| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Janez Cigler Sreca v nesreci IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Del
1002 2| prej ni dovolil, kakor da obletnica mine. ~ 1003 1| drugemu srečo voščita, si obljubita večkrat drug drugega obiskati 1004 2| mu godi, kakor hoče. To obljubo je tudi ves čas svojega 1005 3| velike, z groznim orožjem obložene barke. Po morju se vozijo 1006 2| pripeljejo v sodnico Bodina, obloženega s težkimi verigami, na rokah 1007 2| spodobi se ponujati! Zato obmolkne in sklene skrivaj svojega 1008 2| neumnež? Kako lahko bi bil obogatel!" Janez pa ni rekel drugega 1009 3| trdno v bran postavili. Oboji so čakali povelja, kdaj 1010 1| zapustil. On vselej tako obrača, da človek v potrebi pomoč 1011 2| sta kupca že svojo kupčijo obravnavala in se o več rečeh pogovorila, 1012 2| nazaj, ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled; 1013 2| odgovori spovedniku z jasnim obrazom, na katerem se je očitno 1014 1| Skrivaj si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega rekel, 1015 3| generala s služabnikom vred in obrnejo vanj puške. General izdere 1016 1| katerega si me namenil; da se obrnem na pravo pot, katera je 1017 3| potrpite voljno svojo nesrečo obrnite smrtne bridkosti Bogu k 1018 1| je vse moje srce k Bogu obrnjeno in vneto za božjo ljubezen. 1019 2| in srčno pričakoval svoje obsodbe. ~ 1020 2| vendar mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti, 1021 2| vedel kaj; pozneje pa je vse obstal in pripoznal, da je on to 1022 2| ker svoje pregrehe noče obstati in priznati, mu bo prej 1023 2| cekinov." Lastnik ukaže hitro obstopiti hišo in varovati, da nihče 1024 1| vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat. 1025 2| čutili, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo se na noge 1026 2| božjo milost izgubiti in obupati? Ne veste, da po hudem vremenu 1027 1| vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano, jesti le toliko 1028 2| to obsodbo slišal, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj 1029 2| Svetinu lepe besede ne lepega očesa dati. Ludviku je bilo le 1030 1| tvoje solze, z usmiljenim očesom te je pogledal in zdaj ti 1031 1| živel v Gradcu le iz dobrot očetovih prijateljev, kateri so mu 1032 1| rada trpiva, da bova le očetovo znamenje na životu imela." 1033 2| spregovorila. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj 1034 2| sedaj, da imajo o praznikih očitne igre: kegljanje, jezdarjenje, 1035 2| dolžan, in pravi: "Ljubi očka, ljuba moja mamka! Rada 1036 1| drugi pa mehko posteljo. "Oddaj hitro vse to bolniku in 1037 3| na njivi ostal, najdlje oddaljeni od hiše. Dan se je nagnil, 1038 3| trde noči, ne da bi se kaj oddihnili. Tako žalosten je stan sužnjev, 1039 3| da bi Španjole podrl in oddirjal. Tudi Svetinu reče tako 1040 2| Postavili so ga na visok oder, da bi ga vsak lahko videl. ~ 1041 1| premoženja, brez pomoči odgnali. Zdaj išče službe ali dobrega 1042 1| neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika," reče 1043 1| kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: "Milostljivi gospod 1044 3| kod je doma. Kmalu pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli, 1045 2| pogledal ne bil in mu ne dal odgovora. Nesreča in nadloga pa tudi 1046 2| Od prvega do zadnjega so odgovorili drug za drugim: "Jaz sem 1047 1| od sebe pusti, mu reče za odhodnjo: "Bog vam daj tudi najti 1048 3| Konj pade z generalom, oditi ni več mogoče. ~Svetin, 1049 1| pa nobenega ne poznam. Odjedli so, zdaj nekaj igrajo, meni 1050 1| mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: "Pavle, 1051 1| tovarišema vred v hišo in jim odkaže posebno lepo sobico. ~Ko 1052 2| nosil!" Hitro ga očitno odklenejo. "Dajte mu lepo oblačilo, 1053 1| dan ga baron hitro, ko so odkosili, pokliče in ga pošlje pol 1054 3| spet pojdem na Francosko. Odkupil te bom od sužnosti, naj 1055 1| starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče. Moral 1056 3| denarjev, če ga kdo hoče odkupiti. ~Vse to je moral Svetin 1057 3| da mu pove, da je zdaj odkupljen in da pojde nazaj v svojo 1058 3| dobrotljivi Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši 1059 2| oznanijo, da je njegova smrt odložena, da zdaj še ne bo umorjen, 1060 1| dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domov še druge dolžne 1061 1| molijo, dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavel: " 1062 1| vsakega greha varoval. Ko je odmolil, je vzel bukvice in palico 1063 1| polne malhe jedi nabašeš in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati 1064 1| nezavedna padla na tla. Odnesti so jo morali na posteljo, 1065 1| do pošte. ~Ko se gospoda odpelja, so pastirji, Pavletovi 1066 3| zagledati barko, da bi ga odpeljala in rešila iz tolikih nadlog. 1067 1| v daljno deželo Sibirijo odpeljana. Veliko dobrega mi je storil 1068 3| so ga morali hitro domov odpeljati. Svojega zvestega Svetina 1069 1| obrne in gre. Preden se odpelje, pokliče hišnega gospodarja, 1070 1| bil njen sin Karel? Karel odpne kamižolo in vzame izza vrata 1071 1| bukvice in palico in se odpravil na pot. Drugega ni imel 1072 3| so se v smrtni nevarnosti odpravili na francosko stran in v 1073 2| odide, grem v njegovo sobo, odprem njegovo skrinjo, privzdignem 1074 2| zadovoljna in je prosila, naj odpro vrata, da ga bo od daleč 1075 2| odpusti jaz ti vse iz srca odpustim, jaz na vse pozabim in prosil 1076 2| tako krivico! Nisem vreden odpuščanja, pa če ne zavoljo mene, 1077 2| še enkrat vidim in ga za odpuščanje prosim." ~Veliki sodnik 1078 2| na tem ne na onem svetu odpuščen? Zakaj hočete upanje na 1079 2| pokoren. Čez osem dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim 1080 3| vklenjen. Drugi dan so že odrinili z barko, ki je peljala čez 1081 2| zgodaj je mislil Teodor odriniti. Škatlico s cekini je spravil 1082 2| blaga; če mi roke in noge odsekajo, preden me umore, z grehom 1083 2| Žandarmi ga zvežejo in precej odvlečejo v ječo. ~Kristina, Teodorova 1084 2| z grehom ne bom bolečin odvračeval. Bog mi bo dal moč, da vse 1085 2| si kazni vreden?" Ludvik odvrne: "Spoznam, naložite mi jo, 1086 1| gospodar ves zamišljen domov odšel. ~ 1087 3| zdaj morava preplavati. Odšla sva srečno eni smrtni nevarnosti, 1088 3| tolarjev." General mu precej odšteje sto tolarjev in pokliče 1089 1| ga naš hišnik tako zgrda odžene. Vem, da bi gospod sam ne 1090 1| Oštarije se je vselej rad ogibal, tudi dokler je še denarje 1091 3| Gospodar barke se hitro oglasi: "Ne boj se, le k nam pojdi, 1092 3| poprejšnji popoldan dobro ogledal, kje je voda najbolj plitva 1093 1| dobrodelnico in malo kraje ogledamo." ~Škof Pavel in oba tovariša 1094 1| izvedela, kdo da je. Ko cerkev ogledata gresta ven in pri vratih 1095 3| Prideta bliže Svetina in ogledujeta rože, ki so bile lepo oskrbovane. 1096 2| njim denarje, za katere je ogoljufal svojega gospodarja. Svetin 1097 1| gradom in čaka, da bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar ni bilo, gre 1098 1| vrta, ki je bil pred gradom ograjen. Grede vidijo na vrtu blizu 1099 2| katera mu je vso srečo zelo ogrenila in mu veliko žalega napravila; 1100 1| skrbno greha varovati. "Ohranita si v srcu, ljuba moja prijatelja," 1101 1| skrbno glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš nedolžen, boš v 1102 1| vpraševanje. Pogleda pri oknu, kar vidi veliko revnih, 1103 2| tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti. ~Na tem svetu 1104 3| sem že smrtne bridkosti okusil in ti, o Bog, si me rešil 1105 3| začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej, 1106 2| sodijo. Daj mi milost, da ne omagam, ampak do konca v tvoji 1107 3| mogel, jel je pešati in omagovati. Svetin mu poda roko in 1108 1| hišniku pa naj Bog trdo srce omeči, da bi proti drugim ubogim 1109 1| prevelikega veselja je Neža omedlela in nezavedna padla na tla. 1110 1| pogleda podobo, jo spozna in omedli od veselja. Ko spet k sebi 1111 1| lastnega otroka, kakor sta onadva ljubila Pavleta, ker sta 1112 2| drugega ko voda. Kaj je neki onstran vode? Ali so tudi tam ljudje 1113 1| in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov, kateri ravno po 1114 3| tega nobeden vojakov ni opazil, ker so bili vinjeni. "Podajte 1115 3| napijejo, morebiti zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho na okno 1116 2| nesreče, da nas z njimi opominja, naj na njega ne pozabimo. 1117 1| pustila, ampak vedno ju je opominjala zvesto Bogu služiti. Pošiljala 1118 1| ubogal in rad poslušal moje opominjevanje; ohrani tudi zdaj v srcu 1119 3| najmanjše reči, če je prav ne opravijo, so grozno tepeni. Po petsto 1120 1| so vsi trije glasno vkup opravili večerno molitev in konec 1121 1| pošlje pol ure daleč po opravilu. Medtem gresta baron in 1122 1| dolžne duhovske molitve opravit, tovarišema pa ukaže v cerkvi 1123 1| poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. ~Prav 1124 2| opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem danes zjutraj šel in 1125 2| bilo težkih in nevarnih opravkov, je izročil le Svetinu, 1126 Uvod| obdeloval, ona je domača dela opravljala. Vsak večer sta pokleknila 1127 2| prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina, 1128 Uvod| Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom 1129 3| Ilirijan, tudi zato, ker ni nič orožja imel, ni k smrti obsojen, 1130 1| življenju ohranil. Vrziva vse orožje od sebe in pojdiva Rusom 1131 3| imajo velike, z groznim orožjem obložene barke. Po morju 1132 3| Špajoli, je bil ubit generalov osebni služabnik. General M. si 1133 3| obdeloval vrt in ga tako oskrbel, da je storil svojemu gospodarju 1134 3| ogledujeta rože, ki so bile lepo oskrbovane. Svetin utrga lepo rožico 1135 1| kmalu pošli in zdaj sva zelo oslabela. Včeraj pa je mojemu tovarišu 1136 1| dela in žalosti tako zelo oslabeli, ko bi nama vi utegnili 1137 2| SVETIN K SMRTI OBSOJEN~V osmem mesecu Svetinove ječe so 1138 1| leta, ko je Pavle ravno osmo šolo dokončal, z naglo smrtjo 1139 3| nimamo do doma, jutrišnji dan osorej bomo že pri kraju." Svetin 1140 2| nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vendar 1141 1| storite, da nekaj dni pri nas ostanete. Vkupaj hočemo Boga hvaliti 1142 3| se več, da pri življenju ostaneva, saj vidite, da zdaj ni 1143 3| Svetinu pa reče general: "Ti ostaneš pri meni in boš z mano pri 1144 1| Pavle, pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne 1145 2| saj veste, kako grozne in ostre so naše postave za tako 1146 2| kaj si storil, ne boš ušel ostri pravici, ne!" ~Ludvik plane 1147 1| O gospod škof, vi ste me oteli od smrti; drugega ne vem 1148 1| ljubiti svojega lastnega otroka, kakor sta onadva ljubila 1149 1| dobra dela staršev Bog še otrokom povračuje. Če boš tako srečen, 1150 1| katero je ona sama Pavletu še otroku naredila. Zdaj je spoznala, 1151 1| Karel ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: " 1152 1| spet k sebi pride in se ove, so bile njene prve besede: " 1153 1| razsvetil, on bo naša srca oveselil." Pokleknejo in vsi trije 1154 1| povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem 1155 1| je poželel. V pol leta je ozdravel in spet k moči prišel. Prva 1156 1| k njemu hodil, da ga je ozdravil. ~S kakšnim veseljem je 1157 1| obljubil za to skrbeti, da ozdraviš. Glej, da res Bog nikogar 1158 3| kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdaj zagledati 1159 2| Gospodje Svetina zbudijo in mu oznanijo, da je njegova smrt odložena, 1160 3| prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje, ki je bilo takole: " 1161 1| služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da v 24 urah se mora 1162 1| bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. 1163 1| veselja so se nama pri tem oznanilu solze udrle. Karel me objame 1164 1| prišla iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup pri baronu 1165 3| Ko je bila ta obsodba oznanjena je bil general M. še huje 1166 2| obsojen, da mu bo obsojenje oznanjeno. Zato je grozovitno veliko 1167 3| naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je 1168 1| Uslišal si moje molitve, ozrl si se na moje zdihovanje, 1169 1| bilo treba kaj plačati. Oštarije se je vselej rad ogibal, 1170 1| hitro reče Karlu: "Pojdi in oštirja vprašaj, kaj pomeni, da 1171 1| Karel zvesto posluša oštirjevo pripovedovanje in ga vpraša, 1172 1| kočijo nazaj v mesto, naj oštirju pove, da jih tri dni ne 1173 1| Mlad je, ravno letos se je oženil in torej šel s svojo gospo 1174 1| Neža omedlela in nezavedna padla na tla. Odnesti so jo morali 1175 3| grozno tepeni. Po petsto palic dobijo nekateri po podplatih, 1176 1| Bog, razsvetli mi um in pamet, da izvolim pravi stan, 1177 2| nobenega silil in ne branil; pametna in poučena je zadosti, da 1178 1| To je nehvaležnost!" Bolj pametni baron pa reče: "Ljuba moja, 1179 2| gospodarju roko poljubil in pametno rekel: "Gospod, zahvalim, 1180 1| polovico si vselej prihrani, v papir zavije pa nekam skrivaj 1181 1| odgovori: "Ni ga še domov, pase, kmalu mora priti, ker se 1182 1| krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji sosed 1183 1| je bral o Davidu, kako je pastirčeval. "Lejte," je rekel sam pri 1184 1| Velika čast bo kmečkemu pastirju se v kočiji z gospodo peljati 1185 1| svinko pasli; to je navadna pastirska igrača. Pavel ni z njimi 1186 1| Pavle in Avguštin, so bile Pavletove zadnje besede: "Bratec, 1187 1| gospoda odpelja, so pastirji, Pavletovi tovariši, kateri so zraven 1188 1| je živini enak." ~Pri teh Pavletovih besedah se vsi spogledajo 1189 1| Baronov služabnik ga od daleč pazi, gre za njim, ne da bi ga 1190 2| upam dobiti z ženitvijo. Pazim pa že tudi nekaj časa, da 1191 1| zdi se mi, da so me jeli paziti in spoznavati, da ti kaj 1192 1| hudobnimi tovariši se nikdar ne pečaj; skrbno glej, da nedolžnost 1193 1| šolskimi tovariši se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatelj, 1194 1| da dobrega kruha, nekaj pečenega mesa in mu zraven dve petici 1195 2| mestna pisarja, da sta vpričo peka zapisala, da hoče trgovec 1196 2| morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah in praznikih 1197 2| vpijejo, da mi bodo vekomaj v peklenskem breznu na duši goreli." ~ 1198 2| je Janezov tovariš -- v pekovsko bratovščino vzeli. Pili 1199 3| dobrotljivi nebeški oče! Zdaj se peljem spet po nevarnem morju proti 1200 1| ponižno: "Gospodje, kam me peljete?" Baron mu odgovori: "Ne 1201 1| graščinico, kamor se zdaj peljeva. Imela sva edinega sina, 1202 2| nedolžnem revščino užival. Peljite ga s častjo v hišo njegovega 1203 1| konec maše zapeli hvalo pesem. Ko so prišli domov, so 1204 3| pred nesrečami!" ~Celih petdeset dni je bil Svetin na morju 1205 1| imate, prijatelj, večerjo; petice pa boste imeli, da boste 1206 1| pečenega mesa in mu zraven dve petici v dar da, rekoč: "Tukaj 1207 2| je pripravil v škatlico petnajsto zlatih cekinov, takih ki 1208 1| stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta, ki 1209 2| zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovariši 1210 1| manjka." ~Prijazno skupaj pijeta in se pogovarjata o tem, 1211 3| ker ste trudni in zdelani. Pijte na mojo srečno smrt in prosim 1212 1| boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil." 1213 Uvod| se je po svojih starših pisala Neža Trpinc, in jo vprašajo, 1214 2| sodnik zdaj vstane in s pisanjem v roki reče: "Ludvik Bodin, 1215 1| rešena sta; tukaj je prišlo pisano povelje od cesarja vaju 1216 3| brat. Pogosto so si potem pisarili in drug drugemu pripovedovali 1217 2| to je tvoje!" in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodom, 1218 2| Nekega dne sedi Svetin v pisarnici sam, ves zamišljen v račune, 1219 2| goldinarjev in še več drugih pisem, katerih ni poznal. Zraven 1220 1| Pavle vstane in gre iskat s pismom gospoda prijateljevega strica. 1221 3| tega imena." ~Škofu Pavletu pišejo iz Tulona in ga vprašajo, 1222 1| boste živo in zdravo našli, pišite mi, da bom deležna vašega 1223 1| in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame 1224 1| ampak ostro reče Neži: "Plačaj, kar si dolžna, več te ne 1225 2| škatlico s cekini bom vzel, da plačam blago, ki sem ga že prejel." 1226 1| te ne bom čakal; ako ne plačaš, ti bo vse prodano! Fanta 1227 3| pobrali in jim še radi dobro plačevali, zato ker je takrat moških 1228 2| ostri pravici, ne!" ~Ludvik plane na noge pa se ves trese, 1229 3| je že mislil vrniti, kar planejo izza bližnjega grma ob vodi 1230 2| Zdaj ni več pomoči. Vrvi in platna nam je vihar potrgal, ne 1231 3| morala plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi 1232 3| srečno čez prideva." Tako plavata vkupaj nekaj časa. Svetin 1233 1| obilnosti. Moj mož je bil plemenit baron, Henrik Gap po imenu. 1234 1| sem doma." Potem reče: "Plemenita gospa, vašega drugega imena 1235 1| slovljenju žalostni. "O plemeniti, usmiljeni Pavle, ti si 1236 2| kegljanje, jezdarjenje, plesanje in druge norčije, kjer je 1237 3| najdejo ali doidejo, vse pobero, blago in ljudi. Blago razdele 1238 3| treba streljati in ljudi pobijati. Svetin, v vseh rečeh umen 1239 1| zdaj pa naju bodo Rusi pobili, kateri so komaj trideset 1240 1| so okoli hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali: " 1241 3| Francozom; veliko je bilo pobitih, Francozov in naših. Svetinu 1242 2| ampak posvarite ga, da se poboljša in da se ne navadi hudobije. 1243 2| Dali so mu spovednika; pobožnega meniha, ki je podnevi in 1244 1| cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv. mašo in še potem dolgo 1245 1| Lakomno sorodstvo je vse pobralo in Pavleta so iz hiše spodili, 1246 2| enega jetnika, naj malo počaka." Ljudje, vsi radovedni, 1247 1| reče: "Gospod, le tukaj počakajte, jaz stečem hitro domov, 1248 1| in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz svoje 1249 3| takega strahu in trpljenja počije in ozdravi. Za Svetina je 1250 3| plavaj nazaj k meni, da počijeva. Bog je uslišal mojo molitev 1251 2| tukaj je zemlja, v kateri počivajo kosti mojega očeta, ali 1252 1| prihajamo, do L. gremo, danes počivamo. Glas vaših dobrih del nas 1253 1| bil vajen. Vedno je moral počivati. Kmalu ga je tudi pomanjkanje 1254 3| tja hodili in pazili, kaj počno na drugi strani Francozi. 1255 1| naravnost k mojemu stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo 1256 2| pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da 1257 3| opazil, ker so bili vinjeni. "Podajte mi roke, da vam vrvce porežem, 1258 3| mene; z veseljem vam jo podam, da vas le še živih vidim." ~ 1259 3| pomagati. Če se zdaj z lepo ne podaste, naju bodo potolkli in umorili." 1260 1| potonilo, ko so nas Rusi podili, se je most podrl; čez nismo 1261 3| Francoskem razkropljeni cesarski podložniki so bili spuščeni na dom; 1262 2| utopljen, da je bil mrliču podoben. Svetin ga gleda in misli: 1263 1| kako zelo ji je ta gospa podobna, le samo preveč je suha; 1264 1| mrliču kakor živemu človeku podobnega. Baron reče bolnemu šolarju: " 1265 3| palic dobijo nekateri po podplatih, da imajo vse razbeljene 1266 2| je potem večkrat skusil. Podvrgel mu je denarje in tudi druge 1267 1| Mislila sva, da sva v temnih podzemskih jamah od vseh pozabljena 1268 2| zavpilo: "Prav je, prav! Naj pogine hudobni Bodin, naj živi 1269 1| Potem je bil izvoljen za poglavarja male šole in je opravljal 1270 1| je bil Pavle izvoljen za poglavarskega svetovalca; zavoljo njegove 1271 1| malo v mojo hišo stopili in pogledali bolnika, kateremu je zelo 1272 1| potem pa po mestu iti kaj pogledat. Ves zamaknjen v molitvi 1273 3| hoditi, hodil ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj globoka, 1274 2| hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki je vedno skrivaj 1275 1| jedo in se o mnogih rečeh pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje 1276 1| očitno pri mizi s služabnico pogovarjam." Vsi so rekli: "Prav je!" ~ 1277 2| sovraži, kar me je videl pogovarjati se z njim. Da se pa nisva 1278 1| drugo tolažili." ~Med takimi pogovori sta se pripeljali gospa 1279 1| V takih božjih in svetih pogovorih jim je čas popotovanja hitro 1280 3| njim v kaki skrivni sobici pogovoriti. Ženin je bil vesel in se 1281 3| in zadremali, ker so se pogreli; mraz je že bilo, bilo je 1282 2| hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Kaj ne veste, da vam ta 1283 3| pravi sam pri sebi, "noč je, pogrešili me ne bodo tako brž. Pa 1284 3| moje blago, da se nič ne pogubi. Ko prideš, ti bom dobrote, 1285 1| danes toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje." 1286 1| napolnjene z dragim, krasnim pohišjem, in svoji ženi vse pove, 1287 2| imela tako priljudnega in pohlevnega služabnika. Zato mu reče: " 1288 1| ni vreden. Torej pojdi, poišči si službe, kjer hočeš, pri 1289 2| in krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene 1290 3| da sva uhajalca. Če pa pojdeva počasi, bo vsak mislil, 1291 1| Vrziva vse orožje od sebe in pojdiva Rusom naproti prosit, da 1292 1| napraviti dobro kosilo, veliko pojedino in povabi vse svoje prijatelje, 1293 1| sreči videl, kako v vodi pojemam. Skoči v vodo in me srečno 1294 2| bilo, ko je vihar začel pojemati; megle so se jele razpotegovati, 1295 3| otroke. Vojska s Francozi je pojenjala, ujeti in po Francoskem 1296 1| nevarni bolezni zadosti pokazal." ~Zelo sta bila oba vesela, 1297 3| ko prideš na Francosko, pokaži ga moji ženi, povej, kako 1298 1| naju ne bo zapustil." Potem poklekneta in večerno molitev opravita 1299 3| stali bili, so vojaki noter poklicali in se napajali. Sčasoma 1300 2| popraviti, je bil le Svetin poklican, ki je z veseljem in hitro 1301 2| Kristina je bila najprej poklicana in je precej pritekla po 1302 1| Vse je bilo pripravljeno. Poklicani k mizi, preden se usedejo, 1303 2| prestrašena se ga ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; 1304 1| gospa," pravi škof, "da pokličete Nežo k mizi in da mi dovolite 1305 2| deželo, kjer so moj oče pokopani." Potem reče gospodar Svetinu: " 1306 2| obljubi, da bo priden in pokoren. Čez osem dni barka odrine 1307 1| oblastnikom pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak 1308 3| bridkosti Bogu k časti za pokoro vaših prestopkov. Bog je 1309 2| Bog uslišal." ~Črna noč je pokrila nebo in morje; popolnoma 1310 1| kateri so se bili graščine polastili, ki po pravici Avguštinu 1311 1| mora priti, ker se bliža poldne." Baron in gospodar pošte 1312 1| prijateljev in prijateljic. Poleg tega je napravila drugo 1313 Uvod| priden in prebrisane glave. Poleti je ves dan vrt obdeloval, 1314 1| z nami, kolikor se ti bo poljubilo." Pavle reče ponižno: "Ne 1315 1| prikloni in gre obema roko poljubit ter reče: "Moj gospodar 1316 1| nista mogla, roke sta mu poljubovala in jih s solzami močila. 1317 1| solzami v očeh hvaležno poljubujeta. "O dobri duhovni oče," 1318 1| ravnaš; vselej v šolo grede polne malhe jedi nabašeš in odneseš. 1319 1| posebno, torej je moje srce polno hvaležnosti." ~Ko se srce, 1320 2| hitro domov. ~Ob eni čez polnoč pridejo v ječo trije črno 1321 1| zmeraj pri sebi nosil, ga položi kočijažu na rano, z ruto 1322 1| ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile 1323 1| molita in ubogim veliko pomagata. Pred več leti je graščinico 1324 1| učenosti. Vas pa prosim, da mi pomagate in me učite, kako se moram 1325 1| te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje tvojo revščino. Glej, moj 1326 1| Pa o tem se bomo jutri pomenili, nocoj gremo spat, ker je 1327 1| je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri sebi: " 1328 1| naprej molil; ni si tega pomišljeval, ali bi glasno molil ali 1329 3| skrbi. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba sta se Bogu izročila 1330 1| tebi naproti, da sem ti pomogel, ker je tvoja mati meni 1331 1| pri tej besedi rdečina in pomolči, misli, ali bi povedal ali 1332 1| sprosil, kar bom mogel, da mu pomorem in postrežem. Tudi on v 1333 3| od žalosti in trpljenja pomrlo. Svetin je vedno Boga prosil, 1334 1| in se pri nas vselej malo pomudi, da revežem razdeli. Dobro 1335 3| deželo. Malo časa sta se še pomudila v mestu Novi Jork, da se 1336 1| bil je ravno binkoštni ponedeljek, je škof Pavel v cerkvi, 1337 2| rotili, ker vihar ni hotel ponehati. Takrat še ni bilo velike 1338 1| mi je, da se tako daleč ponižate, milostljivi gospod škof, 1339 2| prevzetnega in visokega človeka ponižnega stori. Zato gospod globoko 1340 3| poda tujemu gospodu s temi ponižnimi besedami: "Gospod, če se 1341 2| gospodinja." ~Kristina odgovori s ponižnostjo kakršno je otrok staršem 1342 1| njegove kosti ali pa sama grem ponje, da bo vsaj mrtev zraven 1343 2| Skoraj je že zinil in se ponudil, vendar je mislil: Ne spodobi 1344 1| povej, kaj ti je gospoda ponudila?" ~"Baron in baronka sta 1345 1| kar mi ta dobra gospoda ponuja." "Ne bodi vendar tako preprost," 1346 2| je mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne in sklene 1347 1| zmerjal za to, ko nisi hotel ponujenih tolarjev vzeti. Tvoje dobro 1348 2| so zdaj izgubili upanje, popadali po kotih in se pripravljali 1349 3| Ljudi. Kamor pridem, me bodo popadli in morebiti še huje z mano 1350 1| bokal vina, da vsak malo popijeva. Nikoli ne greva v oštarijo, 1351 1| potreboval, naj mu da, vse bo poplačano. ~Vsak dan cel teden se 1352 3| vmes so bili tudi drugi popotni. Prvi dan je bila vožnja 1353 1| svetih pogovorih jim je čas popotovanja hitro minil. Ravno binkoštno 1354 1| spodobi se tak sveti praznik popotovati brez potrebe ali brez sile." 1355 3| bom prišel in tiho na okno popraskal, skusite mi ga odpreti, 1356 2| težek račun ali kaj drugega popraviti, je bil le Svetin poklican, 1357 1| Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle 1358 1| se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne. "Med vsemi," reče baron, " 1359 3| prijeli in nazaj gnali k poprejšnjemu gospodarju. Vsak gospodar 1360 3| domača vojaka. ~Svetin je poprejšnji popoldan dobro ogledal, 1361 1| bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih in se spominjala, 1362 3| izgubil; hitro se začnem poprijemati, više, više, tako dolgo, 1363 2| razjasnilo; barka se je spet sama poravnala in morje se je upokojilo. 1364 3| nožiček, in ko bi mignil, je porezal vse vrvi in vrvce. Ko je 1365 3| Podajte mi roke, da vam vrvce porežem, s katerimi ste zvezani," 1366 3| vzemite nožiček meni iz roke, porežite hitro vrvi na nogah in kjer 1367 2| in Janezu en cekin v žep porine in gre. Janez pa reče: " 1368 Uvod| je minilo, kar sta bila poročena, in Svetinka je bila zdaj 1369 Uvod| vprašajo, ali bi bila voljna poročiti se s Francetom. Neža je 1370 2| hčer Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor prej ni dovolil, 1371 1| mater in jo k sebi v kočijo posadi; tudi gospa Kordula prisede 1372 3| častili. V kot za mizo so ga posadili in ga po gosposko gostili. ~ 1373 1| pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta. 1374 2| smrti pripravil in še s posebnim zaupanjem zdihoval k Materi 1375 2| Dobro vam bom plačal, poskrbite, da se tat najde; nocoj 1376 3| temu pomagati bom tudi jaz poskusil. Zaupajte trdno v Boga! 1377 3| Svetinovemu gospodarju se poslavljat in prosi, da bi mu izpustil 1378 1| Baron vpraša tudi druge posle pri hiši, s katerimi je 1379 1| Štefana, ki izmed velikih poslopij kipi in o katerega visočini 1380 3| živini enako zapro v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh 1381 3| general pri svojih prijateljih poslovil. Prvi dan velikega travna 1382 1| veselje najti. Lepo sta poslušala oba tovariša prijazne škofove 1383 2| soditi, da vsak sme iti poslušat. Pri vsakem spraševanju 1384 1| gostil." Pavle se sladko posmeje in se ponižno zahvali za 1385 2| hudobnih in krivičnih ne posnemaj! Veš, da krivičen krajcar 1386 1| oštir mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem 1387 1| Nekak barantalec I. ji je posojeval, pa ne da bi bil dobro storil 1388 1| Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec jo je trdo terjal in jo 1389 3| gleda, pa ves bled in plašen postaja; spoznal je, da so res morski 1390 1| moliti učila. Sčasoma, ko sta postajala večja, ju je naučila ves 1391 1| ni jima treba po šolah postajati; vsak berač hoče zdaj gospod 1392 3| peljati sužnje v mesto in jih postaviti na semenj. Vse so prodali, 1393 1| vse šole skončal, je bil postavljen precej za učitelja v malih 1394 1| prinesem." Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor na glas 1395 2| pa se je barka popolnoma postrani nagnila, so vsi brodniki 1396 1| sem si pustil od tebe tako postreči da mi še ponoči svetiš, 1397 1| notri prebivati, da mu kaj postrežemo. Ravno danes se je peljal 1398 1| volarju", da bi tam prenočili. Postrežni oštir hitro priteče h kočiji 1399 2| preveč zavoljo tega, ampak posvarite ga, da se poboljša in da 1400 1| Četrto leto je bil za mašnika posvečen. Ko je Pavle vse šole skončal, 1401 1| vina šolarju, kateri mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, 1402 1| tistemu kajžarju ime, "hiti posvetit, gospod so se pripeljali!" 1403 3| tega doživeti!" ~Časna, posvetna sreča je pač goljufna; velikokrat 1404 2| Prej je bil gospod le v posvetne skrbi, v barantije in kupčije 1405 1| veliko boljši kakor vsak posvetni oče; on nas ne bo zapustil. 1406 Uvod| krega ali prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih željah, 1407 1| Grede vidijo na vrtu blizu pota sedeti na klopi priletno 1408 2| potolaži!" S temi besedami potegne mošnjo iz žepa, rekoč: " 1409 Uvod| s hudobnimi tovariši ne potegneš, se le svojega dela držiš, 1410 1| očeta, da bi se za nas kaj potegnili!" ~Mati jima reče: "Ljuba 1411 1| gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi, 1412 1| ljubezen zapoveduje, torej bodi potolažen; ne bo ti treba prositi, 1413 2| varuh. Tvoje besede so me potolažile. Gotovo bi že bile velike 1414 3| lepo ne podaste, naju bodo potolkli in umorili." General se 1415 1| Francozov, Lahov in Nemcev potonilo, ko so nas Rusi podili, 1416 1| je danes, ne spodobi se potovati; z Dunaja prihajamo, do 1417 2| odgovori: "Vse res, vse potrdim." Sodnik pravi: "Ali spoznaš 1418 2| ampak jim je rekel: "Ni mi potreba, razveselim se najbolj, 1419 1| praznik popotovati brez potrebe ali brez sile." Vsi trije 1420 1| tako obrača, da človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu 1421 1| pomagala za dvojčke skrbeti in potrebna dela opravljati. Oba fantiča 1422 1| rediti, ne jima napravljati potrebnega oblačila. Mati se je res 1423 1| prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti. Vas pa prosim, 1424 1| veseli, jaz pa te bom z vsem potrebnim preskrbel, kakor si bil 1425 1| prihranil, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, 1426 1| vedel. Prosim vas, če bi potrebovali, da bi me v službo vzeli." 1427 1| graščini. Mislil je, morebiti potrebuje gospodar graščine ravno 1428 1| češ da me dve uri nič ne potrebujejo." Škof: "Kaj ste vi gospejina 1429 2| Vrvi in platna nam je vihar potrgal, ne vidimo več, kam barka 1430 2| za vrvi, kar jih ni bilo potrganih. Ob dveh čez polnoči je 1431 1| povedala. Tema je že bila; potrka na vrata, prosi in ljudje 1432 1| jokajo; in prosili so, da bi potrpel in jim vsaj hišico pustil. 1433 1| nebeški oče, je videl našo potrpežljivost, uslišal je naše zdihovanje 1434 3| pripeljal, da tebe rešim. Le potrpi še dva meseca, potem bo 1435 3| vdajte se v božjo voljo, potrpite voljno svojo nesrečo obrnite 1436 2| Gospa, prosim vas, imejte potrpljenje z menoj, dokler ne zvem 1437 1| naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič ni 1438 2| in ne branil; pametna in poučena je zadosti, da bo vedela 1439 1| naj njegov zdravi tovariš použije. In kar bo še zraven potreboval, 1440 1| kosilo, veliko pojedino in povabi vse svoje prijatelje, da 1441 1| kosilo napraviti in je zraven povabila veliko prijateljev in prijateljic. 1442 1| zameri, da te vpričo vseh povabljenih za besedo primem. Obljubil 1443 1| povpraša: "Žena, bi nam povedali, ali so gospa Kordula doma?" 1444 1| če te bodo pustili, pridi povedat in vzamemo te s seboj." ~ 1445 1| da sem jaz. Prosim vaju, povejta mi, kaj mi imata oznaniti." 1446 3| postavili. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. ~ 1447 3| prišlo od cesarja pisanje s poveljem, da naj gre general na svoj 1448 2| so jih po gospodarjevem povelju v vodo pometali, so izgubili. ~ 1449 3| svojo barko prenesli ljudi povezali in jih na dno barke zaprli. 1450 3| je, da ga je cesar tako povišal in ga postavil za konjika 1451 2| nikoli se ni čez druge poviševal, ampak je bil z vsemi prijazen 1452 1| Škof jo s prijazno besedo povpraša: "Žena, bi nam povedali, 1453 2| čas, vsakega še posebej povprašam, če ve kaj za cekine." Od 1454 2| nedolžen. Ko bom že mrtev, naj povprašujejo, kako se je to zgodilo, 1455 3| jo! Skrbela bo zate in ti povračevala tvojo zvestobo." Svetin 1456 1| povrniti? Bog naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo 1457 2| naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Trstu 1458 1| častjo v to imenitno službo povzdignjen. ~Nekaj let je opravljal 1459 2| srca odpustim, jaz na vse pozabim in prosil bom zate Boga, 1460 1| škof Pavel, "in nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si prizadeva, 1461 1| podzemskih jamah od vseh pozabljena in zapuščena kakor krt, 1462 2| vašemu očetu moje zadnje pozdrave in recite, naj verjame, 1463 1| drug drugemu priklonijo in pozdravijo, potem reče škof Pavel: " 1464 1| Bilo je neko nedeljo zvečer pozimi, ko je mati fantoma ravno 1465 3| Sužnji pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče Svetin 1466 1| oče ki jih nisva nikoli poznala; ali bi jih mogla midva 1467 2| sosedje in vsi, kateri so ga poznali, so imeli nad njim veselje; 1468 1| prihajamo obiskat, čeravno se ne poznamo. Praznik je danes, ne spodobi 1469 1| veselje storiti." ~Gospa kar pozvoni, in kakor bi mignil, je 1470 2| Ludvik Bodin, ti grda pošast, precej vstani in z nami 1471 1| opominjala zvesto Bogu služiti. Pošiljala ju je potem v šolo, kjer 1472 2| prosim samo to, da me v šolo pošiljate, ker imam velike želje se 1473 3| Po suhem ni bilo varno pošiljati generalovega blaga za njim, 1474 3| Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je bil že general 1475 1| jih Rusi dali, so kmalu pošli in zdaj sva zelo oslabela. 1476 1| zmrznil, kje je zakopan? Kupit pošljem njegove kosti ali pa sama 1477 1| tri dni ostati; zatorej pošljeta voznika s kočijo nazaj v 1478 1| vas, da mi nekoliko jedi pošljete če ne, moram od hudega umreti. 1479 1| potem s šivanko vse črke pošpikati, da pride barva pod kožo; 1480 Uvod| Nežo za ženo, ki je tudi poštena in pobožna. Nima veliko 1481 2| in priporočim zvestega in poštenega služabnika. Ravnajte lepo 1482 2| skrbi za najino hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, 1483 1| ko se pripeljeta baron in poštni gospodar v kočiji s Pavletom. 1484 1| kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta. Po poti vpraša 1485 1| Pri meni imaš vse, kar poželiš. Ako bi si polovico moje 1486 1| blaga pobrali in mi graščino požgali; komaj sem toliko ohranila, 1487 1| pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle vode bližnjemu z dobrim 1488 1| že dosti rajnkemu baronu požrl, zdaj se poberi, kamor hočeš!" 1489 3| vojske so jih silno veliko požrle. ~Svetin je dopovedal, da 1490 1| tisto pa se moji sorodniki pravdajo, da je menda nikoli ne bom 1491 1| da bi bil besednik ali pravdni doktor. Vso pot je premišljeval, 1492 1| Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili. Avguštin je pravi 1493 3| mesto k sv. maši, če bo le o pravem času prišel nazaj. To je 1494 1| Vsem se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu 1495 2| da krivičen krajcar deset pravičnih uje." ~Ker pa tovariš ne 1496 3| tistih krajih ima namreč pravico sužnja umoriti, če ga ujame 1497 1| Meni so večkrat mati doma pravili: 'Če človek komu le vode 1498 1| delati in ti kaj pomagati. Pa pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, 1499 1| Žena gre hitro v grad pravit, da bi trije gospodje z 1500 1| namenil; da se obrnem na pravo pot, katera je tebi všeč. 1501 1| nikoli ne tekne. Moral je iti prazen od hiše; toliko je vzel