II
JANEZ SVETIN PRI VELIKEM TRGOVCU V TRSTU

Z veselim srcem pride Janez proti večeru domov in hitro da shraniti zlati cekin svojemu gospodarju. "Kje si dobil ta denar!" ga vpraša gospodar. "Veš, da velja devet goldinarjev?"

Janez pravi: "Nekaj sem našel in nazaj dal gospodu, kateri je izgubil, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem hotel." Janezovi tovariši pa so ga za norca držali, rekoč: "Zakaj nisi več vzel, neumnež? Kako lahko bi bil obogatel!" Janez pa ni rekel drugega kakor to: "Nisem zaslužil, pa nisem vzel; česar ne zaslužim, pa tudi ne vzamem. Če mi je Bog kaj namenil, mi bo že dal."

Precej drugo jutro pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat. "Nimate vi fanta," mu pravijo, "kateremu je Janez Svetin ime? Radi bi ga videli in z njim govorili."

Mojster pek reče: "Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu pride. Smem vprašati," pravi pek, "kaj bi mu radi?" Eden izmed gospodov odgovori: "Fanta vam bomo vzeli." Nato se gospodar ustraši in pravi: "Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo je cekin ukradel, katerega je včeraj spravit dal; tega bi ne bil nikoli o fantu mislil." Gospodje so se pa smehljali.

Medtem pride fant, ugleda tri gospode in precej spozna med njimi onega, kateremu je včeraj najdeno blago nazaj dal, in mu reče: "Kaj vam nisem vsega nazaj dal, ker ste za mano prišli?" Gospod pravi: "Vse, vse, le prišel sem prosit tvojega gospodarja in tebe, če bi hotel ti z menoj iti in pri meni ostati. Dobro ti bo svoje žive dni, ker si meni tako veliko dobroto storil."

Tisti gospod pa je bil velik trgovec v Trstu, imeniten gospod, ona dva sta bila mestna pisarja, da sta vpričo peka zapisala, da hoče trgovec fanta Svetina preskrbeti do smrti. Zatorej vpraša gospod: "Janez, ali si dovoljen z menoj iti in pri meni biti? Imel boš, kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš pri trgovanju." Janez reče: "Rad grem, če me gospodar pusti; brez njegovega dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobrega storil."

Pekovski mojster, kateremu je trgovec vse dopovedal, kako lepo se je Janez vedel in ga pred nesrečo obvaroval, se obrne v fanta, rekoč: "Janez, nerad te pustim od hiše, zato ker si zvest in priden; rad bi te imel. Ker pa te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe, te je sreča došla. Ne bom ti branil; pojdi, le pojdi z gospodom in tudi za naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo ti bo Bog dal."

"Grem," pravi zdaj Janez, "pa prosim samo to, da me v šolo pošiljate, ker imam velike želje se kaj več naučiti." Gospod mu vse obljubi. Preden pa se je ločil, se mu je vendar tako užalilo, da je na glas zajokal. Lepo se potem zahvali svojemu mojstru, mu roko poljubi in gre.

Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je pri svojem novem gospodarju največje veselje imel v tem, da je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil pa tudi v drugih rečeh doma pridno pomagal pri prodajanju. Naučil se je francosko, laško in angleško govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju se je dobro izučil.

Vsi so ga radi imeli, ker je bil vendar toliko priden in umen, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo, nevarno tovarišijo, ampak je šel ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je doma kaj pisal ali pa dobre bukve bral. Ob kraju morja se je najrajši hodil sprehajat. Večkrat je šel tudi pod tisto drevo, kjer je bil našel mošnjico z denarji, katero mu je pes v gobcu prinesel. Tisto drevo je imenoval drevo sreče in tisti kraj veseli kraj. S tistega veselega kraja je Svetin večkrat prek morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč po svetu šel, da bi v daljnih krajih kaj videl, kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da bi za mater zvedel, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mrtva, ali kje da je. Zato je nekega dne pod drevesom sreče premišljeval: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve, kod se morata klatiti; kdo ve, kako se jima godi? O kako bi rad zanje zvedel, da bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastnega premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje želje križem sveta iti, pa si ni upal gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, da ga ne bo pustil.

Nekega dne pride v Trst velika, velika barka iz francoske dežele, iz mesta, ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi pripeljal v Trst zavoljo nove kupčije s svilenim blagom. Gospodar barke je bil silno bogat trgovec ali kupec iz Tulona, prileten, moder mož, zraven pa pobožen in pošten. Ta pride po kupčiji v hišo Svetinovega gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnavala in se o več rečeh pogovorila, je rekel Francoz Svetinovemu gospodarju: "Skusi mi dobiti bistrega človeka, kateri bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti. Zelo ga potrebujem pri svojih velikih kupčijah. Imam jih več pri hiši, takega vendar nimam, da bi vse te jezike znal govoriti in pa da bi bil bister pri kupčiji. Dobro mu bom plačal, ne bo se kesal, da je k meni prišel, če bo priden."

Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi srce, vendar si ni upal nič reči. Skoraj je že zinil in se ponudil, vendar je mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne in sklene skrivaj svojega gospodarja prositi, da naj ga ponudi.

Svetinov gospodar reče Francozu: "Imam ga že jaz takega človeka, kakršnega vi želite dobiti, toda sam ga potrebujem, torej ga tudi ne dam. Glejte ga, ravno tale je!" in pokaže Svetina.

Francoz prijazno pogleda Svetina, rekoč: "Ali bi pa ti ne hotel iti z menoj čez morje na Francosko, ko bi te gospodar pustil in privolil?" Svetin hitro odgovori: "Rad in z groznim veseljem bi šel, ker imam že zdavnaj grozne želje iti po svetu kaj skusit." Gospodar pa reče Francozu: "Vse vam storim, tega fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak je tudi moj dobrotnik," in vse razloži, kako se je Svetin vedel.

Ko je Francoz to slišal, je še bolj silil in prosil, da naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi, naj ga pusti po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ker je videl, da fant zelo želi iti s Francozom.

"Rad grem na Francosko," je dejal Svetin, "da bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani." Potem reče gospodar Svetinu: "Prepustim te temu svojemu prijatelju, katerega poznam, da je pošten mož; pri njem ti ne bo nič hudega. Želel sem, da bi ti zmeraj pri meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobrega storil. Ker pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj, in Bog te ne bo zapustil. Ko bi se ti utegnilo hudo goditi ali bi moral kaj pomanjkanja trpeti, le vedeti mi daj in, kjerkoli boš, dal ti bom, kolikor bi potreboval. Ko bi utegnil ob službo priti in bi ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote. Ti si prinesel k moji hiši božji blagoslov in mene izmodril. Četudi jaz medtem umrjem, bom dedičem naročil, naj zate skrbijo, kolikor bi ti potreboval."

Poln veselja je zdaj Svetin svojemu gospodarju roko poljubil in pametno rekel: "Gospod, zahvalim, da ste mi toliko dobri; ne mene, le Boga hvalite!" Potem pelje gospodar svojega ljubega Svetina k Francozu v sobo in mu ga izroči s temi besedami: "Tukaj vam izročim in priporočim zvestega in poštenega služabnika. Ravnajte lepo z njim, vem, da vam bo veselje delal."

Svetin se ponižno prikloni in obljubi, da bo priden in pokoren. Čez osem dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro kakor ptica po zraku. Svetin žalostno gleda nazaj proti Trstu in pravi: "Bog te obvaruj, ljuba domača dežela! Morebiti te nikoli več ne bom videl; pa saj je Bog povsod, vsa zemlja je božja. On, dobrotljivi oče, kateri me je do zdaj tako skrbno pred hudim varoval, me bo tudi za naprej ohranil. V njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil."

Medtem so se mu solze udrle, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je bil tudi njegov oče, ko se je moral od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Trstu pogleda, mu je izginil izpred oči; drugega ni videl okoli in okoli sebe kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta na Francosko.