VII
LUDVIK BODIN, SVETINOV SOVRAŽNIK, HUDODELNIK, UJET

Drugi dan popoldne po Svetinovi obsodbi prideta dva gospoda obiskat starega prijatelja Teodora ker sta slišala njegovo žalost zavoljo bližnje Svetinove smrti. Bila pa sta ta dva gospoda izmed števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, da naj si te zgodbe nikar k srcu ne jemlje, in sta mu rekla: "Prijatelj, kaj boš zato žaloval, saj veš, da hudobija mora biti kaznovana, pravica to ukazuje. Ti nisi tega kriv, naše postave tako zapovedujejo, da se mora taka hudobija ostro kaznovati."

Teodor pridrži svoja prijatelja pri večerji, da bi se dalje z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena, vsi se usedejo k mizi, le Ludvika še ni bilo. Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludvika k večerji klicat. Ona gre tiho v njegovo sobico, ker je menila, da spi, da bi ga na naglem ne zbudila. Najde ga ležati na dolgem blazinastem stolu, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici in večkrat globoko vzdihnil in kakor v hudih sanjah o cekinih govoril. Hišna gre tiho iz sobice in pove gospodarju, kar je videla. Teodor in oba njegova prijatelja vstanejo brž od mize in gredo tiho po prstih v Ludvikovo sobico. Še je bil v omedlevici, zdihoval je in večkrat te besede izgovoril: "O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!" Trikrat je te besede tako izgovoril, da so jih vsi dobro slišali, a nič ni vedel, da ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijateljev migne, naj gredo tiho iz sobice in naj puste Ludvika pri miru. Ko prideta spet k mizi, reče tisti gospod, ki je rekel, naj ga pustijo: "Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica danes pokazala. Bog nedolžnega varuje; kmalu bomo kaj več zvedeli. Pustite Ludvika pri miru, da nazaj pridem."

Gospod, kateri je bil eden izmed sodnikov, gre, in ko bi trenil, kmalu nazaj pride in pripelje s seboj tri žandarme, pokliče zraven Teodora in onega svojega tovariša. Vsi gredo v Ludvikovo sobico. Še je ležal in še so mu nekaterikrat ušle iz ust tiste besede: "O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!" Sodnik ukaže žandarmom, naj Ludvika obstopijo, on stopi k njemu, ga prime za roko in ostro nad njim zakriči: "Ludvik Bodin, ti grda pošast, precej vstani in z nami pojdeš! Zvedeli smo, kaj si storil, ne boš ušel ostri pravici, ne!"

Ludvik plane na noge pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Drugega ni vedel reči, kakor hitel je: "Saj grem, saj grem. Res sem jaz cekine ukradel, res, pa sem jih skrivaj v Svetinovo skrinjo nesel. Svetin je nedolžen." Žandarmi ga zvežejo in precej odvlečejo v ječo.

Kristina, Teodorova hči, je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v Svetinovo ječo, da bi mu bila povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso k njemu pustili, ker je bilo ponoči. Prosila in prosila je, da bi smela le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar potem reče: "Gospodična, če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače ne kakor od daleč; blizu njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli." Kristina je bila s tem zadovoljna in je prosila, naj odpro vrata, da ga bo od daleč mogla videti. Ko ga ugleda, mu reče od daleč: "Svetin, tvoja nedolžnost se bo pokazala prej, ko umrješ." In potem je stekla hitro domov.

Ob eni čez polnoč pridejo v ječo trije črno oblečeni gospodje; Svetin je ravno sladko spal. Nedolžno srce je v najhujši nadlogi in v največji nesreči pokojno in mirno, zato ker ve, da mu bo, četudi trpi, trpljenje k večji sreči teknilo. Gospodje Svetina zbudijo in mu oznanijo, da je njegova smrt odložena, da zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še enega prej izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti upanje, da bo morebiti njegova nedolžnost prišla na dan. Sam pri sebi je rekel: "Morebiti se me vendar Bog usmili in me reši iz roke sovražnika. Pa naj se zgodi božja volja, zadovoljen sem, kakor Bog z mano obrne."

Dva meseca so sodniki izpraševali Ludvika in o njem sklepali, kakor se je prej godilo s Svetinom. Od konca je vse tajil in le rekel, da je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj; pozneje pa je vse obstal in pripoznal, da je on to pregreho storil, zavoljo katere je Svetin obsojen. Nekega večera je Ludvik Bodin prosil k sebi sodnika, da bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalu pride in Ludvik mu reče: "Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti. Jaz sem kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzemite me kmalu pred sodbo, vse bom po pravici povedal. Storite z mano, kar hočete, kaznujte me, kakor se vam zdi, vreden sem. Rajši umrem, kakor da bi v takem strahu, v takem vednem nepokoju svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi in ponoči nedolžni Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da mu jo bodo odsekali! Zmeraj ga vidim pred seboj, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni pripravljajo, da mu bodo glavo odsekali. In jaz sem tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce. Tudi cekine vidim vedno pred seboj pa so vsi krvavi, ne rumeni in vpijejo, da mi bodo vekomaj v peklenskem breznu na duši goreli."

Precej drugi dan so Bodina peljali k očitni sodbi, kjer je svojo pregreho priznal in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom in reče: "Gospodje, sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz, nihče drug, in pustite nedolžnega Svetina. Grda nevoščljivost me je zapeljala, velike kazni sem vreden, pa jo tudi rajši pretrpim, kakor da bi v takem strahu s težko vestjo živel. Drugim sem jamo kopal, sam sem vanjo padel, prav se mi godi. Strašen zgled bom sedaj moral biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi človeka nevoščljivost in sovražno srce. Naložite mi kazen, kakršna se vam zdi, trpeti jo hočem stanovitno, zaslužil sem jo. Oh, da bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz Svetinu storil. Kakor Kajn z svojim bratom sem naredil."

Ko so sodniki Bodina vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo spravil, je sam tako povedal: "Sovraštvo do Svetina se je v mojem srcu že davno kuhalo, nevoščljivost je vnela to sovraštvo. Dolgo sem iskal, da bi ga s poti spravil, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič nisem mogel škodovati, sem skrivaj dal narediti enak ključ od Svetinove skrinje in enak ključ od gospodarjeve sobe. Tisti večer, ko se je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih opravilih in si pripravil v škatlico cekinov, sem dobro pazil, kam jih bo tisto noč dejal. Videl sem, da jih je v miznico vtaknil; tudi sem videl, kam je od miznice ključek shranil. Mislil sem, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu sovražniku nagodim. O polnoči, ko je vse trdo spalo, sem tiho vstal in bos šel v gospodovo sobo, katero sem tiho odprl s ključem, za katerega nihče ni vedel. Tudi miznico sem tiho odprl in vzel škatlico s cekini vred. Vse sem spet tiho pozaprl in šel v svojo sobo. Vedel sem, da ima Svetin navado vsako jutro zgodaj vstajati, vsak dan je šel prej v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sem poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev. Ko odide, grem v njegovo sobo, odprem njegovo skrinjo, privzdignem oblačila in na dno denem škatlico s cekini. Spet sem lepo vse pozaprl, nihče ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride Svetin iz cerkve, že nas je gospod poklical, da bi nam še kaj naročil. Medtem ko gre z doma, hoče vzeti cekine, pa jih ni bilo. Tako sem svojemu bližnjemu nakopaval nesrečo, sam sem vanjo prišel. Prav mi je, ker nisem nič maral za lepe nauke krščanske vere, ampak sem storil le to, kar mi je svetovala prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda pregreha je storila v mojem srcu hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki je vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu, ki se da gospodovati hudobnim strastem. Jaz sem Boga zapustil in Bog mene. O, da bi me Bog le na onem svetu ne strahoval! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, da ne pride v tako nesrečo!"