Del

  1  Uvod|        in pomagal." ~Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo
  2  Uvod|        se s Francetom. Neža je v to tudi rada dovolila in v
  3     1|          Neža, povej mi, kako je to, da nisi nikoli vesela,
  4     1|          le vesela." ~Neža mu na to milo odgovori: "Ljubi moj
  5     1|       prišle; in Bog ve, kako je to, da sem zavoljo tega vedno
  6     1|         ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka,
  7     1|         so morali iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta
  8     1|          zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša
  9     1|      levi roki ima: Neža Trpinc; to je moje ime po mojih starših.
 10     1|         reče: "Ljuba moja sinka, to se težko naredi. Kdor hoče
 11     1|     potem se ne da več zbrisati. To pa je boleče." ~"Naj boli,
 12     1|        Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja
 13     1|        pastirji so svinko pasli; to je navadna pastirska igrača.
 14     1|          Poredni pastirji so vse to videli pa zraven se še smejali.
 15     1|         moja dolžnost." Baron na to nič ne reče, tiho se usede
 16     1|         vzameš." Pavle pa na vse to drugega ne reče ko te besede: "
 17     1|       veselje mu vendar moram za to storiti, preden grem od
 18     1|   pripeljal, da bo z nami jedel; to mu bo večje veselje ko vsi
 19     1|        prijazno vpraša: "Kako je to, fante, ker si tako bister
 20     1|     svojega vzela? Dobro delo bo to in iz fanta utegne sčasoma
 21     1|       ker je bister. Bog bo nama to povrnil, če ne na tem, pa
 22     1|          šel, pa ne vem, če bo v to moj gospodar privolil; brez
 23     1|        se ne spodobi." ~"Lepo je to," reče baron, "všeč mi je;
 24     1|         sem te včeraj zmerjal za to, ko nisi hotel ponujenih
 25     1|      baronka sta rekla: "Prav je to, le priden bodi in nič hudega
 26     1|    vpraša baronka svojega moža. "To je nehvaležnost!" Bolj pametni
 27     1|          in tajiti; povej, zakaj to delaš?" Pavle, ves bled
 28     1|      storiš, če revežem pomagaš; to ti bo prav hodilo. Pojdi
 29     1|          ga razveseli! Glej, vse to mu boš nesel." Nato pelje
 30     1|       posteljo. "Oddaj hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti
 31     1|         ki te je obiskal, ti vse to pošilja in tudi za naprej
 32     1|          moj oče, je obljubil za to skrbeti, da ozdraviš. Glej,
 33     1|           Bolnik ni mogel na vse to nič drugega odgovoriti,
 34     1|          zamišljen. Ker je, bilo to popoldne in nobenega človeka
 35     1|       vedeti; nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar, sem
 36     1|          sama prišla iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so
 37     1|          brez hinavščine: "Ravno to me dela žalostnega, ker
 38     1|         spravi!" Kuharica je vse to videla in slišala. Zelo
 39     1|      Pavletu; vpraša ga, kako je to, da je on prišel svetit
 40     1|     poznati ne hotel. Vem, da si to mislil, ker ti ves čas nisem,
 41     1|           Glej, moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil.
 42     1|          prošnje! Prosim te samo to, da hišnika ne deneš ob
 43     1|     smrti imel. Vesel dan je bil to vsem, kar jih je bilo pri
 44     1|           katera je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp
 45     1|     prositi za razsvetljenje, da to izvolim, kar je tebi, o
 46     1|       duhovskem stanu. Gotovo je to božja volja, si je mislil,
 47     1|      pred oltarjem Matere božje? To mi je bilo zelo všeč." "
 48     1|          bere; kar spozna, da je to tisti Avguštinov zvesti
 49     1|        mu v bolezni pomagal. Vse to očitno kaže, da te je Bog
 50     1|       časti vredni gospod! Ravno to je moja misel; v cerkvi
 51     1|       fante krščanski nauk učil; to službo je pet let z velikim
 52     1|        male šole in je opravljal to službo šest let z veseljem
 53     1|   pobožnosti mu je bilo izročeno to imenitno opravilo. Pri taki
 54     1|     svetovalca, ko je najmanj na to mislil. Več drugih, tudi
 55     1|          cesarju priporočenih za to službo, pa le Pavel Svetin
 56     1|    izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. ~
 57     1|           Nekaj let je opravljal to težavno službo. Vsi njegovi
 58     1|         imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč od Dunaja.
 59     1|        srečo uživala." ~Ko Karel to zasliši, da je škof tudi
 60     1|        povej mi še prej, kako je to, da se ti danes tako na
 61     1|            Škof Pavel ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj
 62     1|        mu pravi: "Nič ni čudnega to. Vsako nedeljo jih toliko
 63     1|        več ne vem povedati kakor to, da je vdova, ime pa ji
 64     1|     oštir, "veliko veselje ji bo to; še vsakega kmečkega človeka
 65     1|        vdovo obiščete. V srce me to veseli. Pa ne zamerite,
 66     1|         šel, dasiravno ste mu vi to zelo branili, in je potem
 67     1|        njen sin bil. Oh, kako bi to bilo mogoče, da bi ta bil
 68     1|          se naju usmilil in nama to srečo dodelil še kdaj domov
 69     1|          Kordula, vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla
 70     1|   hvaležno izkazala? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko dobrot,
 71     1|   zavoljo tega. Dolžnost je bila to krščanska in hvaležnost
 72     1|          višji duhovni oče, vsaj to veselje nam storite, da
 73     1|      gledat. Da je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno
 74     1|        veselje uživala." Neža na to nič ne odgovori, ampak globoko
 75     1|          najdeš." ~Ko škof Pavel to sliši, se obrne h gospe
 76     1|          so sanje, in reče: "Oh, to ne more biti, kako bi bili
 77     1|           Neža Trpinc". ~Ko Neža to zagleda, spozna, da je ravno
 78     2|          vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove,
 79     2|        učil; premalo znam, pa še to bom pozabil." Gospodar mu
 80     2|          Fantič, prav všeč mi je to. Ne bodi žalosten zavoljo
 81     2|      bleščalo. ~Janez Svetin vse to pregleduje in misli: "O
 82     2|     misli: "O revež, kdorkoli si to izgubil! Želim, prej ko
 83     2|          more, ker živ človek za to nič ne ve." Nato Janez proti
 84     2|      dobrotljivi oče, vam bo vse to v vašo srečo obrnil." ~Pri
 85     2|        ko desetkrat sem že danes to pot storil, pa vse zaman." ~
 86     2|       vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč
 87     2|      zdaj zatrdno spoznal, da je to pravi gospodar najdene mošnje,
 88     2|          iz žepa, rekoč: "Ali je to tista vaša izgubljena mošnja?" ~
 89     2|        nazaj dal, kar sem našel, to je bila moja dolžnost. Vesel
 90     2|        pa nočem. Hvalite Boga za to srečo, ne mene, Bog vas
 91     2|      odpre in pravi: "Fant, vsaj to mi povej, kako ti je ime
 92     2|      mostom v Trstu." Gospod vse to s svinčnikom zapiše in Janezu
 93     2|        pa ni rekel drugega kakor to: "Nisem zaslužil, pa nisem
 94     2|      zdaj Janez, "pa prosim samo to, da me v šolo pošiljate,
 95     2|     Svetin vedel. ~Ko je Francoz to slišal, je še bolj silil
 96     2|        je upokojilo. Brodniki so to kmalu čutili, v njih srcih
 97     2|          se mu godi, kakor hoče. To obljubo je tudi ves čas
 98     2|      dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred sv. Matevžem.
 99     2|    Svetin pa, ki ni vedel, da je to nalašč le k videzu, prosi
100     2|      vrže Svetinu. "Na," pravi, "to je tvoje!" in beži iz pisarnice.
101     2|      mošnjo nazaj dal in rekel: "To ni moje! In kar mojega ni,
102     2|      storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, katerega
103     2|        jo nesel, rekoč: "Glejte, to mošnjico mi je neznan gospod
104     2|          Nič ne vem, zakaj mi je to dal. Prosim vas, spravite
105     2|        ga hitro vpraša: "Kako je to, da si tako hitro prišel,
106     2|      uboga, ker ne ve, da je vse to bila le skušnja njegove
107     2|      prida ne vidi in ne sliši." To je bilo pa zelo všeč gospodarju,
108     2|      veliko žalega napravila; in to je bila nevoščljivost nekega
109     2|        tudi gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv
110     2|  zaupajte vsega temu pritepencu; to je hudoben človek, ni tako
111     2|        hčer v zakon dati, vendar to le takrat, če bo sama radovoljno
112     2|          prostora v svojem srcu. To je kača, ki te bo umorila.
113     2|       ljudje spoštujejo, bi bilo to pač meni težko, ko bi ljudje
114     2|          denar. Ti si slišala le to, kar je Ludvik povedal;
115     2|   slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin
116     2|    spregovorila. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko
117     2|       spodobno: "Zahvalim vas za to, kar ste mi dobrega storili,
118     2|         hvaležen vam bom vselej. To pa, česar me dolžite, mi
119     2|       sem šel spat, sem cekine v to miznico dal in zaklenil,
120     2|       roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz jih nisem vzel."
121     2|   nedolžnega delal. Svetin je na to vselej rekel: "Sodite me,
122     2|       šele glava." ~Ko je Svetin to obsodbo slišal, ga je obšla
123     2|          bilo prisegati treba. V to podobo milo pogleda in v
124     2|          pregreho priznaš. Stori to, da ne boš tolike muke trpel,
125     2|          rekel, da sem v resnici to pregreho storil, zavoljo
126     2|          nekoč drugače sodil. Le to iz srca želim, da bi moj
127     2|         povprašujejo, kako se je to zgodilo, sčasoma bo vse
128     2|          je rekel: "Oh, da se je to ravno v moji hiši moralo
129     2|          biti kaznovana, pravica to ukazuje. Ti nisi tega kriv,
130     2|    obstal in pripoznal, da je on to pregreho storil, zavoljo
131     2|       tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce.
132     2|           nevoščljivost je vnela to sovraštvo. Dolgo sem iskal,
133     2|        vere, ampak sem storil le to, kar mi je svetovala prevzetnost
134     2|     rekoč: "Ludvik Bodin, je vse to res, kar si povedal, kakor
135     2|         smrti obsojen. Ker je pa to tatvino storil svojemu gospodarju
136     2| dobrotniku, potem, ker je storil to pregreho zato, da bi svojega
137     3|    življenju ohrani." Svetina je to zelo veselilo, da je dobil
138     3|     smrtnih bridkostih tolažiti. To ni bilo po pravici, da so
139     3| Izgubljeni smo, blizu so že." Na to kričanje priteče poglavar
140     3|          so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kateri
141     3|        prodajo v sužnost. ~Ravno to se je zgodilo z barko, ki
142     3|          kdo hoče odkupiti. ~Vse to je moral Svetin malo manj
143     3|         more biti, kakor mi je." To izgovori in zbeži v temoti
144     3|          jim je: "Božja volja je to; trpimo voljno! Bog nam
145     3|        pravem času prišel nazaj. To je bilo Svetinu čez vse
146     3|          vam ne zamerim, vzemite to rožico od mene; z veseljem
147     3|    dobrotnik." Stari Teodor je v to rad privolil, ker sta bila
148     3|    generalom velika prijatelja. ~To ženitovanje so obhajali
149     3|         kakor jaz; kdo mora neki to biti? Svetin vpraša tiho
150     3|         Takrat je spoznal, da je to res njegov oče. Zaviha rokava
151     3|    prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko so zvedeli, da
152     3|        Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa njegova hiša, lepo