| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Janez Cigler Sreca v nesreci IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Del
501 2| Neko nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju veliko gostarijo, 502 2| vzeti, pa nisem hotel." Janezovi tovariši pa so ga za norca 503 3| vnuke. S starim Teodorom, Janezovim tastom, sta bila vedno prijatelja 504 1| Konji so zapeljali preveč v jarek, kočija se zvrne in desno 505 2| Svetin odgovori spovedniku z jasnim obrazom, na katerem se je 506 1| gostilničarjeve hiše veliko ječanje, zdihovanje in vpraševanje. 507 2| V osmem mesecu Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat 508 2| bratovščino vzeli. Pili in jedli so in dobre volje so bili 509 1| Potem se k mizi usedejo, jedo in se o mnogih rečeh pogovarjajo. 510 1| reče: "Pavle, usedi se in jej z nami, kolikor se ti bo 511 2| začel pojemati; megle so se jele razpotegovati, spet se je 512 1| Binkoštno nedeljo zjutraj, ko je jelo po vseh cerkvah tistega 513 2| odgovori: "Zakaj bom od vas jemal, ker nisem nič zaslužil. 514 1| bilo videti, kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma pred 515 2| te zgodbe nikar k srcu ne jemlje, in sta mu rekla: "Prijatelj, 516 1| bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa se, kakor da bi 517 1| ki sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega 518 1| saj niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali 519 3| kateri je bil Svetin sužni jetnik, je srečno priplavala v 520 2| slišati obsodbo še enega jetnika, naj malo počaka." Ljudje, 521 2| pa ni bil tak kakor drugi jetniki, da bi bil rotil, preklinjal 522 3| vsak na svojega konja in jezdarita ob vodi drug za drugim. 523 2| očitne igre: kegljanje, jezdarjenje, plesanje in druge norčije, 524 3| drug za drugim. General je jezdil predaleč od svoje straže 525 2| nič ne ve. Stari Teodor se jezi in pravi: "Le nobenega ni 526 1| tovariš. Njegov ilirski jezik me je pri življenju ohranil, 527 2| vendar nimam, da bi vse te jezike znal govoriti in pa da bi 528 2| ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič nisem mogel škodovati, 529 1| mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal govoriti. 530 1| sta se k videzu nekaj časa jezno držala, pa zdaj nič več 531 2| bi Ludvik imel nanj vedno jezo. Teh dveh torej nobenega 532 1| Danijelom, s Tobijem, z Jobom. Kako se je godilo z apostoli 533 1| zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, 534 1| sabo. Vsi trije pred njim jokajo; in prosili so, da bi potrpel 535 1| Žena: "O, Bog varuj! Saj ne jokam, le žalujem, dasiravno mi 536 1| dolgo let." Škof: "Zakaj pa jokate? Kaj je gospa tako huda?" 537 3| usmiljen. Blizu mesta Novega Jorka je bil lep, velik vrt. Vprašal 538 1| kakor točaj na egiptovskega Jožefa. Ni se več nanj spomnil, 539 2| poljubovanje pa je bilo vendar le Judeževo poljubovanje; sprijaznil 540 1| hitro kokoš zaklati, bolniku juho dajati, meso pa naj njegov 541 Uvod| pošten pa tudi pobožen junak. Franc Svetin mu je bilo 542 3| gozdu in po grezih, da je do jutra prišel k morju, a ni se 543 3| daleč že nimamo do doma, jutrišnji dan osorej bomo že pri kraju." 544 3| poznaš?" Svetin odgovori: "Kajpada vas poznam, general M. Kaj 545 1| gospodu, če vam je prav." Kajžar pravi: "Zelo mi ustrežete, 546 1| šolar in da bo prenočil v kajži. Gospod se ni več menil. 547 3| piti. Tovariše, ki so zunaj kajžice na straži stali bili, so 548 2| Kadar je bilo treba narediti kak težek račun ali kaj drugega 549 1| Fante, povej mi, kje je kaka hiša, da bi jaz ljudi dobil, 550 2| nedeljah in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval 551 3| da bi se smel z njim v kaki skrivni sobici pogovoriti. 552 1| stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj 553 1| Ljuba mati, povejte nama, kakšen so vendar naš oče ki jih 554 1| hodil, da ga je ozdravil. ~S kakšnim veseljem je Pavle šel s 555 1| zvesti varuh mojega sina, kakšno plačilo vam bom dala za 556 2| Ali so tudi tam ljudje kali? ~Ko Janez tako morje premišljuje 557 3| da morajo težko nositi kamenje ali vodo ali druge reči. 558 1| njen sin Karel? Karel odpne kamižolo in vzame izza vrata tablico 559 3| njega nikamor ni ganil. Kamorkoli je šel general, ga je moral 560 2| stolu, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga ne 561 2| dal v svojo pisarnico ali kanclijo, da bi ga skusil, koliko 562 1| srečo voščit in mladega Karla gledat. Da je gospa Kordula 563 1| vprašuje." Nato gre oštir s Karlom k škofu in mu pravi: "Nič 564 1| je bil tako zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti, 565 2| videzu po hinavsko prijaznega kazal, skrivaj pa vedno iskal, 566 Uvod| Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni 567 2| moje hiše moral biti očitno kaznovan. Še je čas, vsakega še posebej 568 2| veš, da hudobija mora biti kaznovana, pravica to ukazuje. Ti 569 2| mora taka hudobija ostro kaznovati." ~Teodor pridrži svoja 570 2| o praznikih očitne igre: kegljanje, jezdarjenje, plesanje in 571 2| mu bom plačal, ne bo se kesal, da je k meni prišel, če 572 2| tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred sv. 573 2| bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca. Od zdaj ga je očitno 574 1| ki izmed velikih poslopij kipi in o katerega visočini je 575 2| trpeti, le vedeti mi daj in, kjerkoli boš, dal ti bom, kolikor 576 1| Četrto leto pa je Pavle jel klavrn hoditi. in žalosten biti 577 2| gugala ko zibel. Brodniki so kleli in se rotili, ker vihar 578 3| kateri jih z vpitjem, s kletvijo in tepenjem priganja k težkemu 579 2| zmeraj zaupal in njegovo ime klical tako dolgo, da mu je bila 580 1| moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu 581 2| Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je pri svojem novem gospodarju 582 2| in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor 583 3| general pokaže iz vode in kliče: "Svetin, ljubi moj Svetin, 584 1| služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav znana se mi 585 2| videl, kam je od miznice ključek shranil. Mislil sem, zdaj 586 2| katero sem tiho odprl s ključem, za katerega nihče ni vedel. 587 1| ves truden, se usede na klop pred gradom in čaka, da 588 1| vrtu blizu pota sedeti na klopi priletno ženico, čedno oblečeno, 589 1| veselje ji bo to; še vsakega kmečkega človeka prijazno sprejme, 590 1| denarji. Velika čast bo kmečkemu pastirju se v kočiji z gospodo 591 3| dobil. Ljudje, mestni in kmečki, so vse brambovce pobrali 592 1| zvečer šel vselej v kako kmečko hišo, kjer je večidel dobre 593 1| peljal. On je naš gospod, koča je njegova; pusti nas notri 594 1| bilo, blizu nobene hiše in kočijaža ni bilo mogoče kam poslati, 595 2| Janez psa hitro spodi in koder spusti, kar je prinesel. 596 2| drevesom hvali, priteče kodrast pes tudi pod drevo v senco 597 1| dva tolarja in ukaže hitro kokoš zaklati, bolniku juho dajati, 598 3| pa počasi šla in vsak en kol na rami nesla, jima nihče 599 1| pa zavoljo zdrobljenega kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni 600 1| dva druga soseda, da so s koli in vrvmi kočijo tako zvezali, 601 1| v pol ure je bil mrtev. Kolika žalost zame, si lahko misliš. 602 1| ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla iz zvrnjene kočije, 603 2| se je sodba nad Bodinom končala, oznani služabnik deželske 604 1| Zapisano je bilo: "Pravda je končana, krivični sorodniki Avguština, 605 1| duhovnov, kateri ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo. 606 3| so mu čreva ven šinila. Konj pade z generalom, oditi 607 1| svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem in oštir 608 1| poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer ni bilo nič, pa zavoljo 609 3| Svetina je pustil pri svojih konjih in pri drugem blagu in mu 610 3| povišal in ga postavil za konjika častnega reda. Še bolj pa 611 3| da vzdigne generala izpod konjske krvi, in pravi: "Gospod 612 2| vestjo živel. Drugim sem jamo kopal, sam sem vanjo padel, prav 613 3| utopil. Svetin ni bil tri korake od njega, ko se general 614 1| vbogajme neko gospo, po imenu Kordulo. Ona je zelo dobrodelna. 615 2| storila v mojem srcu hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, 616 1| skrinji pod oblačili zavit kosec mesa, malo kruha in pa malo 617 2| živi, Bog zna, v katerem kotu tiče in kako se jim godi." ~ 618 1| kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kateri mu 619 1| mi je v hudi lakoti dal košček kruha. Že zdavnaj bi jaz 620 2| posnemaj! Veš, da krivičen krajcar deset pravičnih uje." ~Ker 621 2| uživati? Ne, ne, ne obdržim ne krajcarja. Nikdar ne bom pozabil materinega 622 2| velja 17 goldinarjev 57 krajcarjev, ker ravno toliko je moral 623 3| general, in od francoskega kralja sem zavoljo imenitnih opravil 624 2| deželske pravice, kakor so jim Kranjci "štrikarji" rekli, Francozi 625 1| sobe, napolnjene z dragim, krasnim pohišjem, in svoji ženi 626 3| tako dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! 627 Uvod| Nikoli ni bilo med njima krega ali prepira. Ne po posvetnih 628 3| smo, blizu so že." Na to kričanje priteče poglavar barke, 629 3| bili vrh barke, žalostno kričati: "Tolovaji, tolovaji! Izgubljeni 630 1| preskrbeti, ker vreden je tak kristjan žlahtnega srca." ~Škof Pavel 631 3| nekaj časi mrtvih sužnjev kristjanov še zakopavali niso, ampak 632 2| pred božjega sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho, 633 2| neha Svetina motiti in ga h krivicam zapeljevati, gre Svetin 634 2| krivičnih ne posnemaj! Veš, da krivičen krajcar deset pravičnih 635 2| denarjev posilil, da bi zdaj krivične račune delal. Tega me Bog 636 1| bilo: "Pravda je končana, krivični sorodniki Avguština, kateri 637 2| pravični delajo, hudobnih in krivičnih ne posnemaj! Veš, da krivičen 638 2| veš, da goljufi, tatje in krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? 639 2| nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni 640 3| Svetina je poslal cesar zlat križec, katerega naj nosi z višnjevim 641 2| so bile vedno večje želje križem sveta iti, pa si ni upal 642 1| volja je tako. Bog nas s križi tepe, zato ker nas ljubi, 643 1| v prsi mu je priletela krogla, ustreljen je bil blizu 644 Uvod| fantiča dvojčka. Pri svetem krstu so prvemu dali ime Janez, 645 1| pozabljena in zapuščena kakor krt, kar pride nekega dne sibirski 646 1| kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride 647 1| je bilo zdaj pri njegovem krušnem očetu baronu I. zelo dobro. 648 2| vedno pred seboj pa so vsi krvavi, ne rumeni in vpijejo, da 649 3| vzdigne generala izpod konjske krvi, in pravi: "Gospod general, 650 Uvod| mestnih željah, ampak po krščanskih in božjih zapovedih sta 651 2| bilo. Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludvika k večerji 652 2| je v mojem srcu že davno kuhalo, nevoščljivost je vnela 653 Uvod| si pri volji, vzemi mojo kuharico Nežo za ženo, ki je tudi 654 2| Svetinovega gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnavala 655 2| silno bogat trgovec ali kupec iz Tulona, prileten, moder 656 2| kateri obenem vso moko kupi. Potem v smehu vpraša mokarja: " 657 3| eden izmed svatov, prime kupico v roko in pravi: "Naj živi 658 1| zmrznil, kje je zakopan? Kupit pošljem njegove kosti ali 659 3| imam še cekin, vzemite ga, kupite si dobrega vina zanj, ker 660 3| Svetina so pahnili med že kupljene sužnje na dno barke. Ker 661 1| ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo 662 1| vsa revna, raztrgana in lačna. Prosila sta me, da bi jih 663 2| naredil, kot bi mignil, z lahkobo, brez velikega truda. Priletni 664 1| kjer je več sto Francozov, Lahov in Nemcev potonilo, ko so 665 1| bila zdaj Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo je vse pobralo 666 1| pritrgal, da mi je v hudi lakoti dal košček kruha. Že zdavnaj 667 1| bodo spet nadloge zadele. Lasna sreča je spremenljiva; nič 668 3| naenkrat poln veselja: "Last Bogu, do dna sem z nogami, 669 1| pripeljali!" Pavle hitro vzame laterno in reče kajžarju: "Pustite 670 1| jel Pavle hoditi v prvo latinsko šolo. Tako se je učil, da 671 1| zajezila. Živi so po mrtvih čez lazili. Strah je še misliti na 672 1| drugimi vojaki vred proti laški deželi. ~ 673 3| dajte tudi meni malo, da bom laže trpel." ~Vojaki veseli kupijo 674 1| mojega tovariša dobrotnik so Le-ta pričujoči, visoke časti 675 2| pravično račun narediš. Lej, tvoj gospodar je bogat, 676 1| Davidu, kako je pastirčeval. "Lejte," je rekel sam pri sebi, " 677 1| mogla, pri hiši, da nista v lenobi časa tratila. Medtem ukaže 678 3| bridkostih sedel v revni leseni hišici za mizo tako trdno 679 2| zlat prstan; kamenci so se lesketali, da se mu je bleščalo. ~ 680 2| Teodor ravno pred dvema letoma za svojega namestnika postavil 681 1| ima Zorman. Mlad je, ravno letos se je oženil in torej šel 682 3| moral zapustiti v devetem letu in nikoli več nisem nič 683 2| nesrečo spravil, mu bo najprvo leva roka, potlej desna in zadnjič 684 1| Franc Svetin". Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano " 685 1| tovarišev bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša 686 1| Pavleta, rekoč: "Pavle, bi li ti zapustil svojo službo 687 3| in solze se mu udero po licih, pa hitro si jih obriše 688 1| seboj obilno denarjev in list, katerega je pisal do svojega 689 1| dvigneva in greva na pot svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre 690 1| zvesto služil in ga iz srca ljubil." ~Prigodilo se je, da se 691 1| otroka, kakor sta onadva ljubila Pavleta, ker sta videla, 692 2| ker samo imam, veš, da jo ljubim. Zato sem ji dal na izbiranje, 693 1| prava mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega otroka, 694 3| tolažim, da bom še kdaj videl ljubo domačo deželo. Šel bom iskat 695 2| nedolžnem tak strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: "Prav je, prav! 696 1| je vsa leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa 697 1| ločili, pa težavna je bila ločitev, vsem so bile solze v očeh. 698 1| Dunaj, da skončaš vse šole! Loti se učenosti, katere hočeš; 699 3| tiho na ušesa, naj pihne luč, ki je še malo brlela. General 700 1| srečno, čakali vas bomo z lučjo, da nazaj pridete." ~Pavle 701 2| pri volji zaročiti se z Ludvikom Bodinom, kakor si pred nekaj 702 2| varovala, je bila na te Ludvikove besede vsa prestrašena in 703 1| molimo!" ~Komaj se je trikrat luna premenila, že so pridrli 704 3| zarezana, katera mu je mati še majhnemu naredila. Takrat je spoznal, 705 1| bil izvoljen za poglavarja male šole in je opravljal to 706 1| Pavle rojstno deželo. O malem šmarnu je prišel Pavle s 707 1| vselej v šolo grede polne malhe jedi nabašeš in odneseš. 708 1| postavljen precej za učitelja v malih šolah, da je fante krščanski 709 1| veseljem in k veselju vsem malim šolarjem. Nato je bil Pavle 710 2| Ljubi očka, ljuba moja mamka! Rada sem imela Ludvika 711 2| naj pripozna, kazen bo manjša; veliko huje bo, če bo zmerom 712 2| Prav mi je, ker nisem nič maral za lepe nauke krščanske 713 3| bom vedel povedati in jim marsikak lep nauk dati. O Bog, daj 714 1| Žalosten sem, ker vidim marsikaterega, da se mu hudo godi, meni 715 1| od postelje plačali in za maseljc vina. Pojdite do prve kajže; 716 1| ukazala prinesti vina, kruha, masla in redkve in je rekla: " 717 2| hitro skušnjave premagal, materin nauk mu je bil dober pripomoček. 718 1| bova videla." Pavle si je materine nauke zvesto v srce vtisnil 719 2| krajcarja. Nikdar ne bom pozabil materinega nauka, ki so mi ga večkrat 720 1| pa se je peljal s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo 721 2| to je tisti dan pred sv. Matevžem. Svetin zdaj prvič ugleda 722 1| posteljo, pa z dišečimi mazili so jo kmalu spravili k sebi. 723 1| z veliko pobožnostjo sv. mašo in še potem dolgo v cerkvi 724 1| duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, 725 2| je vihar začel pojemati; megle so se jele razpotegovati, 726 3| lepo sobico, usedeta se na mehke stole in ženin pravi: "No, 727 1| sorodniki pravdajo, da je menda nikoli ne bom imel, dasi 728 2| mu spovednika; pobožnega meniha, ki je podnevi in ponoči 729 2| v njegovo sobico, ker je menila, da spi, da bi ga na naglem 730 2| jokal. V začetku so vsi menili, da fant po domu joka, da 731 2| pisma so bila pa dobivna ali menjavska pisma, ki se po nemško veksel 732 2| ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan 733 2| vklenjenega, pred dvema mesecema k smrti obsojenega Svetina. 734 2| K SMRTI OBSOJEN~V osmem mesecu Svetinove ječe so se sodniki 735 1| kje je, se mora po vseh mestih iti iskat, da se najde in 736 2| gospod, ona dva sta bila mestna pisarja, da sta vpričo peka 737 3| kjer bi delo dobil. Ljudje, mestni in kmečki, so vse brambovce 738 Uvod| po posvetnih navadah in mestnih željah, ampak po krščanskih 739 2| Eden Teodorovih prijateljev migne, naj gredo tiho iz sobice 740 3| Svetin ugleda proti morju, mika ga, da bi jo potegnil in 741 1| slišala, katere so se ji tako mile zdele, da so ji debele solze 742 2| so se pogovarjali in ga milovali. Vsem se je smilil. Tudi 743 3| skoraj rešen. Dva meseca mineta, kar pride general k Svetinovemu 744 1| je čas popotovanja hitro minil. Ravno binkoštno soboto 745 3| bom videl." Dve leti sta minili, kar je bil Svetin pri tem 746 3| vojska mine in da s Španjolom mir naredimo. Le Boga prosi 747 2| Naslonil se je v barki, v mislih utopljen je premišljeval, 748 2| bi videli tistega, ki ga mislijo soditi. Čez nekaj časa pripeljejo 749 3| nihče ni nič storil. Vsi so mislili, da sta domača vojaka. ~ 750 1| prijatelja nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom, 751 1| Kolika žalost zame, si lahko misliš. Potem so sovražniki v naše 752 2| prijatelja vstanejo brž od mize in gredo tiho po prstih 753 2| tudi sem videl, kam je od miznice ključek shranil. Mislil 754 2| mož že večkrat nad kakim mladeničem goljufal, zato mu ni veliko 755 3| odgovori Svetin ponižno, "v mladih letih sem imel z vrtnim 756 2| sedaj moral biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi 757 2| kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da bi za mater 758 1| mizi usedejo, jedo in se o mnogih rečeh pogovarjajo. Vsi veseli 759 1| nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi. S tem nas je 760 1| Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih reči pripovedoval; 761 1| poljubovala in jih s solzami močila. Karel je toliko rekel: " 762 1| fantiča in si z združeno močjo prizadevala več prislužiti, 763 3| Gospodar reče: "Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko 764 2| kupec iz Tulona, prileten, moder mož, zraven pa pobožen in 765 1| reči?" Avguštin odgovori modro: "Rad bi vama povedal, pa 766 1| bila Pavletova učenost, modrost in pobožnost ne le tovarišem, 767 2| poslušal, toda do srca niso mogle, zakaj v njem je tlela grozna 768 1| bilo, tako da mi bolje ni moglo biti. Huda sila ga je klicala 769 3| Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar. ~Grozno hudo se 770 2| se potem zahvali svojemu mojstru, mu roko poljubi in gre. ~ 771 2| kupi. Potem v smehu vpraša mokarja: "Prodate tudi fanta, ki 772 2| Pek je mislil, da je fant mokarjev sin. Kakor nalašč so bile 773 2| sin. Kakor nalašč so bile mokarju te besede, zato brž reče: " 774 2| Neki mokar, ki je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, 775 1| hotel razodeti. Vso pot je molčal, le toliko je povedal, da 776 2| za tako nezvestobo." Vse molči, kar besede ni slišati. 777 1| ven in pri vratih čakata molilca mladeniča. Ko pride, mu 778 2| ves boječ: "Gospod, saj molim ves čas, kar hudo vreme 779 2| sčasoma bo vse na dan prišlo. Molite zame!" ~Gospodična Kristina 780 Uvod| pokleknila in glasno večerno molitevco opravila, ko bi bila še 781 Uvod| svojega dela držiš, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si 782 2| je to ravno v moji hiši moralo zgoditi. Bog nas skuša, 783 2| za mater, Bog ve, kod se morata klatiti; kdo ve, kako se 784 3| tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla sva srečno 785 2| le samo dober svet jim morejo dati. Zato pa bodi brez 786 3| in pomagajte si, kolikor morete, da srečno čez prideva." 787 3| prišel in ga spremil na morišče, pride Svetin h generalu, 788 2| Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale 789 3| postaja; spoznal je, da so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, 790 1| so nas Rusi podili, se je most podrl; čez nismo mogli, 791 2| sem pri peku pred rdečim mostom v Trstu." Gospod vse to 792 2| naredil bom, da te ne bo več motil." -- Od tistega časa mu 793 2| zakaj mojo hčerko Kristino motiš in zapeljuješ?" Svetin odgovori 794 2| svoje služabnike, ženske in moške, kar jih je imel pri hiši, 795 1| francosko armado v mrzle kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in 796 2| to tista vaša izgubljena mošnja?" ~Gospod jo ugleda in zavpije: " 797 2| Bila je lepa štirioglata mošnjica iz žlahtnega rdečega usnja, 798 2| v žep, ni je bilo nikjer mošnjice; urno se vrnem, tečem nazaj 799 2| skoraj vse premoženje v rdeči mošnjici. Ko pridem do kupčije, o 800 3| trgovec, stari Teodor, je možil svojo hčer in k tej imenitni 801 3| zadremali, ker so se pogreli; mraz je že bilo, bilo je v adventu. ~ 802 3| kjer morajo na golih tleh v mrazu ležati. Komaj si zarja napoči, 803 1| nismo mogli, toliko je bilo mrličev v vodi, da se je skoraj 804 2| ali je mati še živa ali mrtva, ali kje da je. Zato je 805 3| zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom, da so jih raztrgali. 806 2| Stori to, da ne boš tolike muke trpel, ker boš samo umorjen." ~ 807 2| tebi k časti hočem svojo muko pretrpeti. Ti sam veš, da 808 2| kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam 809 1| šolo grede polne malhe jedi nabašeš in odneseš. Več ne moreš 810 3| zvezani; hitite, nožiček je nabrušen, da se medtem kateri vojakov 811 2| ni nič treba," pravi fant nadalje. "Jesti in piti imam, obleko 812 3| svojo mater, dasi se nista nadejala. Svojo mater je našel mladi 813 1| tudi pomanjkanje začelo nadlegovati. Ker je bil Pavle ponižen, 814 3| odpeljala in rešila iz tolikih nadlog. Nekega dne se je primerilo, 815 2| dal odgovora. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega in visokega 816 2| Nedolžno srce je v najhujši nadlogi in v največji nesreči pokojno 817 1| bolnik jokati, "z grozno nadlogo me je Bog obiskal, vse me 818 2| Francosko, ker jim je veter nagajal. Nekega dne je bila barka 819 2| menila, da spi, da bi ga na naglem ne zbudila. Najde ga ležati 820 1| ravno osmo šolo dokončal, z naglo smrtjo umrje njegov gospod 821 3| oddaljeni od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema. Svetin 822 2| barka popolnoma postrani nagnila, so vsi brodniki obledeli, 823 1| od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj." ~ 824 2| da kaj svojemu sovražniku nagodim. O polnoči, ko je vse trdo 825 2| krivico. Tovariš skusi, nagovarja Svetina, naj deli z njim 826 1| Baron in baronka sta me nagovorila, da me s seboj vzameta, 827 1| denarjev nočem." Pavletov najboljši prijatelj reče tovarišem: " 828 1| sedejo, katera je bila polna najboljših jedi in dobrega sladkega 829 1| Pavletu pripoveduje. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit 830 1| ti mogel povedati, kje ga najdeva." Avguštin odgovori: "Kmalu 831 3| prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni od hiše. Dan se 832 3| takem delu. Kmalu ga je najel neki gospod, ki je imel 833 1| bila ločena, hudo godilo; najhuje pa vam je bilo, ker niste 834 1| tako zdihovala in molila in najina molitev je prišla pred božji 835 1| pri življenju ostala. V najinih nadlogah sva drug drugega 836 2| rojak, zal mladenič pri najlepših letih, je bil že od mladosti 837 1| je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje 838 2| in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči ne spoznam, da bi bil 839 2| bral. Ob kraju morja se je najrajši hodil sprehajat. Večkrat 840 2| še sedem imel, ne tako. Najtežji in najhujši račun, nad katerim 841 2| svojem novem gospodarju največje veselje imel v tem, da je 842 2| vedela prav izbrati. Če največjega berača ali siromaka vzame 843 2| toliko žalosti in trpljenja nakopal. Pa ni več moj sovražnik, 844 2| Tako sem svojemu bližnjemu nakopaval nesrečo, sam sem vanjo prišel. 845 2| gospodinje Helene in ji napove in nalaže strašne reči o Svetinu. 846 1| zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice in skrivaj 847 1| dan pogleda tablico in se name spomni. Zdaj pa ni nobenega 848 2| mesto Tulon, kamor je njegov namen iti. Ko pride Svetin z barke 849 1| oblačila narediti, in ko namenjeni dan pride, se napravi škof 850 3| prislužiš, in kadar se bo prav namerilo, te bom spustil in ti še 851 1| mu je tako dobrega očeta namestil, ker svojega pravega očeta 852 2| dvema letoma za svojega namestnika postavil in ga namenil za 853 1| imajo oče, da se bom večkrat nanje spomnil in zanje molil." -- " 854 1| nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti." ~H koncu drugega 855 3| vojaki noter poklicali in se napajali. Sčasoma so vsi posedli 856 3| tudi vam malo dajo. Če se napijejo, morebiti zadremljejo; opolnoči 857 3| Veter je bil pravi, brodniki napno jadra. Kakor ptica gre barka 858 3| mrazu ležati. Komaj si zarja napoči, že pride priganjač, kateri 859 3| precej pisal do cesarja Napoleona in mu povedal, kako je srečno 860 1| biti vojak in iti z grozno Napoleonovo trumo na gornje mrzle rusovske 861 1| Pavleta v lepe gornje sobe, napolnjene z dragim, krasnim pohišjem, 862 2| poznam ga, da ti ne bo nič napotja delal, ker je rajši pripravljen 863 2| gospodinje Helene in ji napove in nalaže strašne reči o 864 2| in piti imam, obleko mi napravijo, pri dobrih ljudeh sem, 865 2| naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih opravilih 866 1| mati več rediti, ne jima napravljati potrebnega oblačila. Mati 867 2| Ludviku. Konji so ga že čakali napreženi pred hišo. Ko vse opravi, 868 1| vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega gospodarja in 869 1| se napravil. Preden se je naravnal na pot, je šel v cerkev, 870 3| pazil, kje in kako daleč narazen stoje španjolske straže. ~ 871 1| sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati. Kdor v Boga 872 2| čisto in pravično račun narediš. Lej, tvoj gospodar je bogat, 873 2| gospodarju je Janez vse račune narejal, kadar je moko ali druge 874 1| sesti smel. Ko je bilo vse narejeno, preden se baron in baronka 875 1| dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju s seboj prinesla. Solze 876 2| od deželske pravice tudi naročeno, naj ti povem, da ti ne 877 1| pozabiti." Drugega več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil 878 2| je moral od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih 879 1| ki je gospe Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval 880 3| imeli zdaj v oblasti svojega nasprotnika. Tisti možje, ki so ga ujeli, 881 2| nove vrvi in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj 882 2| česar se v mladosti s pridom nauči, sebi in drugim veselje 883 2| ne bom pozabil materinega nauka, ki so mi ga večkrat rekli: " 884 1| nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo 885 1| obljubil zvesto se držati po nauku svoje matere in po naukih 886 2| dokler ne zvem vseh hišnih navad. Rad bom vse storil, kar 887 Uvod| prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih željah, ampak 888 1| pastirji so svinko pasli; to je navadna pastirska igrača. Pavel 889 Uvod| suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega dela je moral 890 1| tovariši, se nikoli ni hotel navadnih igrač lotiti, ampak, kadar 891 3| po suhem, ker sta se oba naveličala voziti po morju, da prideta 892 1| je bolnik. Na vratu ima navezano majhno, lepo tablico, na 893 1| človeka, da bi mu pomagal. Nazadnje reče: "Glej, Avguštin, tebi 894 1| veliki sreči vsem revežem našega kraja. Z Ilirskega je sem 895 2| čutil. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist in pravičen 896 2| meni težko, ko bi ljudje o naši hiši kaj nerodnega govorili. 897 3| bilo pobitih, Francozov in naših. Svetinu se ni nič žalega 898 1| dobrotljivi nebeški oče, je videl našo potrpežljivost, uslišal 899 2| krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti 900 1| z naše glave brez volje nebeškega očeta. Ker je Bog tako sklenil, 901 2| uslišal." ~Črna noč je pokrila nebo in morje; popolnoma se je 902 1| spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France 903 2| praznikih pojdeš pa vselej v nedeljsko šolo. Čez pol leta bom domačim 904 2| morebiti nedolžen; vemo, da Bog nedolžne rajši usliši; moli, moli, 905 2| uje." ~Ker pa tovariš ne neha Svetina motiti in ga h krivicam 906 3| umorili." General se je nehal braniti in Španjoli mu zvežejo 907 1| in reče: "Pavle, zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem ti veliko 908 1| baronka svojega moža. "To je nehvaležnost!" Bolj pametni baron pa 909 2| odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil 910 2| Teodor je imel zavoljo svoje neizmerne kupčije Svetina grozno rad. 911 1| njivico in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji je posojeval, 912 2| v bližnje mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro 913 1| revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje." Nato 914 1| prihrani, v papir zavije pa nekam skrivaj nosi, a nihče ne 915 2| dan se napravi, pokliče še nekatere služabnikov k sebi, da jim 916 3| Po petsto palic dobijo nekateri po podplatih, da imajo vse 917 2| Še je ležal in še so mu nekaterikrat ušle iz ust tiste besede: " 918 1| pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega Pavleta v 919 2| v zemljo se niso vdrli, nekdo jih mora imeti." ~Ne da 920 1| delala in zvesteje molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, 921 2| pravični sodnik, nas bo nekoč drugače sodil. Le to iz 922 1| sto Francozov, Lahov in Nemcev potonilo, ko so nas Rusi 923 2| odgovori kakor prej nedolžen in nepokažen mladenič: "Gospod, če vam 924 3| molil: "O Bog, moje srce je nepokojno. Vselej sem slišal, da je 925 2| takem strahu, v takem vednem nepokoju svoje vesti živel. Kje mi 926 2| da bi ga ne spodlezel. Nepotreben je pa ta njegov strah zato, 927 1| Ako bi ti bil vedno tako nepotrpežljiv in nevoljen, kdo ve, kaj 928 1| slovo jemala. Neža joka neprenehoma pred možem in pravi: ~"Kam 929 1| Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka 930 2| sem danes, da se skrivaj nerodno vede; čudne besede mi je 931 2| nisva nič nerodnega ali nespodobnega pogovarjala, vam moreta 932 1| vem, da si na tem svetu nesrečna, vendar ne žaluj preveč! 933 2| več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti." Janez nato reče: " 934 2| Svetin nikar me ne delaj nesrečnega. S tvojim gospodarjem imava 935 2| ne storite tega. Če ste nesrečni na tem svetu, zakaj se hočete 936 1| bolnega prijatelja in mu nesti, kar je poželel. V pol leta 937 1| vaš Karel, vaš sin, vaš neubogljivi sin!" ~Kordula se začudi, 938 2| rekoč: "Zakaj nisi več vzel, neumnež? Kako lahko bi bil obogatel!" 939 1| dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre, usmiljene duše 940 1| pomagala z dobrim srcem! Neusmiljenemu hišniku pa naj Bog trdo 941 1| zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje." S solznimi očmi gre hišnik 942 3| slišal, da je vožnja po morju nevarna; obvaruj me še zdaj, ker 943 3| Zdaj se peljem spet po nevarnem morju proti svoji domači 944 2| služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih opravkov, je izročil le 945 1| sklicali in prišli pomagat?" Nevedni pastirji niso nič vedeli 946 1| Hišnik se izgovarja z nevednostjo in prosi, da bi ga še imeli, 947 3| Teodoru voščili srečo in tudi nevesti Kristini. Vsi so bili veseli 948 1| vedno tako nepotrpežljiv in nevoljen, kdo ve, kaj bi se bilo 949 1| so nama bili ljudje tako nevoščljivi?" ~Tudi Francetu se srce 950 2| Drugič ga nočem zato, ker ima nevoščljivo in grozno sovražno srce. 951 2| ker ti dobro hočem, ne daj nevoščljivosti prostora v svojem srcu. 952 2| pred smrtjo pa bi lagal in nevredno spoved opravil? Tega me 953 3| UJAMEJO IN V AFRIKO ODPELJEJO~Nezapopadljivo je bilo veselje, katerega 954 1| veselja je Neža omedlela in nezavedna padla na tla. Odnesti so 955 2| Glejte, to mošnjico mi je neznan gospod prinesel, tristo 956 1| iti v tuje kraje med tuje neznane ljudi. Pa si je mislil: 957 2| grozno bučanje vetrov in neznansko treskanje, ki je na morju 958 2| so naše postave za tako nezvestobo." Vse molči, kar besede 959 1| mimo hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še 960 3| rad imel, da se brez njega nikamor ni ganil. Kamorkoli je šel 961 1| svojega pravega priimka še nikomur ni povedala. Vendar reče: " 962 1| službe, kjer hočeš, pri meni nimaš več kruha. Sedem dni ti 963 1| podili, se je most podrl; čez nismo mogli, toliko je bilo mrličev 964 2| samotnem kraju pa nisem z njim niti besedice spregovorila. On 965 1| vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da so bili 966 1| pride in se ove, so bile njene prve besede: "Karel, moj 967 1| je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu 968 Uvod| kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil. Gospodar suknarije 969 3| primerilo, da je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni 970 1| izhajati; dolg je naredila, njivico in hišico zastavila. Nekak 971 2| njegovi gospe Heleni in njuni hčerki Kristini, katero 972 1| mogla sama preživeti. Tudi o nobenem nič ne ve, kje je kateri 973 1| nič ne držim, vendar so me nocojšnje sanje razveselile. Sanjalo 974 3| Last Bogu, do dna sem z nogami, bredem lahko." Tudi Svetin 975 2| je Janezek čas imel, ni norčij uganjal kakor njegovi tovariši, 976 1| jedi so služabniki na mizo nosili. Vse je bilo pripravljeno. 977 1| Zakaj zdaj skrivaj od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem 978 1| občutil nekako veselje in notranjo željo po duhovskem stanu. 979 2| tako klicali, je pri svojem novem gospodarju največje veselje 980 1| oče, ta gospoda me je tako obdarovala, da še eden ne tako; sem 981 3| toliko skrbi in srčnost obdaruje. ~Kmalu je prišlo od cesarja 982 2| da se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojemu 983 1| hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal in mu obljubil tudi, da 984 2| hoditi in so mi dejali: Fant, obdrži v glavi te besede: Po hudobni 985 2| vestjo uživati? Ne, ne, ne obdržim ne krajcarja. Nikdar ne 986 1| Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče. 987 1| veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro 988 1| blaga, denarjev, vsega v obilnosti. Moj mož je bil plemenit 989 1| žalostno in zapuščeno vdovo obiščete. V srce me to veseli. Pa 990 3| sin. ~Oče in sin sta se objela in oba od veselja na glas 991 1| sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala in mislila, da je že črvom 992 1| Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec mesa, malo kruha 993 1| roko poljubi, ker je po oblačilu videla, da je duhovni. Ponižno 994 1| službo. Vsi njegovi višji oblastniki so ga radi imeli: veseli 995 1| premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v Svetinkino 996 2| pridejo v ječo trije črno oblečeni gospodje; Svetin je ravno 997 1| klopi priletno ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in 998 2| nagnila, so vsi brodniki obledeli, začeli moliti in vse svetnike 999 3| uhajalca. Sužnji pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče 1000 1| sebi. Po praznično so jo oblekli in k mizi se je morala usesti, 1001 2| nadalje. "Jesti in piti imam, obleko mi napravijo, pri dobrih