II
FRANCE SVETIN, FRANCOSKI VOJAK, REŠI SVOJEGA GENERALA

Še tisti mesec, ko so Svetina vzeli v vojake, je moral iti z drugimi vred na Špansko in se je moral tam vojskovati z ljudmi, katerih nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato je vedno natihoma zdihoval in Boga prosil za srečo, da bi ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili.

Prvi dan, ko so se Francozi udarili s Špajoli, je bil ubit generalov osebni služabnik. General M. si je izmed vseh drugih vojakov izbral za svojega služabnika ali strežeta Svetina; zelo všeč mu je bil. Bog je tako naklonil in generalu tako misel dal, da si je izvolil Svetina, ker je Svetin vedno Boga prosil, da bi se mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin, v vseh rečeh umen in zbrisan, je svojemu generalu lepo stregel in zvesto služil; zatorej ga je gospod tako rad imel, da se brez njega nikamor ni ganil. Kamorkoli je šel general, ga je moral Svetin spremiti in biti vedno zraven njega. Nekega dne mu general reče: "Ljubi moj France Svetin, vidim, da zmeraj po domu zdihuješ, rad bi šel nazaj v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz imam doma ženo in otroke, vendar se moram tukaj bojevati. Potolaži se; če mi boš zmeraj tako zvest in priden, kakor si bil do sedaj, te bom spustil domov in te z vsem preskrbel, da le vojska mine in da s Španjolom mir naredimo. Le Boga prosi in moli, da naju Bog pri življenju ohrani." Svetina je to zelo veselilo, da je dobil tako dobrega gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še bolj pridno mu je stregel, zraven pa tudi pridno molil.

Pri velikem mestu Salamanki na Španskem sta se ustavili obe vojski, francoska in španjolska. Na tej strani vode, ki je mimo tekla, so stali Francozi, na oni strani so bili Španjoli, kateri so sklenili, da se bodo tukaj Francozom trdno v bran postavili. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili.

Nekega večera gre general M. natihoma ogledovat, kako se Španjoli k boju pripravljajo; rad bi bil videl, kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili svoje straže. Drugega ni vzel s seboj kakor svojega zvestega služabnika Svetina. Sedeta vsak na svojega konja in jezdarita ob vodi drug za drugim. General je jezdil predaleč od svoje straže in se preveč ločil od svojih ljudi. Ravno se je že mislil vrniti, kar planejo izza bližnjega grma ob vodi štirje Španjoli, obstopijo generala s služabnikom vred in obrnejo vanj puške. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, da bi Španjole podrl in oddirjal. Tudi Svetinu reče tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja v trebuh, da so mu čreva ven šinila. Konj pade z generalom, oditi ni več mogoče.

Svetin, ki je mislil, da je tudi general ranjen, skoči sam s konja, da vzdigne generala izpod konjske krvi, in pravi: "Gospod general, ne branite se več, da pri življenju ostaneva, saj vidite, da zdaj ni več mogoče si pomagati. Če se zdaj z lepo ne podaste, naju bodo potolkli in umorili." General se je nehal braniti in Španjoli mu zvežejo roke in noge in ga denejo v čoln; zraven njega privežejo Svetina in tako oba vkup čez vodo prepeljejo.

Španjoli so obhajali veliko veselje, ko so imeli zdaj v oblasti svojega nasprotnika. Tisti možje, ki so ga ujeli, so dobili veliko plačilo, ker so se v smrtni nevarnosti odpravili na francosko stran in v grmu pazili, da bi ujeli kakega Francoza.

General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana. General je bil ves z vrvmi zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še tujec, ni bil zvezan, le samo zaprt je bil in zastražen. General je mislil, da bo le španjolski ujetnik, da ga bodo gnali kam daleč med Španjole, kjer bo moral, dokler vojska ne mine, ostati v sužnosti. Ko vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spuščen, kakor je pri vojskah navada. Kako grozno pa se prestraši, ko pride drugi dan povelje, kaj z ujetim generalom storiti; obsojen je bil k smrti. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje, ki je bilo takole: "Francoski general M., ki je največji sovražnik Španjolov in se ni radovoljno vdal našim vojakom, ki so ga ujeli, ampak se je branil in tudi enega ranil, je k smrti obsojen, da bo jutri zjutraj ob 7. uri pri vodi ustreljen. Svetin pa, njegov služabnik, tudi ujet, je svojega gospodarja pregovarjal, naj se poda. On, ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan, tudi zato, ker ni nič orožja imel, ni k smrti obsojen, ampak pri generalovi smrti mora zraven biti; potem bo izpuščen in Francozom nazaj poslan, da jim pove, kaj se je z generalom zgodilo."

Ko je bila ta obsodba oznanjena je bil general M. še huje zvezan z vrvmi. ker Španjoli ravno železja za vklepanje niso imeli in še veliko skrbneje so ga varovali. Svetina pa so precej razvezali; bilo mu je tudi dovoljeno da je smel svojega gospodarja v smrtnih bridkostih tolažiti. To ni bilo po pravici, da so ujetega generala obsodili k smrti, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato so ga k smrti obsodili, če so le kakega imenitnega Francoza ujeli. Tako so tudi s tem generalom storili; vendar so mu poslali spovednika, kateri je bil ves popoldan pri njem in ga pripravljal k smrti.

Svetin je med tem, ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj globoka, in dobro pazil, kje in kako daleč narazen stoje španjolske straže.

Ko zvečer spovednik odide od generala in mu obljubi, da bo zgodaj zjutraj spet prišel in ga spremil na morišče, pride Svetin h generalu, ki je ves žalosten in plašen v smrtnih bridkostih sedel v revni leseni hišici za mizo tako trdno zvezan, da je bil že ves višnjev; šest vojakov je stalo zraven njega na straži. General sname prstan in ga da Svetinu s temi besedami: "Hrani ta prstan dobro, in ko prideš na Francosko, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z menoj godilo in potolaži jo! Skrbela bo zate in ti povračevala tvojo zvestobo." Svetin vzame prstan in obljubi, da bo vse zvesto opravil, zraven pa reče: "Zelo se mi smilite, gospod general, ker boste morali jutri umreti. Če drugače ne more biti, vdajte se v božjo voljo, potrpite voljno svojo nesrečo obrnite smrtne bridkosti Bogu k časti za pokoro vaših prestopkov. Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil; če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba trpeti tamkaj. Če vam je pa dobrotljivi Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih rok; in k temu pomagati bom tudi jaz poskusil. Zaupajte trdno v Boga! Morebiti se vas usmili in vas ohrani pri življenju. Vzemite skrivaj ta cekin, katerega sem jaz imel v srajci zašitega, da ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se stori večer, dajte ga vojakom, kateri vas bodo takrat na straži varovali. Recite jim, naj si piti zanj kupijo in naj pijo na vašo srečno smrt. Prosite jih, naj tudi vam malo dajo. Če se napijejo, morebiti zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho na okno popraskal, skusite mi ga odpreti, potem . . . " Zdaj je moral Svetin generala zapustiti in iti nazaj v svojo ječo.

Ko se je storila tema, pridejo drugi španjolski vojaki generala varovat. Med njimi je bil k sreči eden, ki je znal francosko govoriti. General mu prijazno reče: "Ljubi moji vojščaki, vi veste, da me boste jutri ustrelili. Umreti moram, kaj mi pomaga denar! Tukaj imam še cekin, vzemite ga, kupite si dobrega vina zanj, ker ste trudni in zdelani. Pijte na mojo srečno smrt in prosim vas, dajte tudi meni malo, da bom laže trpel."

Vojaki veseli kupijo dobrega vina, pijo, da so ves cekin zapili; tudi generalu dado piti. Tovariše, ki so zunaj kajžice na straži stali bili, so vojaki noter poklicali in se napajali. Sčasoma so vsi posedli po kotih in zadremali, ker so se pogreli; mraz je že bilo, bilo je v adventu.

Ni bilo še polnoči, ko pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je bil že general odprl. Svetin reče generalu tiho na ušesa, naj pihne luč, ki je še malo brlela. General pihne in ugasne svetilko; tega nobeden vojakov ni opazil, ker so bili vinjeni. "Podajte mi roke, da vam vrvce porežem, s katerimi ste zvezani," pravi Svetin, "potem vzemite nožiček meni iz roke, porežite hitro vrvi na nogah in kjer ste zvezani; hitite, nožiček je nabrušen, da se medtem kateri vojakov ne zbudi."

Komaj je imel general proste roke, je vzel Svetinov nožiček, in ko bi mignil, je porezal vse vrvi in vrvce. Ko je bil prost, zleze hitro v okno in Svetin mu zunaj pomaga, da se srečno zmaši skoz okno, ki je bilo precej tesno, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaprla in nobeden vojakov ni nič slišal, vsi so spali.

General je hotel zdaj le teči in je vlekel Svetina za sabo. Svetin mu pa reče: "Ne tako, nevarno je! Če počasi hodiva, Bog naju bo varoval, angel varuh naju bo spremljal. Če bi tekla, naju utegne kmalu kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči vedno švigajo; precej bi vedeli. da sva uhajalca. Če pa pojdeva počasi, bo vsak mislil, da sva domača." In res je bilo tako. Več ko tri trume Španjolov sta srečala, ki so sem ter tja hodili in pazili, kaj počno na drugi strani Francozi. Ker sta pa počasi šla in vsak en kol na rami nesla, jima nihče ni nič storil. Vsi so mislili, da sta domača vojaka.

Svetin je poprejšnji popoldan dobro ogledal, kje je voda najbolj plitva in kje ne stoje straže. Na tisto mesto pelje generala: dve uri sta tja hodila. Tamkaj reče Svetin generalu: "Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla sva srečno eni smrtni nevarnosti, Bog daj, da bi le še srečno čez vodo prišla."

Četudi voda ni bila zelo globoka, vendar je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega ni nič skrbelo, da bi ne preplaval. Tudi general je nekdaj znal, pa zdaj, prileten in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati; zato sta bila oba v veliki skrbi. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba sta se Bogu izročila in angelu varuhu priporočila, se za roke prijela in bredla. Dokler je bila voda plitva, sta lahko bredla; ko sta prišla pa na globokejšo vodo, sta morala plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili človek zelo veliko stori, vendar dolgo ni mogel, jel je pešati in omagovati. Svetin mu poda roko in pravi: "Jaz znam nekaj časa z eno roko plavati, držite se me in pomagajte si, kolikor morete, da srečno čez prideva." Tako plavata vkupaj nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej, že se je začel topiti in voda mu je že šla v grlo. Svetin, ves spehan in truden, je vendar generala zmeraj še za roko vlekel in ga ni pustil utoniti. General pa je popolnoma opešal, vendar si je vso moč vzel, da je še rekel Svetinu tele besede: "Svetin, le pusti me, da utonem, vsaj ti si reši svoje življenje, da oba konec ne vzameva! Rad umrjem, rad utonem, da me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povrnil, kar si meni storil. Plavaj srečno, Svetin, in povej, povej ..." Tukaj je generalu besedi zmanjkalo, utopil se je, roke je še iz vode molil, z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga ni bilo, da bi mu jo dal.

Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general utopil. Svetin ni bil tri korake od njega, ko se general pokaže iz vode in kliče: "Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, da počijeva. Bog je uslišal mojo molitev pod vodo; glej, na skali stojim, voda mi je do vrata." Svetin se obrne, plava do generala in se ustopi zraven na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Medtem je general Svetinu tako govoril: "Takrat, ko si me spustil in sem se začel topiti, sem iz dna svojega srca vzdihnil k Bogu in rekel: 'O dobrotljivi Bog, usmili se me!' Usta sem vkup tiščal, da me ni voda zalila, z rokami sem pod vodo na vse kraje segal in iskal pomoči, kakor vsakteri v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel z roko v steno, zavesti takrat še nisem izgubil; hitro se začnem poprijemati, više, više, tako dolgo, da sem se na skalo ustopil in spet začel dihati, ko sem imel glavo zunaj vode." Svetin pravi: "Glejte, koliko dobrote vam izkazuje usmiljeni Bog."

Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zelo opešal. Svetin mu spet poda roko in plava le z eno. Tako je Svetin precej daleč s težkim trudom vlekel generala za sabo po vodi. Ko se je general spet začel topiti, zavpije kar naenkrat poln veselja: "Last Bogu, do dna sem z nogami, bredem lahko." Tudi Svetin se ustopi in vkupaj bredeta počasi do kraja. Ko pribredeta do kraja, je že pri kraju vode bil francoski vojak na straži in zavpil: "Kdo je?" General reče: "Tiho bodi, da ne slišijo Španjoli, jaz sem vaš general; pojdi hitro klicat tovarišev, da mi pridejo pomagat iz vode."

Vojak je generala brž po besedi spoznal, tekel klicat tovarišev, ki so prišli z dolgimi drogovi, da so generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik in strm breg je bil tam.

Nikdar ni general tako srčno in s tako gorečnostjo molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel in ušel smrti. Vpričo vseh vojakov je pokleknil in Svetin je moral zraven njega poklekniti. General je takole molil: "O dobrotljivi, usmiljeni Bog, kdaj bom povrnil dobrote, katere si mi storil? Spoznam, da tolikega usmiljenja nisem vreden; od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti okusil in ti, o Bog, si me rešil iz rok mojih sovražnikov. Tebe, o Bog, bom vselej častil, dokler bom živ."

Generala so potem s Svetinom vred peljali v bližnje mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih prišel nazaj k svojim, in prosil, naj Svetina za toliko skrbi in srčnost obdaruje.

Kmalu je prišlo od cesarja pisanje s poveljem, da naj gre general na svoj dom, da se od takega strahu in trpljenja počije in ozdravi. Za Svetina je poslal cesar zlat križec, katerega naj nosi z višnjevim in rdečim trakom privezanega na levi strani prsi; in za plačilo naj dobiva zraven tega vsak mesec 50 frankov. General je medtem od strahu in trpeža tako zelo zbolel, da so ga morali hitro domov odpeljati. Svojega zvestega Svetina je pustil pri svojih konjih in pri drugem blagu in mu rekel: "Kmalu boš za menoj prišel, skrbi za moje blago, da se nič ne pogubi. Ko prideš, ti bom dobrote, katere si mi storil, obilno povrnil. Dal ti bom, karkoli si boš izmislil, storil ti bom, karkoli boš poželel, nikoli ne bom pozabil, da si me ti otel pred smrtjo, da si bil moj varuh."