IV
JANEZ SVETIN V MESTU TULONU NA FRANCOSKEM

Dvajseti dan po nevarni vožnji po morju pride barka h kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred sv. Matevžem. Svetin zdaj prvič ugleda francosko deželo. Z barke je pregledal vse lepo, veliko francosko mesto Tulon, kamor je njegov namen iti. Ko pride Svetin z barke in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli. Rekel je sam pri sebi: "Glej, tukaj je zemlja, v kateri počivajo kosti mojega očeta, ali pa, če so še živi, Bog zna, v katerem kotu tiče in kako se jim godi."

Svetin se hitro zave, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo. Ko prej priljuden fant je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil, kar jih je bilo pri hiši. Ko ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazat, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko poljubil, rekoč: "Gospa, prosim vas, imejte potrpljenje z menoj, dokler ne zvem vseh hišnih navad. Rad bom vse storil, kar mi boste ukazali, samo da vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči in nikoli vas ne mislim radovoljno žaliti." Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela tako priljudnega in pohlevnega služabnika. Zato mu reče: "Lepo se vedi, zvest bodi in priden pri vseh opravilih! Tudi jaz ti bom dobra, bom ti kakor mati." Nato se Svetin zahvali in gre prosit gospodarja, naj mu da opravila, katerih se hoče vaditi.

Ker je bil Teodor veliki trgovec v Tulonu, ki je bil daleč in daleč v velikih kupčijah zapleten, ni hotel Svetina precej v trgovino dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico ali kanclijo, da bi ga skusil, koliko je Svetin v kupčijskih računih učen. Pa Teodor je kmalu videl. da je mladi Svetin v računih tako prebrisan, da nobeden njegovih služabnikov, katerih je še sedem imel, ne tako. Najtežji in najhujši račun, nad katerim si je vsakteri po tri ali po štiri ure glavo belil, preden ga je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil, kot bi mignil, z lahkobo, brez velikega truda. Priletni trgovec Teodor, kateri si že zavoljo starosti ni mogel z računi veliko glave beliti, je kmalu videl, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti v računanju. Kmalu ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kadar je bilo treba narediti kak težek račun ali kaj drugega popraviti, je bil le Svetin poklican, ki je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije in račune, kar je bilo njemu v veliko, gospodarju Teodoru pa še v večje veselje.

Tako vselej človeku prav pride, česar se v mladosti s pridom nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel zavoljo svoje neizmerne kupčije Svetina grozno rad. Vendar se je skušeni mož že večkrat nad kakim mladeničem goljufal, zato mu ni veliko zaupal. Rekel je: "Svetin je bister fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisem prepričan. Če bo tudi tako zvest, kakor je bister in priden, potem mi ni treba boljšega služabnika iskati." V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvrgel mu je denarje in tudi druge drage reči, pa Svetin ni nikdar najmanjše stvarce premaknil. Če je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči, da naj si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati v krivico. Tovariš skusi, nagovarja Svetina, naj deli z njim denarje, za katere je ogoljufal svojega gospodarja. Svetin pa, ki ni vedel, da je to nalašč le k videzu, prosi tovariša, rekoč: "Ljubi moj tovariš, se ne bojiš Boga? Zakaj si gospodarju krivico storil? Ne veš, da goljufi, tatje in krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati? Ni zadosti, da si sam hudoben, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, bom jaz povedal in vem, da pri tej priči pojdeš od hiše." Tovariš mu reče: "Neumen si; zakaj se braniš denarjev? Tudi drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj boš na vsako reč pazil? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel."

Svetin pravi: "Ljubi moj tovariš, če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš v hudobiji daleč prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo, ne na tem ne na onem svetu. Četudi pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogom skriti? Glej, kako pošteni in pravični delajo, hudobnih in krivičnih ne posnemaj! Veš, da krivičen krajcar deset pravičnih uje."

Ker pa tovariš ne neha Svetina motiti in ga h krivicam zapeljevati, gre Svetin nekega dne h gospodarju in mu reče: "Gospod, ne zamerite, nekaj bi vam rad povedal o vašem služabniku, enem mojih tovarišev. Samo prosim, ne kaznujte ga preveč zavoljo tega, ampak posvarite ga, da se poboljša in da se ne navadi hudobije. Krivico vam dela in tudi mene zapeljuje, naj vam delam krivico." Gospodar mu reče prijazno: "Prav je, ljubi moj Svetin, da si mi povedal; ne skrbi, naredil bom, da te ne bo več motil." -- Od tistega časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu.

Nekega dne sedi Svetin v pisarnici sam, ves zamišljen v račune, katere mu je gospodar Teodor rekel izdelati, ko je šel z doma v bližnje mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik, imeniten, k videzu žlahten, lepo oblečen gospod in vpraša: "Si ti Svetin, Teodorov služabnik, kateri je tako umetelen, posebno v računih?" Svetin odgovori pohlevno: "Sem, da, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi? Ne poznam vas, še nikoli vas nisem videl." Tuji gospod nato drugega ne reče kakor te besede: "Se bova že v kratkem videla!" in vzame iz žepa mošnjico in jo vrže Svetinu. "Na," pravi, "to je tvoje!" in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodom, da bi mu mošnjo nazaj dal in rekel: "To ni moje! In kar mojega ni, nočem!" Vendar gospoda že nikjer ni bilo.

Svetin vzame mošnjo v roke, jo odpre in najde notri za tristo frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, katerega ne pozna. Ko pride gospodar Teodor domov, je bila Svetinova prva skrb, da je tisto mošnjo vzel in mu jo nesel, rekoč: "Glejte, to mošnjico mi je neznan gospod prinesel, tristo frankov je v njej. Nič ne vem, zakaj mi je to dal. Prosim vas, spravite te denarje, zakaj jaz jih nočem in ne morem imeti." Teodor mu reče: "Na moje besede spravi denarje in jih imej! Tvoji so, se bo že zvedelo, od kod in zakaj so tebi v roke prišli." Svetin uboga.

Kmalu nato ga pošlje Teodor v bližnje mesto račune delat s trgovcem, s katerim je Teodor malo prej sklenil kupčijo. Svetin pride v tisto mesto, gre v trgovčevo hišo, kamor ga je gospodar poslal račune izčistit, kar ugleda tistega gospoda, kateri mu je mošnjo denarjev posilil. In ta je bil sam tisti trgovec, s katerim je Teodor kupčijo storil; zato mu reče: "Glej, Svetin, saj sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel sem, da te bo gospodar poslal z menoj račune delat. Ljubi moj Svetin nikar me ne delaj nesrečnega. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkup, pa če pojde vse natanko, vse po pravici, vem, da bom ob vse prišel. Tvoj gospodar me bo na beraško palico spravil, jaz in vsa moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično račun narediš. Lej, tvoj gospodar je bogat, saj ima, da sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer. Jaz pa imam veliko otrok; opomogel sem si nekaj, ker sem tvojega gospodarja pri računih zelo uščipnil, vendar vselej tako, da ni čutil. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist in pravičen račun, moram biti sirota."

Svetin zdaj ne ve, kam bi se obrnil, kaj začel. Zato reče: "Gospod, po krivici ne smem delati spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim." S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelje domov, ne da bi bil račune le pričel. Ko pride domov, ga gospodar že na dvorišču čaka in ga hitro vpraša: "Kako je to, da si tako hitro prišel, tako kmalu opravil, ker sem menil, da boš imel najmanj tri ali štiri dni opraviti?" Svetin reče: "Gospod, zakaj sem tako kmalu nazaj prišel, vam ne povem drugače kakor skrivaj, da noben človek ne bo slišal." Teodor pelje zdaj Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: "Zdaj govori!" Svetin reče: "Rad sem pri vas, zato ker vidim, da ste mi dobri; vendar grem rajši danes od hiše, kakor da bi s tem trgovcem račune delal, kamor ste me danes poslali. On je tisti, ki mi je mošnjo denarjev posilil, da bi zdaj krivične račune delal. Tega me Bog varuj!" Teodor mu reče: "Zvesti, pridni moj služabnik, zdaj spoznam, da si zvest; pojdi nazaj, napravi račune s tistim trgovcem na čisto; zavoljo tega ne bo nesrečen. Če bi bil tudi kaj dolžan, vse mu bom odpustil." Svetin uboga, ker ne ve, da je vse to bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila.

Od zdaj za naprej je Teodor vse le Svetinu zaupal in ga storil za prvega ali velikega služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih opravkov, je izročil le Svetinu, ker je vedel, da mu bo zvesto opravil. Toda Svetin ni bil samo v službi zvest in priden, da ga je gospodar rad imel, ampak vse njegovo vedenje je bilo tako, da so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker je bil pri gospodarju v časti, nikoli se ni čez druge poviševal, ampak je bil z vsemi prijazen in pohleven, proti svojemu gospodarju pa tudi ponižen in vselej ubogljiv. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko prej, in ni zahajal k norčijam ali igram v tovarišije, ampak je šel vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne v cerkev k službi božji; potem pa je bil vedno doma in zvesto bral svete in druge dobre bukve.

Na Francoskem so imeli navado in je še sedaj, da imajo o praznikih očitne igre: kegljanje, jezdarjenje, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovariši Svetina velikokrat vabili in priganjali, ker so mu rekli: "Ves teden si beliš glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo in se malo razjasnil in razveselil." Svetin vendar nikoli ni hotel iti, ampak jim je rekel: "Ni mi potreba, razveselim se najbolj, kadar sam doma ostanem in kaj pridnega berem. Tudi me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši." To je bilo pa zelo všeč gospodarju, staremu Teodoru in njegovi gospe Heleni in njuni hčerki Kristini, katero samo sta imela, zakaj vsi trije so bili pobožni in bogaboječi kristjani.

Celih osem let je bil Svetin pri tem gospodarju in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej, kakor da bi bil on božji blagoslov k hiši prinesel. Vsi kolikor jih je bilo pri hiši, so Svetina čislali in upoštevali; tudi sosedje in vsi, kateri so ga poznali, so imeli nad njim veselje; tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti.

Na tem svetu vendar res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kateri se je srečnega mislil, se je kmalu skrivaj zredila strašna kača, katera mu je vso srečo zelo ogrenila in mu veliko žalega napravila; in to je bila nevoščljivost nekega njegovih tovarišev, kateremu je bilo ime Ludvik Bodin. Ta Ludvik Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših letih, je bil že od mladosti pri hiši in tudi natanko zvest svojemu gospodarju. Zato ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma za svojega namestnika postavil in ga namenil za zeta vzeti, mu hčer Kristino v zakon dati ter mu izročiti vse premoženje, posebno ker je vedel, da se Ludvik in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik videl, kako Svetina vsi spoštujejo, videl je, da ga imajo radi gospod in gospa in tudi gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv je bil, torej je Svetina ravno tako grdo gledal kakor Kajn svojega brata Abela. V srcu ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode utopil, ko bi bilo mogoče; vendar se mu je k videzu po hinavsko prijaznega kazal, skrivaj pa vedno iskal, da bi ga zlepa od hiše spravil, toda ni bilo mogoče. Ko pa je Teodor Svetina za velikega služabnika storil, se je Ludviku nevoščljivost še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca. Od zdaj ga je očitno sovražil, mu vedno zabavljal in ga pri gospodu črnil, da bi ga bil preč spravil. Mislil je: Če Svetin pri hiši ostane, me utegne ob vso srečo pripraviti, še gospodično Kristino mi bo zmotil, da me ne bo hotela vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, katerega upam dobiti z ženitvijo. Pazim pa že tudi nekaj časa, da je Kristini ta tujec všeč.

Ludvik si je večkrat prizadeval, da bi Svetina pri gospodarju v zamero spravil, in je rekel: "Gospod, ne verujte mu toliko, ne zaupajte vsega temu pritepencu; to je hudoben človek, ni tako ponižen, kakor se kaže, le hinavec je, da vas s tem slepi. V veliko škodo vas utegne pripraviti, če ga od hiše ne denete." Gospodar Teodor pa, star, skušen mož, je kmalu videl, da mora tukaj nevoščljivost vmes biti; zato mu prijazno reče: "Ljubi moj Ludvik, od mladosti si pri meni, veš, da te imam rad in ti vse zaupam; zato sem ti namenil hčer v zakon dati, vendar to le takrat, če bo sama radovoljno privolila, da te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš, da jo ljubim. Zato sem ji dal na izbiranje, da si vzame moža, kakršnega hoče. Nikoli ji ne bom nobenega silil in ne branil; pametna in poučena je zadosti, da bo vedela prav izbrati. Če največjega berača ali siromaka vzame za moža, sem zadovoljen, saj bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil, da bosta ona in njen mož lahko živela, naj vzame tega, ko hoče. Glej, Ludvik, če bi se primerilo, da bi te moja hči Kristina ne hotela vzeti v zakon, je ne bom nič silil, čeravno sem ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet jim morejo dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskrbljen; jaz bom s svojim premoženjem že tako obrnil, da bo zate prav. Nikoli ne boš pomanjkanja trpel. Svetina pa ne morem od hiše dati, ker mi je, kakor veš, zavoljo računov tako zelo potreben; pazil bom nanj, in če kaj napačnega nad njim najdem, ga bom precej od hiše spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči ne spoznam, da bi bil kaj nerodnega ali krivičnega storil. Ludvik, Ludvik, jaz sem ti oče, sem ti prijatelj in dobrotnik, kakor veš. Naravnost ti povem, zato, ker ti dobro hočem, ne daj nevoščljivosti prostora v svojem srcu. To je kača, ki te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevoščljiv. Kdor svojemu bližnjemu sreče ne privošči, ni vreden, da bi bil srečen. Zakaj si v srcu hudoben, ker sem jaz Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten!"

Ludvik je vse te besede ponižno poslušal, toda do srca niso mogle, zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepega očesa dati. Ludviku je bilo le za Kristino. Bal se je, da bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo pa za premoženje več ko za Kristino. Vse si je prizadeval, da bi Svetina od hiše spravil; in ker pri gospodarju ni nič opravil, gre nekega dne skrivaj sam do gospodinje Helene in ji napove in nalaže strašne reči o Svetinu. Slednjič reče: "Gospa, vaša dobra, pobožna Kristina je v nevarnosti. Če v kratkem tega hinavskega pritepenca od hiše ne spravite, boste videli, kaj se vam bo zgodilo."

Gospa Helena, stara, pobožna žena, ki je svojo hčer skrbno in v božjem strahu zredila in jo pred spačenim svetom varovala, je bila na te Ludvikove besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega dne pokliče k sebi svojega moža Teodora in mu reče: "Ljubi moj mož, zelo me danes srce boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes, da se skrivaj nerodno vede; čudne besede mi je danes Ludvik povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup živeli in nas vsi ljudje spoštujejo, bi bilo to pač meni težko, ko bi ljudje o naši hiši kaj nerodnega govorili. Prosim te, da Svetina od hiše spraviš."

"Ljuba moja žena! Vesel sem, da imaš toliko skrbi za najino hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vendar mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti, prej da se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti je lahko, povrniti ga je pa grozno težko. Veš, da je dobro ime boljše ko denar. Ti si slišala le to, kar je Ludvik povedal; zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril."

Helena pravi: "Res je tako, prav imaš. Še nocoj se moramo natihoma do dobrega zmeniti." Kristina je bila najprej poklicana in je precej pritekla po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospe govoril, ni nič vedela. Vsi trije, oče, mati in hči, se zapro v sobico in stari Teodor vpraša hčer: "Kristina, si še pri volji zaročiti se z Ludvikom Bodinom, kakor si pred nekaj časom bila? Moja in tvoje matere starost vidiš, da prihaja. Las je prišel, da si izbereš moža, kateri bo po tvoji volji, in gospodarstvo vse hiše mu bom izročil, ti boš pa gospodinja."

Kristina odgovori s ponižnostjo kakršno je otrok staršem dolžan, in pravi: "Ljubi očka, ljuba moja mamka! Rada sem imela Ludvika in grozno sem bila vesela ker ste mi dovolili zaročiti se z njim, kadar bom hotela. Zdaj pa vam naravnost povem, da ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič zato, ker ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni sreče in ne bo blagoslova božjega. Drugič ga nočem zato, ker ima nevoščljivo in grozno sovražno srce. Glejte, kar ste vi Svetina za prvega služabnika naredili, ga ne more videti; nevoščljiv mu je, ker ga imate vi radi. Posebno nekaj časa Svetina strašno sovraži, kar me je videl pogovarjati se z njim. Da se pa nisva nič nerodnega ali nespodobnega pogovarjala, vam moreta povedati vaša dva služabnika, ki sta tudi bila zraven. V skrivnem ali samotnem kraju pa nisem z njim niti besedice spregovorila. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ker rad moli, se lepo vede in je ponižen ter nima tako sovražnega srca. Vendar se tudi z njim nočem zaročiti iz dveh vzrokov: Prvič zato ne, ker je tujec. Ko bi bil Svetin domač rojak, bi bil zame po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom zato, ker bi Ludvik imel nanj vedno jezo. Teh dveh torej nobenega nočem. Prosim vas, gospodarite še tako dolgo, da najdem človeka, ki bo meni in vam všeč."

Teodor pravi svoji ženi: "Ali ti nisem pravil, da se mora človek prej prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina, pojdi in pokliči Svetina!"

Svetin pride hitro, se prikloni in pravi: "Kaj boste ukazali?" Teodor pravi: "Svetin, veš, da sem ti že veliko dobrega storil in ti morem še storiti, če boš priden. Pa zakaj mojo hčerko Kristino motiš in zapeljuješ?" Svetin odgovori spodobno: "Zahvalim vas za to, kar ste mi dobrega storili, hvaležen vam bom vselej. To pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo. Kako bi se tudi kaj takega predrznil storiti? Na samem nisem še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem pa očitno govoril, oni, ki so slišali, lahko pričujejo, da ni bilo nič napačnega. Zdaj vidim, da je moral Ludvik o meni take reči govoriti in me vam tožiti, ker me od tistega časa, kar je gospodična z mano govorila, kar ne more več videti. Da tega razprtja v vaši hiši ne bom jaz kriv, da boste v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da mi slovo daste; grem si iskat drugega gospodarja; vi boste lahko dobili drugega služabnika. Ludvik me sovraži in me skuša od hiše spraviti, zato ker se boji, da bi ga ne spodlezel. Nepotreben je pa ta njegov strah zato, ker ne mislim tukaj ostati, ko bi tudi tako priliko imel; šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirijan rad nazaj pride, tako tudi jaz. Samo da bi o svojem očetu kaj zvedel, ker je bil na Francosko odpeljan, potem se precej vrnem v Ilirijo."

Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: "Svetin, oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost; ne boš hodil proč, ampak pri hiši boš, ker si potreben. Tudi Ludvik nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vendar se ne smeta sovražiti. Jaz vaju hočem spet sprijazniti."

Teodor pokliče Ludvika in mu reče vpričo Svetina: "Ludvik, od mladosti te imam in pri meni boš, dokler bom živ. Vendar moraš vedeti, da sovraštva v svoji hiši nikoli ne trpim. Spravita in sprijaznita se s Svetinom! Glej, poznam ga, da ti ne bo nič napotja delal, ker je rajši pripravljen od hiše iti kakor v sovraštvu živeti. Kjer je sovraštvo, tam tudi ni sreče."

Ludvik spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva se poljubita in potem gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli.

Ludvikovo poljubovanje pa je bilo vendar le Judeževo poljubovanje; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu, v srcu pa je tlelo zmeraj skrivno sovraštvo naprej.