo, pa vendar tega
124     2|            da fant po domu joka, da mu je dolgčas. Čez nekaj časa
125     2|           to bom pozabil." Gospodar mu prijazno reče: "Fantič,
126     2|       gospodarju roko poljubi in se mu zahvali. Od zdaj je bil
127     2|             je Janezek v šoli učil, mu je bilo najbolj všeč računanje.
128     2|      kamenci so se lesketali, da se mu je bleščalo. ~Janez Svetin
129     2|      tistega, kateri je izgubil, da mu nazaj dam." Tudi skušnjave
130     2|         misel je prišla v glavo, ki mu je natihoma rekla: "Spravi
131     2|    skušnjave premagal, materin nauk mu je bil dober pripomoček.
132     2|     žalosten. Zato stopi k njemu in mu prijazno reče: "Gospod,
133     2|         fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora. Nesreča
134     2|         meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam;
135     2|          Moja, moja!" in od veselja mu skoraj težko pride. Gospod
136     2|         vprašat. "Nimate vi fanta," mu pravijo, "kateremu je Janez
137     2|       vprašati," pravi pek, "kaj bi mu radi?" Eden izmed gospodov
138     2|         najdeno blago nazaj dal, in mu reče: "Kaj vam nisem vsega
139     2|            kaj več naučiti." Gospod mu vse obljubi. Preden pa se
140     2|           Preden pa se je ločil, se mu je vendar tako užalilo,
141     2|            zahvali svojemu mojstru, mu roko poljubi in gre. ~Svetin,
142     2|          mošnjico z denarji, katero mu je pes v gobcu prinesel.
143     2|             mater zvedel, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša
144     2|             dežele, iz mesta, ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke
145     2|           bister pri kupčiji. Dobro mu bom plačal, ne bo se kesal,
146     2|           te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi srce, vendar
147     2|             silil in prosil, da naj mu pusti Svetina. Svetin tudi
148     2|        Svetina k Francozu v sobo in mu ga izroči s temi besedami: "
149     2|            zapustil." ~Medtem so se mu solze udrle, ker se je spomnil,
150     2|            je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko
151     2|         enkrat proti Trstu pogleda, mu je izginil izpred oči; drugega
152     2|           in pošteno ravnal, naj se mu godi, kakor hoče. To obljubo
153     2|             se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli. Rekel
154     2|         pohlevnega služabnika. Zato mu reče: "Lepo se vedi, zvest
155     2|          gre prosit gospodarja, naj mu da opravila, katerih se
156     2|          kmalu videl, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike
157     2|           mladeničem goljufal, zato mu ni veliko zaupal. Rekel
158     2|            večkrat skusil. Podvrgel mu je denarje in tudi druge
159     2|            pojdeš od hiše." Tovariš mu reče: "Neumen si; zakaj
160     2|          nekega dne h gospodarju in mu reče: "Gospod, ne zamerite,
161     2|            delam krivico." Gospodar mu reče prijazno: "Prav je,
162     2|          motil." -- Od tistega časa mu je Teodor že velike reči
163     2|          zamišljen v račune, katere mu je gospodar Teodor rekel
164     2|            hitro za gospodom, da bi mu mošnjo nazaj dal in rekel: "
165     2|      vrednosti. Misli in misli, kaj mu je storiti. Ne ve, zakaj
166     2|            je storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, katerega
167     2|             je tisto mošnjo vzel in mu jo nesel, rekoč: "Glejte,
168     2|             ne morem imeti." Teodor mu reče: "Na moje besede spravi
169     2|             tistega gospoda, kateri mu je mošnjo denarjev posilil.
170     2|         Teodor kupčijo storil; zato mu reče: "Glej, Svetin, saj
171     2|        Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: "Zdaj govori!" Svetin
172     2|          Tega me Bog varuj!" Teodor mu reče: "Zvesti, pridni moj
173     2|            bil tudi kaj dolžan, vse mu bom odpustil." Svetin uboga,
174     2|           Svetinu, ker je vedel, da mu bo zvesto opravil. Toda
175     2|        vabili in priganjali, ker so mu rekli: "Ves teden si beliš
176     2|        zredila strašna kača, katera mu je vso srečo zelo ogrenila
177     2|          vso srečo zelo ogrenila in mu veliko žalega napravila;
178     2|           ga namenil za zeta vzeti, mu hčer Kristino v zakon dati
179     2|           Kristino v zakon dati ter mu izročiti vse premoženje,
180     2|             gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv
181     2|           bi bilo mogoče; vendar se mu je k videzu po hinavsko
182     2| nevoščljivost še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca. Od zdaj
183     2|         zdaj ga je očitno sovražil, mu vedno zabavljal in ga pri
184     2|          rekel: "Gospod, ne verujte mu toliko, ne zaupajte vsega
185     2|       nevoščljivost vmes biti; zato mu prijazno reče: "Ljubi moj
186     2|          Kristino. Bal se je, da bi mu je ne bil Svetin izpihal.
187     2|          Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo pa za premoženje
188     2|             svojega moža Teodora in mu reče: "Ljubi moj mož, zelo
189     2|            in gospodarstvo vse hiše mu bom izročil, ti boš pa gospodinja." ~
190     2|             more videti; nevoščljiv mu je, ker ga imate vi radi.
191     2|           Teodor pokliče Ludvika in mu reče vpričo Svetina: "Ludvik,
192     2|           jih je vzel nič hudega se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim.
193     2|          katerem jih najdemo, gorje mu bo; saj veste, kako grozne
194     2|             kako in koliko kazni bi mu prisodili. Na Francoskem
195     2|      nezvestobe obsojen k smrti, da mu bo s sekiro glava odsekana.
196     2|           noče obstati in priznati, mu bo prej odsekana desna roka,
197     2|             smrti pripravi. Dali so mu spovednika; pobožnega meniha,
198     2|             pater tudi opominjal in mu prijazno rekel: "Ljubi moj
199     2|     pritepenec ne bo nič prida, nič mu nisem zaupal." ~
200     2|            k srcu ne jemlje, in sta mu rekla: "Prijatelj, kaj boš
201     2|        sobico. Še je ležal in še so mu nekaterikrat ušle iz ust
202     2|            ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Drugega
203     2|             v Svetinovo ječo, da bi mu bila povedala, kaj se je
204     2|         mogla videti. Ko ga ugleda, mu reče od daleč: "Svetin,
205     2|           in mirno, zato ker ve, da mu bo, četudi trpi, trpljenje
206     2|         Gospodje Svetina zbudijo in mu oznanijo, da je njegova
207     2|        Sodnik kmalu pride in Ludvik mu reče: "Vest me grize noč
208     2|             svojo nedolžno roko, da mu jo bodo odsekali! Zmeraj
209     2|           rabeljni pripravljajo, da mu bodo glavo odsekali. In
210     2|              pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič nisem mogel
211     2|            bo tisti dan obsojen, da mu bo obsojenje oznanjeno.
212     2|     nedolžen je, veliko krivico sem mu storil, ker sem ga v smrtne
213     2|       smrtne bridkosti pripravil in mu toliko žalosti in trpljenja
214     2|        bližnjega v nesrečo spravil, mu bo najprvo leva roka, potlej
215     2|          sekiro odsekana." ~Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti
216     2|            očitno izpuščen. Vzemite mu proč železje, katero je
217     2|            očitno odklenejo. "Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo
218     2|         Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: "Prosim te, odpusti
219     2|             kakor divja zver, ko so mu roke drugo za drugo odsekali,
220     2|           ime klical tako dolgo, da mu je bila glava odsekana. ~
221     2|            je izbral Svetina, da bi mu povrnil tolike bridkosti,
222     2|          trpeti, za svojega zeta in mu izročil vse svoje veliko
223     2|          svoje veliko premoženje in mu obljubil svojo hčer Kristino
224     3|       Svetinu delo dobro izpod rok, mu je dal dobro jesti in piti
225     3|         ostane. "Ne hodi še domov," mu je zmeraj govoril; "vem,
226     3|          dobro popotnico dal." ~Ker mu je bilo pri suknarju dobro
227     3|            pošteno živeti. Gospodar mu je obljubil, da ga bo še
228     3|           ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato
229     3|         strežeta Svetina; zelo všeč mu je bil. Bog je tako naklonil
230     3|         vedno Boga prosil, da bi se mu ne bilo treba streljati
231     3|            zraven njega. Nekega dne mu general reče: "Ljubi moj
232     3|             vojakih. Še bolj pridno mu je stregel, zraven pa tudi
233     3|       dregnil konja v trebuh, da so mu čreva ven šinila. Konj pade
234     3|           nehal braniti in Španjoli mu zvežejo roke in noge in
235     3|            prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje, ki je
236     3|           so precej razvezali; bilo mu je tudi dovoljeno da je
237     3|        generalom storili; vendar so mu poslali spovednika, kateri
238     3|      spovednik odide od generala in mu obljubi, da bo zgodaj zjutraj
239     3|         francosko govoriti. General mu prijazno reče: "Ljubi moji
240     3|        zleze hitro v okno in Svetin mu zunaj pomaga, da se srečno
241     3|             Svetina za sabo. Svetin mu pa reče: "Ne tako, nevarno
242     3|         pešati in omagovati. Svetin mu poda roko in pravi: "Jaz
243     3|             je začel topiti in voda mu je že šla v grlo. Svetin,
244     3|         iskal, pa ga ni bilo, da bi mu jo dal. ~Svetin plava naprej
245     3|           pa je zelo opešal. Svetin mu spet poda roko in plava
246     3|             do cesarja Napoleona in mu povedal, kako je srečno
247     3|       konjih in pri drugem blagu in mu rekel: "Kmalu boš za menoj
248     3|           Najbolj ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo dajalo,
249     3|         zdaj z vsem preskrbljen, da mu ne bo treba pomanjkanja
250     3|            da jo že v rokah ima, pa mu uide in namesto nje ostane
251     3|            in pobit, kakor da bi se mu bilo zdelo, da vožnja po
252     3|            vendarle žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti.
253     3|             Afriko, do mesta, ki se mu pravi Alžir. Tam so jih
254     3|     žalosten je stan sužnjev, da se mu morajo smiliti, kdorkoli
255     3|            vedno Boga prosil, da bi mu dal zdravje in moč, da bi
256     3|            gospodar bolj upošteval, mu bolj zaupal, da mu ni bilo
257     3|       upošteval, mu bolj zaupal, da mu ni bilo treba vedno vklenjenemu
258     3|            pri velikem mestu, ki se mu pravi Novi Jork. Precej
259     3|           vrt obdelovati. "Gospod," mu odgovori Svetin ponižno, "
260     3|           delu privadil." ~Gospodar mu reče: "Prav! Če boš priden
261     3|            pustil samega po vrtu in mu tudi še dovolil, da je šel
262     3|      Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: "Gospod, prosim vas,
263     3|   pogovarjali!" General reče: "Imam mu nekaj posebnega povedati."
264     3|            hitro pokliče Svetina in mu ukaže iti h generalu, sam
265     3|         generalom, ravno tistim, ki mu je pred nekaj časom življenje
266     3|              General ga potolaži in mu reče: "Ne boj se, nisem
267     3|          poslavljat in prosi, da bi mu izpustil vrtnarja Svetina.
268     3|         zanj sto tolarjev." General mu precej odšteje sto tolarjev
269     3|     tolarjev in pokliče Svetina, da mu pove, da je zdaj odkupljen
270     3|           smrtni nevarnosti otel in mu otel in mu ohranil življenje.
271     3|       nevarnosti otel in mu otel in mu ohranil življenje. Preden
272     3|         pokliče gospodar Svetina in mu reče: "Glej, sto tolarjev
273     3|          svojega življenja, kako se mu je na Španskem hudo godilo
274     3|        Španskem hudo godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje
275     3|            nato vzdihne in solze se mu udero po licih, pa hitro
276     3|           znamenja zarezana, katera mu je mati še majhnemu naredila.
277     3|         prigodbe razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo,
278     3|              Neki škof Pavel Svetin mu je bilo ime, je ravno pri